Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Ko govorimo o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), govorimo o trpljenju in umiranju. Nevroznanost že dolgo ve, da besede niso samo abstraktne informacije, ampak da ljudje besede nezavedno »utelešamo«. Ko slišimo prijetne in nežne besede, nas te pomirjajo, besede kot smrt in trpljenje pa v nas nezavedno vzbudijo jezo in strah. Tako ni presenetljivo, da so razprave o prostovoljnem končanju življenja velikokrat zelo burne.      

Vsak zakon zavezuje. Pravilnost našega ravnanja ne bo presojana čustveno, ampak s pravno natančnostjo. Zato je ključno, da se ne prepustimo (pred)referendumskemu opijanju s čustvi, ampak da zakon presojamo kar se da trezno ne glede na našo opredelitev do prostovoljnega končanja življenja.

Ko slišimo prijetne in nežne besede, nas te pomirjajo, besede kot smrt in trpljenje pa v nas nezavedno vzbudijo jezo in strah. Tako ni presenetljivo, da so razprave o prostovoljnem končanju življenja velikokrat zelo burne.

Izpostavili bomo nekaj ključnih problemov zakona in jih podprli z dokazi, da so drugačne rešitve ne samo možne, ampak celo nujne, če želimo, da se sočasno z novo dodeljeno pravico ne pojavijo zelo hude anomalije. Druge države v podobnih zakonih za doseganje istega cilja ne dodajajo nepotrebnih škodljivih določb, ki jih vsebuje slovenski zakon.

Besedilo, ki je pred vami, pišemo zdravniki iz različnih praks. Ne želimo moralizirati, spoštujemo demokratičnost naše države in željo po avtonomiji. Vendar ZPPKŽ od nas zahteva, da bomo podajali strokovna mnenja in da bomo tudi aktivno vključeni v izvedbo zakona. Če naj bomo nosilci tako pomembnih odločitev, je ključno, da nas slišite in da skupaj pregledamo podrobnosti, ki so v zakonu zasnovane problematično ali celo krivično. Snovalci zakona se namreč na naše pomisleke niso odzvali.

Način, ki v svetu ni uveljavljen

V tujini ob pomoči pri samomoru zdravstveni delavec ni prisoten ves čas umiranja, pri nas pa bosta morala biti lečeči zdravnik ali medicinska sestra zraven do konca. Zdravnik in diplomirana medicinska sestra za številne predstavljata avtoriteto, zato njuna prisotnost povzroči nezavedni pritisk na bolnika, da stori samomor, četudi morda še ni povsem prepričan, ali si tega res želi in se za samomor morda ne bi odločil, če ob sebi ne bi imel avtoritete.

Umiranje po vnosu smrtonosne učinkovine lahko traja dlje, celo več dni. Ves ta čas lečeči zdravnik ali medicinska sestra ne bosta mogla biti na voljo drugim svojim bolnikom, kar je za naš že tako preobremenjen zdravstveni sistem nesprejemljivo. Zakon s to določbo uvaja neenakosti pri bolnikih, saj tudi drugih umirajočih ne moremo spremljati ves čas umiranja.

Ni res, da zdravnikov v pomoč pri samomoru »nihče ne bo silil«

V Švici je pomoč pri samomoru dovoljena, vendar ne s posebnim zakonom, ampak le z dodatnim členom v kazenskem zakoniku, ki dekriminalizira pomoč pri samomoru iz nesebičnih razlogov. Zdravnikom, ki ne izvajajo pomoči pri samomoru, ni treba uveljavljati ugovora vesti. Zdravnik le potrdi bolnikovo diagnozo, o ustreznosti postopka pa odloča posebna komisija. Lečeči zdravnik ni z ničimer vključen v postopek in ostane bolnikov lečeči zdravnik. Bolnik sam poišče izvajalca za pomoč pri samomoru.

V Sloveniji zakon določa, da je pomoč pri samomoru dolžnost lečečega zdravnika in zdravstvene ustanove. Zdravnik, ki tega ne želi narediti, mora uveljavljati ugovor vesti. Nikakršnega zagotovila ni, da se z novimi zakonskimi spremembami čez čas ne bi odvzela tudi pravica do ugovora vesti, kot se je to letos zgodilo farmacevtom. Naš zakon ima tudi nenavadno določbo, da zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, ne more biti več lečeči zdravnik bolnika, ki zaprosi za pomoč pri samomoru, tudi če bi bolnik želel drugače.

