Novice in obvestila

Zdravniki so enotni: strinjamo se, da so sistemske spremembe nujne, vendar novela Zakona o zdravstveni dejavnosti ne naslavlja ključnih težav v zdravstvu. Ravno nasprotno: povzročila bo njegov propad. Že danes bi si želeli delati več, pa za to nimamo ne prostorskih, ne kadrovskih zmožnosti. Zastareli prostori, dotrajana oprema in odhodi zdravstvenega kadra so naša realnost in terjajo neizogibno krčenje kapacitet. Bolnikom je treba povedati resnico in jih ne zavajati. Kdo bo prevzel odgovornost, ko v bolnišnici ne bo več plastičnih kirurgov, ki bi zdravili opekline, maksilofacialnih kirurgov, ki bi operirali težke poškodbe glave, ortopedov, dermatologov, oftalmologov …

Prim. mag. Dušan Vlahovič, dr. med., vodja Oddelka za urgentno anesteziološko dejavnost, UKC Ljubljana: Ta zakon jasno kaže, da ministrstvo in politika ne vesta, kaj je težava v zdravstvu in kako jo rešiti. Če vas zapusti skupina ljudi, ki se ukvarja z zelo specifično medicinsko problematiko, je to za nas, ki imamo le peščico takšnih strokovnjakov, prava katastrofa. Predstavljajte si, da vsi plastični kirurgi odidejo iz Kliničnega centra – kdo bo potem skrbel za opekline? Intenzivo bomo anesteziologi že pokrili, vendar operacije in nekrektomije morajo izvajati plastični kirurgi. Ali pa, na primer, maksilofacialna kirurgija – 60 odstotkov težko poškodovanih pacientov ima poškodbe glave, pogosto pa tudi obraza. Kdo bo te paciente oskrbel, če ne bo maksilofacialnih kirurgov? Tega ne more opravljati kar vsak kirurg.


To pa seveda ni edini problem našega zdravstva in čakalnih vrst. Infrastrukturno smo v velikem zaostanku – Klinični center je 50 let stara stavba in praktično se od takrat, ko sem se tam zaposlil pred 40 leti, ni nič spremenilo. Center za intenzivno zdravljenje kirurških bolnikov (CIT) ima še vedno enako število bolniških postelj kot takrat in seveda delamo skoraj vedno s 100-odstotno zasedenostjo. Včeraj sem bil dežuren, in vsakič, ko sprejmemo poškodovanca, se moramo pregovarjati, kam ga bomo namestili, saj ni prostora. Iz CIT-a morajo nekoga preseliti na oddelek, da lahko sprejmemo novega pacienta v intenzivno nego. Lahko operiramo več, ampak niso še naročili postelj na pograde – kam bomo potem namestili paciente?


Doc. dr. Simon Hawlina, dr. med., KO za urologijo, UKC Ljubljana:  Govorim lahko predvsem za urologijo, kjer že vrsto let opozarjamo na nedopustno dolge čakalne vrste. Te težave izpostavljamo že približno 20 let, vendar se na tem področju ni nič spremenilo. Pričakoval bi, da bo vlada, ki je obljubila marsikaj spremeniti, poskrbela za povečanje kapacitet. Problem je v tem, da ni dovolj operacijskih dvoran in postelj. Tudi medicinske sestre zaradi težkih delovnih pogojev zapuščajo naše oddelke. Tako sta na primer prejšnji teden naš oddelek zapustili dve sestri, v zadnjem letu pa skupno sedem.

Na našem urološkem oddelku smo zdravniki kadrovsko dokaj dobro podprti, zato menim, da urologija ne bo propadla. Skoraj zagotovo pa bi rekel, da bodo propadli Izola, Slovenj Gradec, Jesenice in UKC Maribor, kjer že štiri leta delujejo s polovičnimi kapacitetami zaradi pomanjkanja sester. Polovica oddelka je zaprta, deluje pa le ena operacijska dvorana. To je za Univerzitetni klinični center nesprejemljivo.


