Spomini na študentsko življenje

Priprave

Pred mnogo leti smo se v času študija družili, reševali svet in okolje, hodili na predavanja in vaje ter približno redno opravljali študijske obveznosti. Daleč so tisti dnevi, nekdo med nami se rad pošali, da je bila mavrica takrat še črno bela, a življenje je bilo zanesljivo »v barvah«. Med letom smo tudi nekaj delali in prihranili del denarja za počitnice.

Po predavanjih v maju in juniju smo se večkrat skupaj pripravljali na izpite in medtem pogosto sanjarili o tem, kaj si bomo privoščili v zasluženih počitnicah. Preživljanje počitnic navadno ni zahtevalo posebnih priprav. Po izpitih so bila najpomembnejša vprašanja glede počitnic: Kam? Kako? Za koliko časa?

Tako je tudi nekega daljnega leta, ko seveda še ni bilo interneta in mobitelov, družili smo se v živo in imeli ideje (danes bi rekli »zdrave ideje«), po izpitih prišel čas za počitnice. Dobili smo se v piceriji »Pod lipco« in se po krajšem sejmu idej odločili: gremo v Prago, in sicer s kolesi za štiri do pet tednov.

Od večje družbe je ostala četverica pogumnih, ki so navedeni kot avtorji tega potopisa.

Dogovorili smo se za skupno prtljago, o osebni pa smo si izmenjali nekaj idej. Prav veliko nismo mogli izbirati. Najnujnejše je dovolj. Skupna prtljaga je bila: osnovno orodje za popravilo kolesa, vključno s kompletom za krpanje zračnice, tlačilka, polivinil za podlogo spalnim vrečam (čist ostanek od beljenja izpred petih let), zemljevid, tarok karte in fotoaparat.

Matjaž Koželj, Aleksander Golob, Janez Tomažič, Borut Štabuc

Celotna zgodba >>>

Če ne veš, kaj bi s spomini, se usedi in jih napiši.

O Andreju O. Župančiču (AOŽ) je veliko napisanega, čeprav sam ni bil ravno nagnjen k temu. Z mojim očetom Zdenkom sta se spoznala kot študenta v Pragi pred II. svetovno vojno. Tretji sostanovalec v Domu kralja Aleksandra je bil bodoči arheolog, akademik Josip Korošec. Trije mušketirji so ostali prijatelji vse življenje in tudi umrli približno enake starosti.

Pri nas v Šiški smo Andreju rekli po domače stric Bač. Nadvse je cenil jabolčni štrudelj moje mame.

Na izpitu iz patološke fiziologije se je Andrej izločil in moj izpraševalec je bil Rudolf Pavlin. Ko sem končal študij na MF, mi je vidno ganjen čestital in me imenoval »ti polenček ti«.

Študij medicine (1964–1969) sem izbral, da mi oče, strojni inženir, ne bi dihal za ovratnik pri matematiki in fiziki. Končal sem namreč klasično gimnazijo.

Kot študent sem bil povprečen, končal pa sem kot drugi v letniku, saj sem po diplomi hotel čim prej na svoje.

Črt Marinček

Celotna zgodba >>>

Pradavnega leta 1971, po četrtem letniku medicine, nama je s prijateljem Izakom (danes bolj znanim kot profesor Matjaž Zwitter) uspelo prigrabiti – nekaj tudi po zvezah – za tiste razmere eksotično in zato elitno počitniško prakso v Španiji. Treba je povedati, da je bila Španija tedaj za »komuniste« tesno zaprta, da je bila to za študenta iz Slovenije skoraj edina možnost, da pride tja, in je bila zato ta praksa za naju uspeh leta. In sva se – prakso sva imela določeno za september – že junija pričela guliti španščino. Odgovor, da sva sprejeta, sva dobila dovolj zgodaj, nisva pa dobila odgovora, v katero mesto, ne kam naj se obrneva. In tega odgovora nisva dobila nikoli. Pravočasno sva zaprosila za vizo, pa tudi te od nikoder. Kot v risankah.

V drugi polovici avgusta sva z »drobižem« v žepu odštopala proti Španiji, mimogrede pa še v Milano na najbližjo špansko ambasado. Tam sva čakala dober teden, vsak dan hodila na ambasado prosjačit in vizo dejansko dobila. Odštopala sva v Barcelono.

Ciril Grošelj

Celotna zgodba >>>

Jože Bedernjak, bled in s tresočim se glasom, nas je sostanovalce štiriposteljne sobe v Oražnovem domu, verjetno okrog leta 1959, povabil na večerjo v gostilno v Stari Ljubljani, da nam bo sporočil nekaj pomembnega.