Z ničimer pa zakon ne ureja potencialno zelo nevarne situacije, ki nastane, če je v komisijo ali v druge postopke do usmrtitve vključena oseba s sorodstvenim ali finančnim razmerjem do bolnika ali oseba, ki je v kakršnemkoli drugem navzkrižju interesov do bolnika. To je precej večja težava, kot je dejstvo, da lečeči zdravnik ni podpornik PPKŽ.

Ni res, da ZPPKŽ ne ogroža paliativne oskrbe

Velikokrat se poudarja, da se v državah, v katerih obstajajo možnosti pomoči pri končevanju življenja, paliativna oskrba še izboljša. To je zavajanje, saj se paliativna dejavnost dobro razvija samo, če je imela država, ki je sprejela zakon o PPKŽ, že pred tem zelo dobro oceno na tako imenovanem End of Life Quality Ranking (ELQR). Če pa je bilo to področje slabo urejeno, se po uvedbi PPKŽ samo še poslabša, saj PPKŽ na sistemski ravni »tekmuje« za finančne in kadrovske vire (za zdravnike in medicinske sestre). Lestvica ELQR upošteva številne dejavnike umiranja, od dostopa do paliativne oskrbe do možnosti avtonomnega odločanja bolnika. Že nekaj časa je na prvem mestu na tej lestvici Velika Britanija, sledijo Švedska, nato Avstrija in Belgija. Slovenija je med 40 državami šele na 20. mestu.

Paliativna oskrba za vse

Ni res, da zahtevamo zdravniki idealno urejen zdravstveni sistem, preden se uveljavi zakon o PKKŽ, zahtevamo pa, da so urejene osnove. Pri nas je skoraj 160.000 ljudi brez osebnega zdravnika, finančno dostopne dolgotrajne oskrbe bolniki nimajo, paliativna obravnava pa je odvisna od entuziastičnih posameznikov in ni sistemsko urejena.

Drugorazredni bolniki

Nova pravica bo vnesla v sistem nove velike nepravičnosti in neenakosti. Temu bi se snovalci zakona lahko izognili, če bi hkrati s pomočjo pri samomoru bolniku zakonsko omogočili druge načine lajšanja trpljenja. Če bi nekomu, ki zaprosi za PPKŽ, z istim zakonom omogočili takojšnjo paliativno oskrbo, ki bi mu učinkovito lajšala bolečino, ga najverjetneje izvedba samomora ne bi več zanimala.

Zakon zdravstvene delavce obvezuje, da postopek PPKŽ izvedejo v 30 dneh. V tem času bodo bolnika skladno z zakonom pregledali psihiater, ustrezni specialisti in komisija, medtem ko bodo čakalne dobe za bolnike, ki za PPKŽ niso zaprosili, a prav tako trpijo, še naprej dolge. Dokler ne bodo čakalne dobe za vse enake, je zdravstveni sistem neetičen.

Zakon zdravnika sili, da ne navede resničnega vzroka smrti

Zakon vsebuje nenavadno določbo, ki zdravnika sili v navedbo lažnih podatkov. V 21. členu namreč določa, da se »za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o vzroku smrti pacientova smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti«.

Zdravniki smo dolžni določiti in navesti resnični neposredni in osnovni vzrok smrti pri bolnikih.

Odpiranje vrat zlorabam

Zakon v 25. členu izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost za vse, ki sodelujejo v postopkih. To je zelo široko in lahko izključi odgovornost tudi pri malomarnosti, pomanjkljivi skrbnosti ali očitnih postopkovnih kršitvah.

Problem ocenjevanja trpljenja

Trpljenje ni strokovni termin v medicini; to je socialni, duhovni, telesni in duševni fenomen. Že pri telesni bolečini so težave z objektivno oceno, v skupku različnih tegob pa je nemogoče razločiti razloge za trpljenje, zaradi katerega bo nekdo upravičen do PPKŽ.

