Ne upam pa seveda ocenjevati, katero učenje je bolj perspektivno za nastanek dobrega (bodočega) zdravnika. Učenje iz (notranjega) veselja ali učenje iz zunanje motiviranosti. Po slogu mi je pač ljubše znanje, ki ga je mogoče občutiti kot sklenjeno sliko. Seveda pa stil učenja še ne zagotavlja njegove kakovosti, nujna je tudi dovolj velika investicija, to je količina dela. Nič ne pomaga zanimanje in slika v glavi, če je ta preveč naivna in shematska. Po drugi strani pa zna tudi mozaik biti tako gost in trden, da je treba dati kapo dol.

Nikoli si nismo mislili, da bomo priča času, ko bo zdravniški poklic, ki že desetletja skrbi za zdravje in življenja ljudi v tej državi, tarča tako nedostojnih in pavšalnih napadov, in to od najvišjega predstavnika oblasti. Zadnja izjava, v kateri predsednik vlade zdravnike označuje za "parazite", je globoko neprimerna, žaljiva in presega meje dopustnega v javni komunikaciji.

Država glasno trdi, da želi zdravnike zadržati v javnem zdravstvu. Na mizi je zakon, ki nas na silo deli na javne in zasebne. A če naj zdravniki ostanemo v javnem zdravstvu in tam dobro delamo, je treba najprej zagotoviti pogoje za delo. Infrastrukturo. Stavbe. Prostore. Digitalizacijo. Zdaj. Takoj. Te odgovornosti ne prevzame nihče. Vse obljube, v katere vlado nekako prisilimo, ostanejo v predalu.

Na slovesni podelitvi licenčnih listin in potrdil o opravljenem specialističnem izpitu, ki je sinoči potekala v Modri dvorani Zdravniške zbornice Slovenije, so bila podeljena tudi priznanja najboljšim mentorjem in ustanovam, ki s svojim strokovnim in predanim delom pomembno prispevajo k razvoju mlajših kolegov ter dvigu kakovosti zdravstvene oskrbe.