Malo nas je zaskrbel Jožetov spremenjeni izgled, govorica telesa in barva glasu, vendar smo skupaj odšli v gostilno. Ko smo sedli za mizo, je Jože povedal, da si vsak lahko naroči po svoji želji in kolikor hoče, skupaj pa liter vina in radensko.

Ponovno nas je, sedaj pa res z mrliškim glasom, nagovoril, da je šel popoldne na Polikliniko po svoj izvid krvi, kjer so mu, sicer zelo obzirno in zadržano, povedali, da je izvid slab, da ima akutno levkemijo in da mora takoj na hematologijo.

Ker je že imel narejen izpit iz interne, se je odločil, da se ne bo zdravil, da gre raje umret domov v Beltince in se od nas poslavlja.

Gorazd Kolar

Celotna zgodba >>>

Zgodnja pomlad je prinesla prvi kolokvij, ki je bil zame prva preizkušnja uspešnosti pri študiju. Odpirala so se vrata na poti do cilja, o katerem sem sanjal več let. Študenti stomatologije smo nestrpno čakali, da se odprejo vrata kabineta profesorice Tine Kobe, odlične predavateljice, pri kateri smo prve mesece secirali telesa bogsigavedi kdaj umrlih ljudi. Rekli smo jim kadavri. Secirali smo, gledali in po knjigah študirali vse organe, najbolj pa dele glave, zlasti usta in njihovo okolico, saj bodo postala predmet našega zdravljenja po končanem študiju. Sedaj je bil čas, da profesorici pokažemo svoje znanje na kolokviju iz osteologije ali poznavanja človeških kosti z morjem latinskih izrazov za mišice, krvne žile in živce.

Ko je bil poklican prvi študent, je v preddverju kabineta nastala tišina. Eni so odpirali knjige in tik pred zdajci preverjali svoje znanje, drugim se je to zdelo odveč v prepričanju, da so obvladali vse do najmanjše fisure, spine ali foramna.

»Naredil?« smo bili radovedni, ko je kolega sklonjene glave izstopil iz kabineta.

»Ne, pa ne vem, zakaj, ko sem na vsa tri vprašanja odgovoril pravilno. Je pa profesorica zelo slabe volje.«

Neuspeh sicer vestnega študenta je naselil še večji strah v naše še žive kosti. Za njim so vstopali drugi na smrt prestrašeni in se vračali z enakim neuspehom. Na vrsto sem prišel dosti prej, kot sem mislil. Pred vstopom sem si popravil lase, zategnil kravato, zapel gumbe suknjiča in stopil k vratom.

»Glej ga, oficirja, ki se ga še drži poklicna deformacija,« je pripomnil za menoj čakajoči kolega in mi zaželel srečo.

»Drži se,« me je bodrila rdečelasa Ribničanka.

Velimir Vulikić

Celotna zgodba >>>

Alija (Alojz) Košir je prestopil v muslimansko vero zaradi ločitve.

Dušan Štucin mi je med izpitom iz fizikalne kemije s cigareto v ustih dejal, da naj gledam v tablo, medtem ko pišem s kredo. Ker sem slabo slišal, njegovega momljanja nisem razumel in sem posledično padel.

Januarja 1965 smo imeli v organizaciji MF nepozaben teden smučanja na Vršiču. Za pot od železniške postaje do Erjavčeve koče sem med prvimi potreboval z vso opremo 2 uri in 45 minut. Vsak dan smo »štamfali« skoraj do Slemena, ponoči pa igrali tarok v zasedbi Vinko Pavlovčič, Milan Čižman, Vera Petrišič in jaz. Kot bruca so me absolventi vzeli v zaščito …

Albin Seliškar mi je na izpitu zastavil vprašanje o ledvicah. Nekaj dni pred izpitom iz fiziologije sem gledal na TV oddajo o ledvicah. Pomagalo je …

Miha Likar nam je predaval virologijo, kot dekan pa nam je v zaključnem nagovoru položil na srce, da naj o svoji matični fakulteti govorimo samo dobro.

Bogdan Brecelj – na kolokviju iz ortopedije mu na vprašanje o talasoterapiji nisem ravno blesteče odgovarjal.

Marjan Kordaš nam je, po našem mnenju, dajal vtis, da je pafi najpomembnejša stvar na svetu, čeprav tega sam ni hotel. To sem spoznal šele na podiplomskem študiju …