Na koncu bodo največ izgubili bolniki. Tudi če bi želeli delati več, nimamo dovolj kapacitet. Imeli smo več "jurišnih" akcij, kjer smo delali ob sobotah in popoldnevih, vendar se oddelek hitro napolni, in ko je enkrat poln, ne moreš več delati. Pri kirurgiji bolnik po operaciji ne gre domov, to ni ambulantni pregled. Bolnik ostane na oddelku, lahko pride do zapletov, operacije so zahtevne, in dokler bolnik leži na postelji, ne moreš namestiti novega. Moji bolniki so zelo zaskrbljeni, kako bodo sploh prišli do potrebnih storitev. Že prej sem omenjal nedopustne čakalne dobe za malignome, kaj šele za benigne bolezni. Benignih bolezni v urologiji skorajda ne zdravimo – povečana prostata, bolniki z urinskimi katetri, ki jih imajo leta, in to je v bistvu zavajanje javnosti.

Mi, ki smo nekoliko starejši, se bomo nekako znašli. Vendar se sprašujem, kaj lahko ponudimo mladim zdravnikom v takšnem sistemu, kjer nemočno opazujejo, kako vse propada.


Doc. dr. Martin Rakuša, dr. med., predstojnik Oddelka za znanstveno-raziskovalno delo, UKC Maribor: Potrebno je opozoriti, da bo z obveznim vključevanjem vseh zdravnikov v dežurno službo kakovost in varnost bolnikov padla.


Primer: specialisti različnih strok delajo na primarnem nivoju v zdravstvenem domu ali v regionalnih bolnišnicah kjer ni oddelka in ni dežurnih mest. Po zakonu bodo ti zdravniki morali odditi dežurat v drugo ustanovo. Kot posledica pa na dan dežurstva in dan po dežurstvu ne bodo oskrbeli bolnikov v svoji primarni ustanovi. Če tak specialist dežura 2krat mesečno, pomeni da ga skoraj en teden ne bo v domači ustanovi in bodo zato bolniki regionalne bolnišnice ali zdravstvenega doma prikrajšani in čakali dlje na oskrbo kot čakajo sedaj.


Izr. prof. dr. Nataša Tul Mandič, dr. med., vodja Centra za nosečnice Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Postojna: Prihodnje leto bo 30 let, odkar delam v ginekologiji, in približno 25 let poleg javne službe opravljam tudi samoplačniško dejavnost v popoldanskem času. Zadnjih šest let sem zaposlena 80 odstotkov v javnem sistemu, za preostalih 20 odstotkov pa imam s. p. Poleg tega, da v javnem sistemu opravim vse potrebno in še več, se že ves čas svoje kariere ukvarjam tudi z nabiranjem dobrodelnih sredstev za opremo slovenskih javnih porodnišnic.

Nekaterih stvari v javnem sektorju ni mogoče opraviti. Na primer, veliko naših pacientk želi pridobiti drugo mnenje, vendar za to ne izdajamo napotnic. Nekatere ženske želijo dodatne PAP-brise, ki so sicer predvideni na tri leta, a če si želijo pogostejših pregledov, jih v javnem sistemu ne morejo dobiti. Nosečnice si včasih želijo dodatne ultrazvočne preglede, 3D ultrazvoke ali dodatne morfologije, vendar zavarovalnica teh storitev ne krije. Če bi popolnoma prekinila delo v zasebni ambulanti, do mene zagotovo ne bi mogle priti vse ženske, ki si tega želijo, kar bi povzročilo še večji pritisk na javni sistem, kjer že tako ali tako presegam vse normative.