Primer: Bolnik, ki ga je zadela možganska kap, je nepokreten in bo potreboval drago domsko oskrbo, bo sočasno lahko trpel tako zaradi tega, ker je izgubil samostojnost, kot zaradi tega, ker je njegova družina v finančni stiski, saj domska oskrba stane 1800 evrov na mesec, njegova pokojnina pa znaša le tretjino potrebnega zneska. Kako naj izmerimo, ali bolj trpi zaradi enega ali drugega vzroka? Tudi sicer opažamo, da ob enaki diagnozi nekateri bolniki živijo zadovoljivo, izpolnjeno življenje, drugi pa neznosno trpijo, a to še zdaleč ni odvisno samo od bolezni.

Kljub številnim opozorilom, da naj bi bila upravičenost do PPKŽ omejena samo na terminalne bolnike ali bolnike z izčrpanimi možnostmi zdravljenja bolečine, se to ni zgodilo. Sedanja opredelitev omogoča PPKŽ tudi ljudem, ki bi lahko živeli še desetletja. Študije iz tujine jasno kažejo, da je za svojce in okolico zelo travmatično, če se za PPKŽ odločijo mladi, ki nimajo terminalne bolezni. Ne zanikamo, da ljudje ne morejo trpeti, tudi če niso na smrt bolni, ampak ker gre za zakon, ki ureja zdravstveno dejavnost, je nujno, da upravičenost do PPKŽ opredelimo s termini, ki se v zdravstveni dejavnosti uporabljajo in ne vnašajo dodatne zmede.

Upoštevajmo znanost

Nevroznanstvenih študij o tem, kako različna aktivna vključenost pri moralnih dilemah vpliva na stres pri izvajalcu, je veliko. Ne čutimo enako, če pet ljudi rešimo tako, da s pritiskom na gumb vlak preusmerimo s tračnice s petimi delavci na tračnico z enim delavcem (in tako ta človek umre), ali pa če pet ljudi rešimo tako, da na tračnice pred vlak aktivno potisnemo človeka, ki nato umre, a ustavi vlak in reši pet drugih. Odločanje je še dodatno oteženo, če je v postopek vključena oseba, ki jo poznamo ali imamo do nje posebno dolžnost in jo poznamo. Poudariti želimo, da gre za prirojen način moralnega odločanja, pri čemer si z vsemi sesalci delimo močan mehanizem odpora do škodovanja drugemu. Posledično na videz podobna dejanja dojemamo pomembno drugače.

Aktivno omogočanje smrti kljub na videz plemenitemu razlogu tako ni dojemano enako kot le omogočanje, da bolnik sam opravi samomor ali da lajšamo bolečino z učinkovinami, ki imajo dvojni učinek (na primer morfij, ki poleg lajšanja bolečine lahko povzroči v visokih odmerkih tudi dihalno odpoved). Z zakoni, kot je ZPPKŽ, biologije naših možganov ne moremo spremeniti, tudi če ljudi izobrazimo, jim damo dovoljenja in opravičimo njihovo ravnanje. Pozivamo, da se znanstvena dognanja upoštevajo pri aktivnem vključevanju zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev v PPKŽ. Nepotrebno je, da zaradi večje avtonomije posameznikov, ki si želijo PPKŽ, pomembno posegamo v avtonomijo in čustvovanje drugih posameznikov ter njim povzročamo nepotrebno trpljenje, stres in travmo.

Zakon ni primeren za uveljavitev

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se sicer ukvarja s trpljenjem posameznikov v naši družbi, vendar ne vključuje pravih sistemskih rešitev in odpira nove nedopustne razlike. Poleg tega zakon povsem unikatno in brez potrebe zdravnikom nalaga obveznosti, ki jih v drugih državah s podobnimi zakoni zdravniki nimajo. S predlagatelji zakona se strinjamo, da je nujen družbeni konsenz glede načrta obravnave neozdravljivo bolnih, zgornje ravni agresivnosti zdravljenja in najširše dostopnosti celostne paliativne oskrbe za vse, ki jo potrebujejo. Sedanji zakon potrebuje bistvene spremembe. Pozivamo, da zakon v sedanji obliki ne sme začeti veljati.

