Smo v obdobju negotovosti, za katero ne vemo, koliko časa bo trajalo. Ne vemo, koliko okuženih z novim koronavirusom bo potrjenih, koliko jih bo potrebovalo hospitalizacijo, koliko intenzivno nego, koliko jih bo umrlo.

V tem času javnost pričakuje od nas še večjo prizadevnost pri izpolnjevanju našega poslanstva, ki smo ga vestno izpolnjevali vse do sedaj in ga bomo tudi v časih epidemije. Nihče od nas se ni mogel naučiti, niti pripraviti na razmere, v kakršnih smo sedaj. Virus je nov, doslej ni bil opisan v humani medicini, njegov način razmnoževanja in delovanja se te dni na novo odkriva. Po zaslugi znanstvenikov smo izvedeli, zakaj je tako nevaren, od epidemiologov pa, kako se mu lahko izognemo ali vsaj dosežemo, da tudi v našo državo vstopa bolj postopno in ne naenkrat, kot se je to zgodilo v Italiji.

Zato je pomembno, da si izmenjujemo znanje in še sveže izkušnje, ki prihajajo iz tujine od kolegov, za katere nikoli ne bi slišali, če nas ne bi povezal COVID-19. Pretok znanja in osebnih izkušenj nas je sprva prestrašil, kasneje pa povezal in okrepil. Zdravnike in zobozdravnike po vsem svetu, ne glede na to, kje opravljamo svoje poklic, druži ista misel – pomagati ljudem, ki pridejo do nas. Vajeni smo naporov, pripravljeni smo delati veliko in še več, se učiti, usposabljati, sodelovati. Sodelovati tudi z drugimi zdravstvenimi delavci in sodelavci, ki so, prav tako kot mi, pripravljeni na težko obdobje, ki nas čaka.

A to delo bomo lahko opravljali le s primerno zaščitno opremo, da bomo z njo lahko zaščitili sebe in paciente v vseh stikih – v ambulantah, bolnišnicah, domovih za starejše, v kontejnerjih, šotorih, v zaporih in na domovih bolnih ljudi. Le s primerno zaščito lahko zaustavimo ambulantno in bolnišnično pot okužbe. Zdravniki in tudi drugi zdravstveni delavci se za zdaj po delu še vračamo domov, kjer imamo svoje družine in marsikdo tudi starše. Tudi ali predvsem zaradi njih zahtevamo zaščitna sredstva.

Prebivalcem zdravniki sporočamo: Držite se navodil, ki jih odrejata vlada in zdravstveni minister. Navodila so potrebna zato, da se omeji epidemija. Da ne boste prizadeti tudi vi in vaši bližnji. Da bomo kot družba obstali in se po epidemiji lahko znova postavili na noge.

V teh dneh se name obračajo posamezniki in skupine, ki želijo pomagati. Pomagati s svojim znanjem strojništva, matematike, statistike, računalništva, biologije, pa tudi poklici z zelo praktičnimi znanji, kot so šivilje, mehaniki. Ganjena sem ob nesebični pomoči drugih strok, ki so se samoorganizirali s ciljem zagotoviti naprave, kot so respiratorji, nekateri se bodo preusmerili v izdelavo mask. Zahvaljujem se jim v imenu pacientov in zdravstvenega osebja.

Številni se javljajo kot prostovoljci, brez pričakovanja plačila ali drugih koristi. Kriza je v mnogih obudila prej zastrto potrebo po medsebojni človeški pomoči, po tem, da dajemo in pomagamo drugim. In s tem tudi sebi. Prostovoljci lahko veliko dela opravijo po telefonu. Da kličejo in se »v živo« pogovarjajo z ljudmi, ki živijo sami, in jim dajo občutek, da nekdo skrbi zanje.

Naša obvestila in opozorila so za vladajoče strukture marsikdaj nadležna. Skušajte jih razumeti kot naš prispevek za pomoč pri odpravi pomanjkljivosti, ki jih zdravništvo opaža na terenu ali o njih izve od kolegov v tujini preko osebnih zgodb. Te potujejo veliko hitreje in imajo večjo sporočilno moč kot brezosebni algoritmi. Zaradi teh zgodb smo povezani, z njimi si polnimo energijo in medsebojno zaupanje. So prava dragocenost tega trenutka in sporočilo, ki ga bomo zapustili naslednjim generacijam.

Naša življenja bodo odslej tekla drugače. Ugotovili bomo, da veliko dela lahko opravimo na daljavo, da lahko potujemo v virtualnem svetu, da nam je sodobna tehnologija omogočila, da se na daljavo učimo, celo družimo in zabavamo. A naše delo, delo zdravnikov in zobozdravnikov, bo še vedno moralo potekati tudi v neposrednem stiku z ljudmi, ki nam bodo za dobro opravljeno delo hvaležni. Epidemija pa nas tudi uči, da kljub vsemu znanju, napravam in zdravilom, ki jih imamo na voljo, ne bomo mogli pomagati vsem.

Svoje delo bomo opravili, kot je treba. Na koncu bomo utrujeni, izčrpani in mnogi od nas tudi bolni. Vsi pa z občutkom, da smo naredili nekaj izjemnega. Rešili mnogo življenj.

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik
Predsednica