Pomoč pri samomoru in evtanaziji

Avtorica: Ksenija Mahkovic Hergouth, anesteziologinja, Onkološki inštitut

V polemiki med predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju predlagatelji evtanazije) in zdravništvom pogrešam mnenja drugih ljudi in tudi drugih poklicnih skupin v zdravstvu. Predlagatelji se paternalistično (kar sicer očitajo zdravnikom) predstavljajo kot glas ljudstva, ki da ta zakon potrebuje in podpira. Ali vemo, da ga res? Človeško mi ideja evtanazije ni povsem tuja, vseeno pa mi vzbuja pomisleke in se sprašujem, katerim ljudem pri nas bi bila danes sploh potrebna.

Predlagatelji postavljajo v center potrebe po evtanaziji trpljenje ali zgolj obet trpljenja zaradi (nevzdržnih) bolečin. Trpljenje je zelo subjektivna stvar in prav gotovo ne korenini samo v bolečini. Je pogosto duševne, psihične, socialne narave. Bolečina je, če sploh, le del trpljenja.

Skozi dolgoletno delo v protibolečinski ambulanti onkološke ustanove s subspecialistično obravnavo bolečine sem se srečevala z množico najbolj bolečinsko prizadetih bolnikov. Nekaterim je bilo res težko pomagati, večini pa solidno, in razvoj stroke, novih zdravil, timski pristop k bolniku so v zadnjih 25 letih naše uspehe izrazito izboljšali, prav tako več znanja osebnih in drugih zdravnikov na tem področju. Izboljšala se je splošna dostopnost ter kvaliteta lajšanja bolečin. Moja izkušnja (z onkološkimi bolniki) je tako precej nasprotna – neozdravljivi bolniki si želijo čim dlje živeti, a s čim manj težkimi simptomi, kar je naša naloga in cilj.

Celotno stališče je objavljeno tukaj >>>>

Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo ugotavlja, da predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja brez kakršnegakoli predhodnega dialoga s psihiatrično stroko, v več členih predvideva vlogo zdravnika psihiatra kot del samega izvajanja zakon.

Predlog zakona tako implicira, da mora psihiatrična stroka spremeniti eno od svojih paradigmalnih strokovnih zavez. Ta strokovna in etična zaveza je, da pomaga pacientu preseči ali vsaj delno omiliti samomorilno ogroženost s pomočjo zdravljenja duševne motnje in s so-oblikovanjem upanja oziroma glede smiselnosti življenja, tudi z aktiviranjem navezovalnih odnosov in ostalega okolja, ki je pripravljeno nuditi podporo. Posebno strokovno zaskrbljenost posvečamo tudi pacientom z demenco, ki so lahko v začetnem stadiju demence pretreseni zaradi svoje diagnoze in so lahko ranljivi glede sporočil okolja o smiselnosti njihovega nadaljnjega življenja oziroma glede zaskrbljenosti, da bodo ostali sami na poti slabšanja bolezni ali da bodo bremenili domače. Ena od nizozemskih raziskav o izvajanju evtanazije pri pacientih z demenco je tako med drugim navedla tudi zbeganost zdravnikov, ki pri mnogih pacientih niso opazili nobenih znakov neznosnega trpljenja.

Prav posebej poudarjamo, da je samomorilni količnik pri slovenskih starostnikih dvakrat višji, kot povprečni količnik ostalih članic EU.

Paliativna oskrba se izvaja v skladu z vsemi etičnimi načeli zdravniške stroke in v temeljih spoštuje avtonomijo in samo-izbiro bolnika. Usmerjena je v lajšanje vseh stisk in simptomov (telesnih, psihosocialnih in duhovnih), ki bi bolniku lahko povzročali trpljenje. Ravno strah pred trpljenjem je namreč tisto, kar nekatere neozdravljivo bolne lahko privede do razmišljanja o predčasnem končanju življenja.

Zato Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe (SZPHO) ne podpira evtanazije in predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog ZPPKŽ ni v skladu z načeli paliativne oskrbe in etičnimi načeli zdravniške stroke. Iz teh razlogov, zavračamo tudi trditev ZPPKŽ, da je evtanazija dopolnilo paliativni oskrbi in zahtevamo, da se ta trditev odstrani iz končnega besedila.