***

Maja Klarendić, specialistka nevrologije

dr. Gregor Prosen, specialist urgentne medicine

Sanja Zupanič Mali, dr. med., spec. otroške in mladostniške psihiatrije

dr. Maja Ebert Moltara, specialistka internistične onkologije

Ne vem, kako je pisati o vojnih zgodbah, jih fotografirati. Verjetno težko. Pisati o temi, ki me bo prizadela kot zdravnika, predvsem pa kot človeka, je zelo težko. Zato sem si po članku o evtanaziji – Ne, hvala za tako spoštovanje – rekel: nikoli več. Poleg nekaj res lepih odzivov, pa ne le od tistih, ki se zaradi znanstva čutijo dolžne odzvati, sem prebral par žolčnih, ki jih niti v mislih nočem ponoviti. Tako je upanje, da bi bralec o zapisanem razmislil, presodil, umrlo.

Seveda je tema predčasnega umiranja zelo zahtevna, za večino prezahtevna za globlji uvid, zato se zaradi negotovosti radi postavimo na eno ali na drugo stran. Čim dlje od sredine, da nas misel preveč ne vznemirja. Razmišljajoče sredine je vedno zelo malo. To pa ni čisto nič drugega, kar si želijo glasniki z malo vsebine, brez izkušenj in pogosto s preglasnimi besedami. Prvo pisanje je bilo v času, ko smo o evtanaziji le na glas razmišljali, drugo pišem, ko jo imamo v milejši obliki že na domačem pragu. Če je to danes asistenca pri samomoru, bo v bližnjem jutri evtanazija. Na to karto spremembe iz asistiranega samomora v evtanazijo upam staviti več kot na delnice Krke. Se bo že našel kdo, ki se bo ob asistenci pri samomoru čutil prikrajšanega in bo zahteval spremembo pravice. Je odvzeti življenje drugemu sploh lahko pravica?

Sredi poletja preberem zapis predsednika državnega sveta Marka Lotriča, ki pravi: »Presenetilo me je dejstvo, da sem ob razpravi o zakonu o zaščiti živali prejel 1433 sporočil državljank in državljanov, o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa niti enega samega.« Tudi jaz sem bil eden tistih, ki smo bili tiho. To je bil poletni čas, ko smo bolj kot o smrti razmišljali o sončnih kremah, temperaturi piva in smo s fotografijami razkazovali, kako nam je neizmerno lepo. Biološka vrsta, ki se bolj kot lastni posveča drugi, nima prihodnosti. Tinček Malek iz Partljičeve drame Moj ata, socialistični kulak bi se vprašal, ali je to prav: »Ni prav.«
Strah pred umetno smrtjo
Dolgo že delam s starejšimi. Po letih smo si vedno bližje. Pravzaprav mi postajajo najbolj ljuba populacija v ambulanti. Mogoče tudi zato, ker ne razmišljajo, kako bi si priborili še kakšen bolniški dan. Za vsak delovni dan so hvaležni. In ti moji starejši me kar pogosto prosijo, da jih glede na vse njihove tegobe in seveda leta ne napotujem nikamor več. Kar se da, naj se reši doma, potem pa je ura in mera polna. In to spoštujem, bolj kot vse medicinske dosežke, s katerimi bi se včasih še dalo kaj popraviti. Tudi mnogo bolj kot mnenje svojcev. Ob prvih obrazih jeseni obiščem na domu eno od teh. Zdravniškega pregleda je bilo ob obisku bolj malo. Pomemben je bil pogovor z njo in tudi s svojci, ki so skrbni, pozorni in bi si jih lahko želela vsaka mama. In ta mama reče: da noče v bolnico, kjer ti dajo injekcijo. Res, da to trenutno še ne gre, ker ima zakon še polno črnih lukenj, pa se že čuti njegov strah tudi v naše hribe. Strah pred umetno smrtjo. Tega se danes bojim kot zdravnik, še bolj pa me je strah prihodnosti, ko bom tudi sam njen potencialni kandidat. Zato pišem. Iz strahu.

Ne vem, v katero smer bo šla referendumska propaganda. Začetki so slabi, se pa v zapisu omejim le na dva vidika, ki bosta mogoče spregledana: neznosno trpljenje in strah pred umetno smrtjo. O mojih izkušnjah z umirajočimi, ki so verjetno precej bogatejše od mnogih zelo glasnih za in proti, pa lahko berete v že prej omenjenem prispevku.