Zelo rada učim in delam z mlajšimi kolegi, zato bi mi ta del mojega dela zelo manjkal, za mlajše kolege pa bi bil to še večji primanjkljaj. Zelo bi mi manjkalo tudi sodelovanje pri porodih, čeprav obstajajo tudi drugi posegi in postopki, ki jih večinoma ne izvajamo v zasebnih ustanovah. V zasebni praksi opravljam le ambulantne preglede, ki so lahko zelo zanimivi in kompleksni ter dajejo odlične diagnostične in terapevtske rezultate, vendar dejstvo ostaja, da vseh postopkov ni mogoče izvajati – in jih tudi ne želimo izvajati, saj javni sistem zagotavlja veliko varnost, a hkrati prinaša tudi veliko pritiskov in stresa.


Zato raje niti ne razmišljam, kaj bi se zgodilo, če bi me resnično prisilili v odločitev, in raje niti ne povem, kako bi se odločila, če bi bila stisnjena v kot.


Dr. Alenka Strdin Košir, dr. med., vodja Enote za intenzivno infektologijo, UKC Maribor: Sem specialistka interne medicine in intenzivne medicine. Zadnji dve leti vodim novoustanovljeno Infektološko intenzivno enoto v UKC Maribor, pred tem pa sem delala v kirurški in internistični intenzivi. V UKC Maribor sem zaposlena od leta 1998, torej že 26 let. Delo, ki ga opravljam, je praktično nemogoče opravljati zunaj javne mreže, saj dvomim, da bodo intenzivne enote kdaj delovale v zasebnih bolnišnicah. Moje stališče je torej stališče nekoga, ki že vse življenje dela v javnem zdravstvu in tudi nima druge izbire kot ostati v njem.


Rešitev, ki jo vsi čakamo, je ureditev razmer v javnem zdravstvu – izboljšanje pogojev dela, tako da bodo ljudje želeli ostati v javnem zdravstvu zaradi dobrih pogojev. Menim, da se odtekanje kadra s to novelo ne bo ustavilo, kvečjemu se bo povečalo, saj bodo ljudje prisiljeni izbirati med javnim in zasebnim zdravstvom.

Klinični center Maribor je terciarna ustanova, ki naj bi bolnikom nudila vse specialnosti. Z odhodi specialistov ortopedije, radiologije, oftalmologije in drugih bo težko vzdrževati standard kliničnega centra, ker bolnikov ne bomo mogli ustrezno oskrbeti. Še večji problem bodo imele manjše bolnišnice, kjer se bodo določene panoge v javnem zdravstvu verjetno morale zapreti. Že zdaj so ORL, radiologija in oftalmologija v nekaterih bolnišnicah problematične.


Vse, kar delamo, delamo za bolnike, ne za zdravnike. Mi smo izvajalci storitev za bolnike, pri čemer je multidisciplinarnost ključna. Potrebujemo strokovnjake različnih specialnosti na enem mestu. Bolnišnice, tako na terciarni kot sekundarni ravni, nudijo storitve, kot je urgenca, kjer ne delajo le urgentni zdravniki, ampak tudi vsi drugi zdravniki, zaposleni v bolnišnici. Če bodo ti zdravniki odšli, nam bo zmanjkalo kadra za zagotavljanje nujne medicinske pomoči. To je dejavnost, ki nikoli ne bo mogla biti zasebna.


Na koncu se nam lahko zgodi, da nam bo na najbolj kritičnih in ključnih točkah zmanjkalo zdravnikov, ker bodo odšli iz javne mreže nekam drugam.


Prof. dr. Dimitrij Kuhelj, dr. med., predstojnik Kliničnega inštituta za radiologijo, UKC Ljubljana: Sem Dimitrij Kuhelj, predstojnik Kliničnega inštituta za radiologijo v Ljubljani, predstojnik že 10 let. Sem tudi izredni profesor na medicinski fakulteti. Lani so naš inštitut zapustili štirje zdravniki, stari okoli 40 let. To so zdravniki z največ znanja in v najboljših letih, in da nadomestiš take ljudi, potrebuješ precej časa. Kar se zdaj dogaja, je izredno škodljivo. Med kolegi se pojavljajo ideje o kolektivnih odpovedih, kar bi bilo za sistem katastrofalno. Vemo, kaj se dogaja v Celju, problem je na Jesenicah in v številnih drugih bolnišnicah.