Črt Marinček

Celotna zgodba >>>

V letniku sta bila dva velika klana: ljubljanski klan – 40 študentov, in štajerski klan – 40 študentov. Ostali smo bili »ostali« do skupaj 150 študentov. Bili smo zadnja generacija, ki je imela sprejemne izpite. Še danes vidim sliko prof. Kordaša, kako na vrhu stopnic gimnazije Poljane kriči na nas. Kaj točno je kričal, se ne spomnim, ker sem opazovala živčne bodoče študente, ki so pridno gledali katalog za sprejemce in ponavljali še zadnje podrobnosti. Osebno mi je bilo vse skupaj precej brezvezno; vedela sem, da sem sprejeta na farmacijo, in sem šla na sprejemne na medicino bolj za hec. Da bi zgledala pametnejša, sem si sposodila težke stare italijanske slovarje (slovarje smo smeli imeti na sprejemnih). Nisem jih dejansko uporabila, samo hotela sem zgledati pametna. Delovalo je. Vikend, ko se je bilo treba odločiti, ali naj grem na medicino ali farmacijo, je bil pester. V bistvu sem odgovor dobila v Mercatorju, ko sem čakala v vrsti za kruh. Dve stvari sta bili odločilni:

1. »Če si že naredila sprejemne, potem najbrž nisi toliko neumna, da ne moreš narediti MF.«

2. »Znani profesor mi je po mami sporočil, naj ne grem na medicino, ker je za ženske pretežka.« Kaj hujšega kot to reči trmasti devetnajstletnici, ki je bik po horoskopu. Medicina, »here I come«.

Mirjana Rajer

Celotna zgodba >>>

Poletje 1974
Kakih tristo ali celo več samozavestnih novopotrjenih maturantov iz cele Slovenije se zbira na pripravljalnem tečaju za sprejemne izpite. Najboljši med najboljšimi, a vseeno z neko tiho skrbjo v srcu: »Bom dovolj dober za sto petdeset izbrancev?«

Tri (ali dva?) tedne ponavljamo snov iz biologije, kemije, fizike ... Za izbrani tuji jezik moramo biti pripravljeni sami.

Ne spomnim se, ali smo bili na gimnaziji Poljane ali kje drugje. Spomin je varljiv prijatelj.

Vem pa, da sem stanovala pri stricu, znanem in spoštovanem profesorju in dolgoletnem dekanu Teološke fakultete, ki ga je takrat že začelo zapuščati zdravje in je potreboval veliko pozornosti in pomoči. Vem tudi, da sem cele popoldneve z zvezki v rokah hodila med gredicami vrtnic na enem najlepših vrtov v strogem središču mesta, ponavljala sto in večkrat ponovljeno in poznano snov za izpite ... razmišljala o svoji prihodnosti, se veselila študija ... in niti pomislila nisem, da sprejemnih ne bi naredila. Takrat mladost in pogum nista poznala strahu.

To je bila prva generacija z računalniško obdelavo rezultatov »sprejemcev«. Seveda je računalnik zatajil in smo na rezultate čakali več kot en teden. Nestrpno, nemirno, v strahu? Jaz vsekakor odraslim in resnim ljudem, kot je bil moj stric, malo »otročje in neodgovorno« na turi po sončnih Karavankah … saj nisem imela več česa izgubiti in občutek, da bom sprejeta, je bil zelo gotov.

Miroslava Cajnkar Kac 

Celotna zgodba >>>

O profesorjih osnovnih, predkliničnih in kliničnih medicinskih predmetov za prvo generacijo stomatologov na MF Ljubljana.

Anatomijo je sprva predaval prof. dr. Milan Cunder in predavanja dopolnil z odličnimi obojeročno izrisanimi skicami. Tako je v eni roki držal belo, v drugi roki pa barvno kredo. Predavanja so bila polnoštevilno obiskana, ker je bil na izpitu precej zahteven.

Kasneje mu je sledila umirjena, skrbno urejena prof. dr. Valentina Kobe, ki je bila na izpitu prijazna, a prav tako zahtevna.

Izpit iz fizike smo opravljali pri prof. Nardinu kar na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Za pozitivno oceno je zadostoval opis zgradbe mikroskopa in njegovega delovanja. 

Za predmet kemija je bil zadolžen prof. dr. Dušan Štucin. Področje zahtevne fizikalne kemije je bilo tako rekoč njegov hobi. Ker za izpit ni bilo ustreznega pisnega gradiva, ga je le redkim študentom uspelo opraviti v prvem poskusu.  

Prof. dr. Alija Košir je predavanja iz histologije z embriologijo vsakokrat dopolnil z v mikroskop vstavljenim preparatom – običajno t. i. »kosmancem« – in povabil enega izmed  študentov, da prepozna tkivo na preparatu. Rad se je domislil potegavščine in v mikroskop vstavil dvoje okularjev, tako da več študentom po vrsti ni uspelo prepoznati preparata. Nato je z nasmeškom dvignil mikroskop, da je zaropotalo, in pojasnil napako. Zaposlenega je imel pomočnika, ki je bil njegov »purš«, ko je bil prof. Košir še oficir. Ta je za honorar rad vodil dodatne vaje iz mikroskopiranja za študente in v zahvalo pred izpiti povedal, kaj bo v »kosmancu«.

Aleksander Sterger

Celotna zgodba >>>