Tudi jaz sem bil eden tistih, ki so prispevali glas za razpis referenduma, pa čeprav me je že ime zbiralca podpisov, Koalicija proti zastrupitvi bolnikov, ujezilo. Zakaj ne bi verjeli, da imajo predlagatelji in podporniki zakona iskren občutek, da je asistenca pri predčasni smrti lahko v določenih stanjih dobra in da svojih bližnjih in tudi sebe nimajo namena zastrupljati? Res je, da je tehnično gledano izraz ustrezen. Ampak ko gre pacient na operacijo kolka, mu ne rečemo, da bo šel odžagat biološki kolk, pa čeprav je tudi ta izraz tehnično ustrezen. Menjava kolka je precej orodjarski posel, v katerem električna žaga in kladivo ne manjkata. Vsekakor pa je bil zbiralec edini, ki se je projekta lotil in zbral zadostno število podpisov. In to mu štejem v dobro. Balašević je včasih pel: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse.«

Kaj je meter
Kalil sem se v mizarsko-kmečki družini. Tam se ve, kaj je meter. Medicina je znanost, ki na veliko operira z merami, jih redno primerja med seboj, in predvsem zato so lahko ukrepi boljši. In pogoj za asistirano smrt je neznosno trpljenje. Mera za neznosno trpljenje, ki naj bi odločila, ali bo nekdo še živel ali ne, bi morala biti univerzalna za vse. Pa ni, zato je krivična. Verjetno vašemu mizarju ne boste rekli, naj vam napravi srednje veliko omaro, oziroma ob takem naročilu ne boste pričakovali, da bo nov kos pohištva lepo sedel v vaš srednje velik kot. Odločitev, ali je čas pravi za vašo smrt ali smrt vašega bližnjega, pa bi opredelili z besedo neznosno. Za nekoga je danes že neznosno težko; čez dan, dva pa je ob istih težavah lahko življenje še vedno znosno.

Prejšnji teden sem obiskal na domu starejšo gospo, ki živi od pokojnine po zgodaj umrlem možu. Par evrov več kot dvesto. Mlada vdova, mama samohranilka, je preživela z otroki na majhni kmetiji, jih vzgojila v samostojne, delovne državljane, in za te zasluge ji država po pokojnem možu nameni dvesto evrov. Dober teden prej me obvesti odvetnica, ki mi rešuje spor z državo, da bo treba plačati še par odvetniških ur po tarifi par evrov manj kot dvesto. Ali je enačaj med vrednostjo bivanja odvetnice za eno uro in celomesečnega bivanja starejše gospe vreden demokratične družbe? Po obisku sem bil žalosten. Je nečlovečnost, ki jo dopuščamo bližnjim, sosedom, pozabljenim, za katero ve vsaj zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, že razlog za neznosno trpljenje?

Kaj je neznosno
Če se vam zdravje nepredvideno zalomi in vam vaš družinski zdravnik težav ne more rešiti, ali pa ga sploh nimate, boste končali na urgenci. V primeru, da boste rdeči, bo pot oskrbe dokaj gladka. Če pa vam bodo dodelili manj nujne barve, se vam zna zgoditi, da boste preždeli dan, dva, tudi tri na tej isti urgenci in čakali na sprostitev kapacitet za vaš problem. Mogoče vse to že poznate, ker ste si na televiziji ogledali žalostno oddajo o neznosnem čakanju na urgencah, in se vsega omenjenega lahko bojite že vnaprej. Tudi če vaša ura še ni huda, so pa taka leta in vse bolezni, s katerimi sobivate, je strah upravičen. Je čakanje na urgenci ali strah pred tem že v polju neznosnega trpljenja?

Ste mogoče eden mnogih, ki zaradi slabega zdravstvenega sistema čakajo leto, dve, da jim »odžagajo« biološki kolk in ga zamenjajo z novim iz titana? Zaradi slabega sistema vas dve leti boli, pojeste veliko analgetikov, težko hodite, ste opustili hobije in družbo? Ostaneta vam le še hladilnik in kavč. Je to čakanje, ki vam ga ustvarja slab zdravstveni sistem, že na področju neznosnega?