Nihče od naših kolegov ne bi delal pri privatniku ali koncesionarju, če bi to delo lahko opravil v svoji ustanovi. Žal pa so razmere pri nas, kakor tudi drugje, takšne, da je velik problem zastarela oprema. Magnetni resonanci v glavni stavbi Kliničnega centra sta stari 18 in 24 let, delata od 7. ure zjutraj do 21. ure zvečer, ponoči pa še za nujno medicinsko pomoč. Ne predstavljam si, da bi te naprave še dodatno obremenili, predvsem pa enostavno nimamo dovolj kapacitet, da bi to lahko izvedli.

Zadnjih nekaj let se sprašujem, kdo bo zdravil mene. Nihče si v resnici ne želi delati dodatno popoldne, vendar če bi to že morali, bi to radi počeli v svoji ustanovi, seveda ob ustreznih pogojih. Bolniki bodo tukaj zagotovo potegnili najkrajšo. Čakalne dobe se bodo podaljšale. Kompleksnih storitev, ki jih zdaj nudi javni sektor, zasebni sektor ne bo mogel ponuditi. Tako kot je dr. Brecelj pred kratkim dejal: pacient bo prišel brez čakalne vrste na magnetno resonanco kolena, vendar ko bo imel prometno nesrečo, morda ne bo nikogar, ki bi mu sredi noči ustavil krvavitev, in bo pacient izkrvavel.


Največjo škodo bodo utrpeli pacienti, saj bodo zdravnike vedno potrebovali. Vprašanje pa je, kako bodo do njih prišli, kolikokrat in koliko bodo morali za to plačati. Tega si noben pacient trenutno ne more predstavljati.


Doc. dr. Leon Meglič, dr. med., Ginekološka klinika, UKC Ljubljana: Prihajam iz ginekološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani, kjer sem zaenkrat 100 % zaposlen in še dodatnih 20 v zasebni ustanovi. Tudi meni bi manjkalo delo v javnem sektorju, če bo novela sprejeta in bom moral oditi. Rad delam s študenti, sem učitelj, med drugim tudi onkološke kirurgije, zelo rad delam s specializanti, specialisti, tudi specialisti z drugih regij, držav. Na žalost pa trenutni zakon ne omogoča ali celo nasprotuje pokrivanju vseh teh področij. Zato bomo morali izbrati smer, za katero verjamemo, da bo omogočila boljši razvoj.


V vseh letih, ko sem predstojnik, nihče ni hodil delat k zasebnikom sredi delovnega časa. Mislim, da je teh primerov zelo malo, vendar politika in deloma tudi mediji te primere izkoristijo za napihovanje stvari ter obsojanje vseh zdravnikov zaradi nekaj "gnilih jabolk" v sistemu.

Težava je v tem, da nas, tudi če bi želeli več delati v domačih ustanovah, pogosto omejujejo prostorski in kadrovski viri – največkrat kar oboje. Lahko dva dni operiraš od jutra do mraka, ampak kmalu zmanjka postelj, ker ljudje obležijo, saj ne morajo iti kar domov, ker to ni ambulanta. Kako boš potem delal še dodatno?


Dr. Gregor Prosen, dr. med., predstojnik Urgentnega centra, UKC Maribor: Zdravniki urgentne medicine in ostale kolegice ter kolegi, ki delujejo v strokah, kjer oskrbujemo hudo bolne in poškodovane paciente, smo po definiciji vezani na javni zdravstveni sistem. Težko gremo kam drugam, oziroma na prvi pogled se zdi, da nimamo dileme med javnim in zasebnim zdravstvom. Vendar pa je medicina timski šport in če bodo druge specialnosti in stroke kadrovsko podhranjene, ne bomo mogli zagotavljati celotne obravnave naših kritično bolnih in poškodovanih pacientov.