Pri SZPHO menimo, da je potrebno najprej – predno začnemo v družbi s pogovori in načrti za uzakonitev evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo – optimalno urediti izvajanje paliativne oskrbe za vse, ki jo potrebujejo. Za bolnike in njihove svojce morajo biti storitve paliativne oskrbe dosegljive takrat, ko jih potrebujejo, ne glede na razlog za njo, ne glede na starost, politično, versko ali etnično pripadnost.  Brez univerzalnega dostopa do paliativne oskrbe predlagana zakonska ureditev ne izboljšuje obstoječega stanja, temveč lahko predstavlja le zlorabe pri najbolj krhkih, od tuje pomoči odvisnih oseb – navidezno hitro rešitev problema nedostopne oskrbe, ki jo bolnik potrebuje v zadnjem obdobju življenja. 

Paliativna oskrba neozdravljivo bolnim omogoča, da zadnje obdobje svojega življenja preživijo brez trpljenja in da je njihovo slovo dostojanstveno in spokojno, naloga družbe pa je, da jim to omogoča. Trpljenje posameznika ne sme biti razlog, da posameznik razmišlja o predčasnem končanju življenja, temveč povod za družbo, da mu pomaga trpljenje zmanjšati.

Preko 200 zdravnikov in zobozdravnikov se je pretežno po video povezavi udeležilo celodnevne mednarodne konference o pomoči pri samomoru in evtanaziji.

Predstavitve so potekale v treh sklopih. V prvem so gostje iz Nizozemske, Švice, Avstrije in Španije predstavili njihove ureditve. V drugem sklopu so sledili pravni vidiki tematike, v tretjem sklopu pa so zdravniki spregovorili o pogledu zdravnikov na vlogo zdravnika ob umiranju, vplivu paliativne oskrbe na željo po prekinitvi življenja in tudi o tem, da kot zdravniki ne želijo sodelovati pri evtanaziranju.

Program konference je zasnoval Peter Golob, dr. med., univ. dipl. prav., predsednik Odbora za pravno-etična vprašanja pri zbornici. 

Vabljeni k ogledu posnetkov vsebin!

Kot družba moramo najprej premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru poleg pričakovanih posledic (dvig samomorilnosti s trendom naraščanja) lahko prinaša tudi za naše okolje specifične in izrazitejše družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru. Na primer kulturni pritisk (izrečen in neizrečen) na starejše, naj ne “odžirajo” svojim potomcem stanovanj in jim ne povečujejo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja.

1. Ali je pomoč pri samomoru v Sloveniji dovoljena?

Pomoč pri samomoru je v Sloveniji kaznivo dejanje po 120. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

2. Ali je pomoč pri evtanaziji v Sloveniji dovoljena?

Evtanazija je v Sloveniji kaznivo dejanje uboja po 115. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

3. Ali je evtanazija enako kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?

Prostovoljno končanje življenja se uporablja v osnutku Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo.

Evtanazija in pomoč pri samousmrtitvi sta pojma, med katerima obstajajo pomembne razlike.

Evtanazija se nanaša na dejanje, pri katerem nekdo aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, lahko pa so določeni še drugi pogoji. Običajno to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine.

Pomoč pri samousmrtitvi se nanaša na dejanje, pri katerem drugi osebi, ki želi končati svoje življenje, na njeno prostovoljno in informirano zahtevo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim bo oseba končala svoje življenje. To lahko vključuje tudi predpisovanje ali zagotavljanje smrtonosne učinkovine, ki pa jo pacient zaužije ali si jo vbrizga sam.

Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Pri evtanaziji osebo, ki je podala zahtevo za pomoč pri končanju življenja z evtanazijo, usmrti nekdo drug.  Pri pomoči pri samousmrtitvi pa je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.

4. Ali je v Švici dovoljena evtanazija?

Ne. V Švici je evtanazija kazniva (114. člen švicarskega kazenskega zakonika). Mogoča je le pomoč pri samousmrtitvi. Sam akt končanja življenja pa lahko nekaznovano izvede samo posameznik sam.

5. Kje je dovoljena evtanazija?

Evtanazija je ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v Evropi dopuščena samo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji. Nedavno je bil tudi na Portugalskem sprejet zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru.

6. Kdo lahko prosi za pomoč pri končanju življenja po osnutku ZPPKŽ?

Pacient ima po osnutku ZPPKŽ pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje:

• doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja (6. člen osnutka ZPPKŽ).

Pravice do PPKŽ pa ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.

Pravico do PPKŽ ima pod pogoji, določenimi v osnutku zakona, pacient, ki je dopolnil 18. leto starosti, je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji.