Ste ostali sami, so vas pozabili bližnji, družba, ste vsem odveč? Je to že neznosno trpljenje?

Verjetno je vse našteto lahko razlog za neznosno trpljenje. Če je trpljenje neznosno, ga je treba omiliti, da bo znosno. In to se da. Mnogo lažje od ponovnega pristanka človeka na Luni. In tudi ta bo. Še najtežje bo odpraviti osamljenost in občutek, da so nam bolni, starejši odveč. Ta občutek se bo pri posamezniku z izzvano smrtjo res ukinil. Ampak z eno asistirano smrtjo bo padla vrednost tudi življenju, ki ga za pokojnim nosi mlajši rod. O tem je odlično zapisal Boris A. Novak v pesmi Očetov sin. »Ko ti umre oče, se v tebi nekaj premakne – nenadoma začutiš, da si ti zdaj na vrsti.«

Kampanja
V času objave zapisa bo referendumska kampanja že v polnem razcvetu. Ne bom je gledal, ker sem ob tem vprašanju žalosten in razočaran, kam moja družba gre. Že ob razmišljanju čutim tesnobo. Pacientu, ki pride v ambulanto s simptomi tesnobe, razložim, da je strah občutek ob pogledu na medveda, tesnoba pa je podobno čutenje, čeprav medveda ni. Strah na zalogo. In možnost predčasne umetne smrti bo za veliko večino tesnoba, za peščico od mene drugače mislečih pa mogoče občutek rešitve. Je prav, da za morebitno uslugo peščici ustvarimo nov strah večini?

Mobing (psihično nasilje) je izraz, s katerim se nisem rodil. Slišim ga v ambulanti v navezavi z delovnimi in družinskimi razmerji. Zadnja leta berem o mobingu do smrti iz tiste peščice držav, ki so precenile, da je predčasna smrt dobra rešitev. Gospa, ki sem jo omenil na začetku, je kljub skrbnim svojcem že začutila ta mobing do smrti s strani družbe, ki ga je ustvarila. Boji se bolnišnice. Pomislite, da nimate te sreče kot ta mama. In v tej nesreči živite v stanovanju, ki ga že gledajo mlajše oči. In to ne en par; dva, trije. Na računu imate nekaj evrov, ki pa jih ne morete zamenjati za pogovor, toplino, dotik. Še za pomoč pri umivanju največkrat ne. In vi, ki še bivate, ste ovira na poti dedičem do rešitve bivalne stiske. To je ob zakonu, ki omogoča predčasno umreti, mobing do smrti. Lahko pa ta stiska niti ni tako velika, pa vendar že prevelika, da bi vaši nasledniki, ki za vas skrbijo, odpotovali na štirinajstdnevni dopust na morje. Za vas druge oskrbe ni; ne kratkotrajne ne dolgotrajne. In rešitev njihovega dopusta je lahko tudi vaša predčasna smrt.

Lahko pa imate ljubeče svojce in vam tudi materialno ni težko, kot tisti mami z dvesto evri, pa vseeno čutite, da so vaše potrebe za druge veliko breme. Potrebujete prevoz do zdravnika, trgovine, frizerja, pokopališča; mulci pa nogomet, tenis in tečaj francoščine. Bližnjim manjka dragocen čas, zato vam misli na predčasno smrt ne ustvarjajo svojci, ki vas imajo radi in vi njih, ampak sistem, ki vam je ta hitri ključ do konca ponudil. In ta strah za moj zadnji del življenja čutim v kosteh že danes. Jesen je.

Da je moja žalost še večja, naj bi to umiranje na zahtevo izvajali zdravniki, moji kolegi, in drugi zdravstveni delavci, sestre, tehniki. Jaz ne. Pacient, ki obiskuje našo ambulanto, je že danes obveščen, da mu bomo v primeru uveljavitve zakona in izražene želje po predčasni smrti obrnili hrbet. Ne bomo mu niti svetovali, kdo to zna in počne, pa čeprav naj bi bila po zakonu to moja naloga. Zame ni pomembne razlike med poslati nekoga v smrt in povzročitvijo te smrti. Kot piše danes, bo to moje ravnanje nezakonito. Kar naj bo. Spat hodim z ženo, s svojo vestjo; z zakoni pa ne.