Predlagana novela zaustavlja razvoj celotnega zdravstvenega sistema, kar posredno vpliva tudi na našo stroko. Čeprav bo ta učinek morda posreden, smo nedvomno zaskrbljeni, kakšne posledice bi to imelo na nadaljnjo oskrbo naših pacientov.


Prim. doc. dr. Tanja Planinšek Ručigaj, dr. med., višja svetnica, predstojnica Dermatovenerološke klinike, UKC Ljubljana: Skrb, ki jo imam jaz kot predstojnica Dermatološke klinike, je, da bomo kliniko sčasoma lahko zaprli oziroma bo stroka z leti propadla, če bo zakon v tej obliki sprejet. Že zdaj v državi praktično nimamo sekundarne dermatološke mreže. Lepota dermatološke specializacije je sicer v tem, da se bolezenska stanja prepletajo z estetskimi posegi, zato veliko dermatologov deluje na obeh področjih. Vendar vemo, da številnih estetskih posegov, ki niso vedno zgolj estetske narave, ampak vključujejo tudi odstranjevanje benignih sprememb, ki so del zdravljenja dermatoloških bolezni, v javnem zdravstvu ni mogoče izvajati. Po grobih ocenah pričakujemo, da bo kliniko zapustila približno tretjina zdravnikov dermatovenerologov, kar bo nedvomno povzročilo podaljšanje čakalnih dob.

Prof. dr. Igor Švab, dr. med., dekan Medicinske fakultete UL: Medicinska fakulteta se je glede tega zakona znašla v položaju laične javnosti, saj nismo bili povprašani niti vključeni v njegovo pripravo. Naša glavna skrb je, da se bo položaj zdravnikov, ki delajo hkrati v kliničnem centru in na medicinski fakulteti, bistveno poslabšal, saj zakon v ničemer ne izboljšuje njihovega položaja, čeprav so prav ti zdravniki nosilci razvoja stroke in znanosti.


Skrbi nas, kaj se bo zgodilo, če se veliko naših vrhunskih strokovnjakov odloči za delo v zasebnem sektorju in ne bodo več na voljo za pouk. V tem primeru bomo imeli velike težave z izvajanjem predvsem kliničnega pouka. Zdravnikov, s katerimi imamo sklenjene takšne pogodbe, je več kot 300.


David Vozlič, dr. med., dr. dent. med., KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana: Na kliničnem oddelku se že zdaj spopadamo s kadrovsko in prostorsko stisko ter podcenjenostjo naših storitev. V zadnjem letu so nas zapustili trije specialisti, kar pomeni, da nas je trenutno le še 11, večina pa resno razmišlja o odhodu. Če bo zakon sprejet v takšni obliki, kaj to pomeni za bolnike, zaradi katerih smo tu? To pomeni, da ne bo več neprekinjenega zdravstvenega varstva na področju poškodb obraza in vratu v Sloveniji.

Letno operiramo približno 250 poškodb obraza, kar predstavlja okoli 90 % vseh hujših poškodb obraza v državi. Zdravimo tudi 40 novorojenčkov letno s prirojenimi anomalijami, kot je razcep ustnice, in opravimo okoli 200 operacij zaradi razvojnih motenj obraznega skeleta pri mladostnikih. Smo edini v Sloveniji, ki nudimo te storitve. Teh storitev se v zasebnem sektorju ne izvaja, saj zahtevajo multidisciplinarno obravnavo, pri kateri sodelujejo tudi kolegi otorinolaringologi, ortodonti, nevrokirurgi, plastični kirurgi in drugi.


Predlagana sprememba zakonodaje bi pomenila nazadovanje za 30 let in uničenje 70-letne zgodovine maksilofacialne in oralne kirurgije v Sloveniji, z nepopravljivimi posledicami za bolnike, zaradi katerih smo tukaj.


