Novice

ALPINISTIČNA ŠOLA ZA ZDRAVNIKE IN ZOBOZDRAVNIKE

Nataša Koglot Jelerčič


Zaključen je prvi sklop Alpinistične šole za zdravnike in zobozdravnike, ki ga prvič organizira gorniška sekcija Slovenskega  zdravniškega športnega  društva Medicus.

Izobraževanje vodi športno društvo Bricalp (Sv. Duh) in je prilagojeno natrpanemu zdravniškemu urniku. Predvideno trajanje  je zato dve do tri leta, namesto običajnega intenzivnega enoletnega šolanja. Razdeljeno je okvirno na štiri sklope: varno gibanje in plezanje v gorah pozimi, pohodništvo in letno plezanje, turno smučanje, ledno plezanje in ledeniški tečaj.Gre za prvo stopnjo alpinističnega izobraževanja in se zaključi  z izpitom za mlajšega alpinističnega pripravnika, kar je predpogoj za zdravnika gorskega reševalca.

Na prvem sklopu se nas je zbralo dvanajst zdravnikov in zobozdravnikov iz različnih koncev Slovenije, ki nas, poleg zdravniškega stanu, druži  ljubezen do gora.

Ker je začetek šolanja sovpadal s korona omejitvami so prva srečanja potekala po »zoom-u«, nato pa v naši bazi, v plezanem centru Bricalp v Sv.Duhu pri Škofji Loki.  Na sporedu so bile vrvne tehnike, zaustavitev padlega, vlek padlega preko sistema škripcev…zaključek pa na trodnevni praksi na našem najvišjem prelazu Vršiču, z bazo na Erjavčevi koči.

Začeli smo z izdelavo snežnih prerezov in oceno plazovitosti terena glede na različne strani neba, spoznali norveško in kanadsko metodo ocenjevanja, skrivali in iskali plazovne žolne, opravili vzpon na Slemenovo špico, izdelovali različna  snežna sidrišča za varovanje pri plezanju, preizkušali njihovo trdnost, …in ja… en sam pravilno vkopan cepin v sneg je zadržal težo in vlek kar petih oseb…

Tišino in belo spokojnost je občasno zmotil le zvok množice navijačev in komentatorjev v Planici, ki je odmeval od stene Mojstrovk. »Planica, Planica, snežena kraljica!« je zavriskal naš vodnik.  S Slemenove špice smo skoke lahko spremljali tudi mi ter našim Orlom pošiljali dobre misli. In uspelo nam je!

Sledile so tehnike ustavljanja s cepinom pri padcu po strmem terenu. To je bilo veselje… z vrha pobočja smo se najprej bolj plaho, nato pa čedalje bolj razposajeno, metali in kotalili po bregu navzdol, najbolj pogumni kar na glavo… nato pa nazaj v Erjavčevo kočo, nekateri s smučmi, nekateri pa po skrajšanem postopku »s tehniko po tazadnji«.  S stene Prisojnika se nam je  hudomušno nasmihala še Ajdovska deklica.

Zadnji dan še vzpon na Malo in Veliko Mojstrovko. Žal za »grapo« ni bilo dovolj snega, vseeno pa je bil zimski vzpon čaroben in razgled z obeh Mojstrovk čudovit. Z opoldanskim soncem ožarjena Jalovec in Mangart sta še posebej izstopala v svoji mogočni lepoti. V daljavi na zahodu  se je svetlikala nemirna gladina naše najlepše alpske reke. Pa Prisojnik, Triglav, Kanjavca, Lepošpičje, Kanin, Prestreljenik, Jerebica, Viš…  vse tja do Grosglocknerja je segel pogled.

Trenutek, ko samo si, tam visoko, obdan z vso to lepoto, v polnosti trenutka… majhen, minljiv in neskončno hvaležen.

Čestitke Bricu in ostalim vodnikom  za odlično mentorstvo in naši Urški Godec  za odlično organizacijo.