Ureditev, kakršno ponuja zakon, ima na svetu le peščica držav. Gotovo za majhen narod, kot je naš, ni najbolj modro, da skoči na vsak vlak, ki pripelje mimo. Posamezni vozijo tudi v prepad. Podobno nam skušajo dopovedati, da že vsi vozijo električne avtomobile. Vsi drugi, le mi še vozimo stare dizle, in nas dražijo za nov 'ekološki' nakup. Električne avtomobile ima le peščica zemljanov, večina še avta nima.

Ni prav
Žalosten sem, da smo polje tako pomembne odločitve postavili na 'nogometno igrišče'. Ampak sedaj druge poti ni. Igra se je že začela. Če bodo zmagali modri, se bomo lahko predčasno usmrtili, če bodo zmagali rumeni, pa večini ta nadloga ne bo naložena in bo tista mala peščica, o kateri govorijo tudi predlagatelji, imela občutek, da je prikrajšana. Nobena zmaga ne bo velika in nihče ne bi smel biti ponosen za tistih par procentov prednosti. Je prav, da se za tako pomembno vprašanje angažira volilni aparat, od katerega le redke izjeme razumejo težo in globino spremembe, ki jo tak zakon prinaša v družbo in v njen vrednostni sistem? In tako se bo velika večina nerazumevajočih volivcev, danes še zdravih in čilih in v izobilju, odločala o vprašanju življenja in smrti? »Ni prav,« bi rekel Tinček Malek.

Togoten mesec je pred nami. Skušal bom prezreti soočenja. Vi pa jih kar glejte in težo besed tehtajte predvsem po količini lastnih izkušenj govorcev. Med zdravniki gotovo to niso dermatologi. Poslušajte tudi izkušnje tistih, ki imajo nasprotno stališče od mojega. Nekatere zgodbe so res težke. Zanje ne poznam optimalne rešitve, gotovo pa obstajajo boljše, kot jim je bila dana v njihovem času stiske. Drugo, prazno govorjenje, ki ga bo verjetno največ in nima nobene osebne podlage, je pa na nivoju navijanja za Barcelono ali Real. Eden že zmaga, ampak drugi izgubi. To je in bo glavni problem.

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini

Ob strani bom pustil načelna vprašanja in v kratkih besedah pokazal, da je zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) preprosto slab. Tisti, ki podpirajo zakon, naj razmislijo, ali res podpirajo takšno pravno in strokovno skrpucalo. Naj naštejem najbolj očitne slabosti zakona.

Pogoji za uveljavljanje pravice do PPKŽ nikakor niso omejeni na umirajoče. Zakon daje pravico do usmrtitve tudi paraplegiku, oslepelemu po nesreči s petardo, onemoglemu starostniku (6. člen).

Andrej Pleterski je v Delu 13. novembra zapisal: Slovenija bo z uzakonitvijo ZPPKŽ prva država na svetu, kjer bo pomoč pri končanju življenja uzakonjena kot pravica, ki jo omogoča država, in ne samo kot možnost sočutnega dejanja po izbiri zdravnikov, kot je drugod. Soavtor zakona je torej ponosno poudaril naš primat in hkrati priznal, da naša ureditev nikakor ni primerljiva z ureditvijo v tujini, kot nam zatrjujejo. Razmislimo: si res želimo biti prvi, najbolj odprti za zahteve po usmrtitvi?

Zdravnik naj osebo seznani z možnostmi lajšanja trpljenja, mu pa teh možnosti ni dolžan ponuditi (7. člen). To spominja na situacijo, ko lačnemu brezdomcu beremo jedilnik imenitnega kosila, seveda pa za takšno kosilo nima denarja. Če osebni zdravnik ni uveljavil ugovora vesti, njegovo odklonilno mnenje do končanja življenja pri konkretnem bolniku lahko preglasujejo »neodvisni« zdravnik in državna komisija, torej ljudje, ki bolnika ne poznajo (8. člen in 13. člen). To kaže na zanikanje zdravniške avtonomije, ki tudi ni našteta med načeli, na katerih temelji zakon (3. člen).