Prof. dr. Samo Zver, dr. med., predstojnik KO za hematologijo UKC Ljubljana: Za hematološko ambulanto, ki jo vodim v Novem mestu, prejemam 210 evrov na mesec. Za to moram vzeti dopust, se odpeljati tja in nazaj, nato pa, ko odštejem vse stroške, mi ostane le še za burek. Na Kliničnem oddelku za hematologijo se je število prvih pregledov v zadnjem letu povečalo za 1.500, ker pregledamo res vse. Dodatnih aktivnosti ne morem izvajati v svoji javni bolnišnici, ki jo imam zelo rad, saj nimam prostora. Imamo krasno intenzivno enoto za naše bolnike, vendar je zaprta, ker nimamo dovolj sester.

Vsakih 14 dni delam pri koncesionarju, kjer nudim druga mnenja za tiste, ki ne morejo priti do mene, a si to želijo. Tam uživam kot zdravnik, saj imam čas, da se s pacienti pogovorim tako, kot je prav. Pri koncesionarju pregledam približno 250 ljudi na leto, s tem pa nekoliko skrajšam čakalno dobo. Ni vse črno-belo.


Predstojniki točno vedo, kdo dela in kdo ne (o tem, zakaj anomalij ni treba reševati z zakonskimi spremembami), ter koliko pacientov kdo pregleda. To niso skrivnosti. Vodje in vodstva imajo vse podatke. Do svojih zaposlenih bi se morali obnašati kot doma – če imamo več otrok in eden prinaša slabe ocene, drugi pa dobre, to vemo. Moramo začeti delati. Stvari so zelo preproste, tukaj ne potrebujemo višje matematike.


David Zupančič, dr. med., Infekcijska klinika, UKC Ljubljana: Če zdravniku ponudiš izbiro: ali bo delal več ponoči, ob praznikih in vikendih za bistveno manjše plačilo, ali pa v bolj urejenih razmerah za bistveno več denarja, se lahko vsak sam odloči, ali je res pohlepno, če tak zdravnik odide. Ni nujno, da odide tretjina klinike, kot je rekla kolegica, kar bi bilo grozno, če se zgodi, vendar vsak, ki odide, poslabša razmere za tiste, ki ostanejo. Če pa je ta zdravnik še učitelj na fakulteti, si sploh ne predstavljam, kako bomo nadomestili takega strokovnjaka – tega ne dobiš v dveh mesecih, ampak v 15 letih.


Kot infektolog, ki nima možnosti dela v zasebnem sektorju, me skrbi, saj je medicina, kot je dejal dr. Prosen, ekipni šport. Naj vam predstavim primer: mama pripelje otroka z domnevnim septičnim artritisom na našo infekcijsko urgenco. Ta bolezen uniči hrustanec v 24 urah. Kot infektolog pokličem ortopeda in prosim, naj pride izprati sklep, ker je nujno. Zdaj pa prihajamo do točke, ko bo v Kliničnem centru samo en ortoped, ki bo ravno takrat operiral. Jaz bom moral mami povedati, da je spiranje sklepa nujno, da otrok ne postane trajen invalid, a to trenutno žal ni mogoče. Seveda bo svojo jezo usmerila name, jaz pa bom moral razmišljati o tem, da ji dam vizitko zasebnega centra, kjer lahko to opravi.


Želim delati medicino dokler bom lahko delal po strokovnih smernicah in rekel: to je nujno, to pa ni, to je treba narediti takoj. Ko pa bom moral reči: spiranje sklepa je nujno, a na vrsto pridete čez štiri dni, razen če plačate, bom tudi jaz raje počel kaj drugega. Kot zdravnik imam možnost, da odidem, kot pacient pa te možnosti nimam. In to me skrbi, ker bom slej ko prej zbolel jaz ali pa nekdo od mojih bližnjih. Zato je urejen zdravstveni sistem v interesu vsakega prebivalca, tudi če se trenutno počutimo odlično.