7. Kdo ugotavlja hudo trpljenje po osnutku ZPPKŽ?

Neznosno trpljenje je pogoj za pomoč pri končanju življenja in se po osnutku ZPPKŽ domneva in ne preverja. Predlagatelji izhajajo iz t. i. subjektivne percepcije trpljenja. Zato to ni objektivno preverljivo. Preverja se obstoj drugih pogojev za pomoč pri končanju življenja (obrazložitev k 6. členu osnutka ZPPKŽ).

8. Je hudo trpljenje posledica bolečin?

Predlog zakona trpljenje, ki je pogoj za vložitev vloge, definira kot za pacienta neznosno trpljenje. V to po predlogu zakona sodi vsakršno neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ne samo bolečina. Torej neznosno trpljenje ni nujno povezano s hudimi ali neznosnimi bolečinami ali pa je povezano s takšnimi bolečinami, pa ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja.

9. Morajo zdravniki sodelovati pri evtanaziji?

Sodelovanje zdravnika pri postopkih v zvezi s PPKŽ je po osnutku zakona obvezno, saj se postopek sproži pri lečečem zdravniku (7. člen osnutka ZPPKŽ). Lečeči zdravnik mora v 3–14 dneh ponovno govoriti s pacientom o njegovi nameri, da uveljavlja pravico do PPKŽ (8. odstavek 7. člena). Zdravnik pa lahko sodelovanje odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti. Lečeči zdravnik o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika. Lečeči zdravnik mora pacienta v tem primeru napotiti k nadomestnemu zdravniku (4 odst. 4. člena osnutka ZPPKŽ).

10. Kaj je paliativna oskrba?

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim.

Glavni elementi paliativne oskrbe so:

• posamezniku (bolniku) prilagojeno obvladovanje problemov (telesnih, psiholoških, duhovnih, socialnih) v obdobju obravnave neozdravljive bolezni,
• strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem,
• podpora družini med boleznijo in med žalovanjem.

Osnovni namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih s postopki in ukrepi, s katerimi zagotovimo ustrezno prepoznavo, oceno in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.

Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se začel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.

Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca …) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.

Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm, človekovih pravic, pravic bolnikov in umirajočih.

11. Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo?

Ne. Po osnutku ZPPKŽ izčrpanje možnosti zdravljenja ni pogoj za evtanazijo in pacient lahko evtanazijo zahteva kot prvo in edino možnost za končanje trpljenja.

Smrt je sestavni del življenja zato jo je treba demistificirati, vrniti v življenje, se o njej pogovarjati in jo na naravni način tudi sprejemati. Ko se življenje izteče, ga tudi zdravnik ne podaljšuje. Sogovorniki na okrogli mizi »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo« so spregovorili tudi o tem, kako razumejo predlog zakona o prostovoljnem predčasnem končanju življenja.

Vabljeni k ogledu izjav na tej povezavi >>>

Bolnik s hujšo diagnozo najbolje ve in čuti, kaj mu bolezen nalaga, kako se z njo spoprijema sam in z okolico ter kakšno je ob tem njegovo življenje. Srečuje se z bolečino, trpljenjem, stigmatizacijo, s trenutki nemoči, strahu, obupavanja. Morda pomisli tudi na to, da tako ne gre več naprej … Si v vsakem trenutku želi živeti? Ali pa so tudi trenutki, ko je teža (pre)velika? Kako se soočiti s tem? Za okroglo mizo »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo«, , ki smo jo organizirali 31. maja 2023, smo odstirali globoke teme in se samoizpraševali, od kod v stiskah človeku moč in energija za korak naprej. Pogovor je vodila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Vabljeni k ogledu izjav spodaj in celotne okrogle mize na tej povezavi >>>

Mag. Franci Rozman, matematik in nekdanji dializni bolnik s transplantirano ledvico.

Prof. Jože Faganel, slovenist, dolgoletni profesor retorike na AGRFT, Teološki fakulteti in v številnih slovenskih gledališčih, direktor Mohorjeve založbe Celje ter dolgoletni predsednik Društva hemofilikov in bolnik s hemofilijo.

Blaž Urbanč, študent, ki živi z mišično atrofijo.

Mag. Nataša Elvira Jelenc, jezikoslovka, je pred dvema desetletjema zbolela za redko in težko obliko raka dojk, ki ga je s pomočjo dragocene pomoči zdravstvenega tima uspešno premagala.