Ta ideja, da bomo z omejevanjem in prisilo dobili zdravnike nazaj v javni sektor, se mi zdi popolnoma zgrešena. Vsi pogledi, sestanki in odločitve bi morali biti usmerjeni v izboljšanje razmer v javnem sektorju, ne pa v omejevanje konkurence, ki sploh ne obstaja. Pozdravljam vsak zakon ali idejo, ki podpira javni sektor, a zakon, ki sem ga prebral, in komentarji kolegov me resnično skrbijo.


Klemen Rogelj, dr. med., predstojnik KO za plastično, rekonstrukcijsko , estetsko kirurgijo in opekline; UKC Ljubljana: Naš oddelek je s specialnostjo in specifiko delovno močno povezan s preostalimi kliničnimi oddelki, tako kirurškimi kot internimi. Na oddelku nas je 10 specialistov plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, trije z delno zaposlitvijo, osem izmed specialistov ima izdano soglasje za delo izven ustanove. Tekom našega kliničnega dela smo v letu 2023 opravili več kot 20.000 obravnav, imeli hospitaliziranih 1400 bolnikov, izvedli smo več kot 6500 operativnih posegov – od tega 1164 bolnikov z rakavimi obolenji. Poleg tega izvedemo 109 operacij na onkološkem inštitutu v sodelovanju z njihovimi kirurgi. Pri svojem delu zagotavljamo neprekinjeno zdravstveno varstvo in stalno pripravljenost za oskrbo najtežjih poškodovancev – mikrokirurški posegi, replantacijski center. Sicer redno sodelujemo z onkološkim inštitutom pri obravnavi raka dojke in rekonstrukcijo v sklopu le-te, sodelujemo z maksilofacialno kirurgijo in otorinolaringologijo na področju rekonstrukcij po karcinomu glave in vratu. Rekonstrukcija spodnje okončine v sodelovanju s travmatologijo in ortopedijo, rekonstrukcija trupa, kirurgija roke – od bolezenskih stanj do najhujših poškodb in ob tem potrebnih rekonstrukcij. Smo opeklinski center Republike Slovenije za zdravljenje opeklin. Redno pokrivamo osem delovišč, od tega dve ambulanti, štiri naše operacijske dvorane, dve do tri operacijske dvorane in sodelovanje pri operacijah na onkološkem inštitutu, pediatrični kliniki ter ostalih kliničnih oddelkih kirurške klinike. Redno sodelujemo tudi z medicinsko fakulteto pri procesu izobraževanja študentov. Obravnavamo številne patologije v okviru osmih konzilijev, kjer gre za specifično usmerjanje v obravnavo težje patologije. Sodobna plastična kirurgija je sestavljena iz rekonstruktivne in estetske kirurgije, zato večina zaposlenih opravlja delo tudi v drugih ustanovah in drugih oblikah dela – samoplačniško, estetska kirurgija, operacije tujih državljanov. Zapuščanje matičnih ustanov nedvomno pomeni večjo obremenitev vseh tistih, ki bodo ostali, posledično tudi daljše čakalne dobe, ogrožene bodo najzahtevnejše dejavnosti kot so mikrokirurgija, opeklinski center. Omejen bo razvoj stroke, uvajanje novih metod, prekinjena znanstveno-raziskovalna in pedagoška dejavnost, izobraževanje specializantov, mednarodne izmenjave, oteženo bo tudi delo medicinske fakultete. Pričakovani najavljeni odhodi kirurgov ob sprejemu predlaganega zakona v sedanji obliki, bližnja odhoda dveh kirurgov v pokoj, planiranje porodniške odsotnosti bodo popolnoma ohromili delovanje oddelka in povzročili nepopravljivo škodo za paciente.