Psihiater bo mnenje o sposobnosti za odločanje o sebi podal v treh delovnih dneh (12. člen). Grozljiv cinizem je, da zakon določa tako kratek rok v državi, kjer mnogi odrasli, starostniki in tudi mladostniki s hudimi duševnimi težavami čakajo na pregled pri psihiatru pol leta ali več. Pred izvedbo PPKŽ se zdravnik posvetuje s pacientovimi bližnjimi osebami v primeru, da se pacient s tem strinja (19. člen). Zakon torej dopušča PPKŽ brez obveščanja svojcev. Takšen postopek je v odnosu do svojcev zelo nerazumevajoč in nesprejemljiv.

Medicinska sestra ali zdravnik mora biti ob pacientu navzoč, vse dokler ne nastopi smrt (20. člen). Za prisotnost zdravnika ob tako intimnem dogodku je lahko le en sam razlog – možnost zdravniškega posredovanja ob neuspeli samousmrtitvi. Leta 2024 so imeli na Nizozemskem 205 primerov samousmrtitve s pomočjo zdravnika, od teh pa pri 18 primerih (8,8 odstotka) bolnik ni umrl in so morali postopek nadaljevati z evtanazijo, ki je na Nizozemskem dovoljena. Naš ZZPKŽ ne določa, kako naj ravna zdravnik v takšnem primeru. Če vnosa učinkovine ne upravlja pacient sam, gre za evtanazijo, ki pa je ta zakon ne dovoljuje. Če evtanazija po zakonu ni dovoljena, je umor. Pravno popolnoma absurdno je, da ZPPKŽ tak umor opredeli kot prekršek (28. člen, 8. alineja).

O referendumu in zakonu o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in kakšno breme so vladajoči politiki s tem zakonom naložili zdravnikom, o izkušnjah z bolnimi in umirajočimi ter o tem, kaj je zanj dostojna smrt in kaj evtanazija, pa tudi o njegovem profesionalnem delu in ugotovitvah, kako (ne)zdravi smo Slovenci glede srčno-žilnih bolezni, kako sprejema etiketiranje vladajočih, da je zdravnik dvoživka, ter o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti smo se pogovarjali z enim najuglednejših slovenskih kardiologov prof. dr. Markom Nočem.

Marko Noč je specialist kardiologije, vaskularne in intenzivne medicine ter redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Medicinsko fakulteto je končal leta 1987 in se zaposlil kot mladi raziskovalec v Centru za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. Leta 1989 je končal magistrski študij iz kardiologije in pričel specializacijo iz interne medicine. V letih 1991−1993 je bil raziskovalec na področju eksperimentalnih modelov srčnega zastoja in oživljanja na University of Health Sciences, The Chicago Medical School (ZDA). S tega področja je doktoriral leta 1994. Leta 1995 je opravil specialistični izpit iz interne medicine in se stalno zaposlil v Centru za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. V zimskem semestru 1995−1996 je bil gostujoči profesor na Institute of Critical Care Medicine, University of Southern California, Los Angeles (ZDA), kjer je nadaljeval eksperimentalno delo iz Chicaga in bil mentor mlajšim raziskovalcem. V letih 1999−2000 je opravil subspecializacijo iz intervencijske kardiologije v bolnišnici Cedars-Sinai Medical Center v Los Angelesu (ZDA), med katero je postal tudi Fulbrightov štipendist. Med letoma 2002 in 2022 je bil predstojnik Centra za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana. Njegovo znanstvenoraziskovalno delo je objavljeno v 180 člankih, ki jih citira mednarodna zbirka »pubmed«. Je tudi avtor 12 poglavij v priznanih mednarodnih učbenikih. Vsako leto je vabljeni predavatelj na najpomembnejših mednarodnih strokovnih srečanjih na področju srčnega zastoja, srčnega infarkta in intervencijske kardiologije. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in Evropske akademije znanosti in umetnosti, nosilec državnega Zoisovega priznanja za vrhunske raziskovalne dosežke, najvišjega Hipokratovega priznanja Zdravniške zbornice Slovenije ter državnega priznanja »red za zasluge«.

Gospod Noč, za pogovor sva se dogovarjala ravno v času, ko smo izvedeli, da je zbrano dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ste kot zdravnik zadovoljni s tem izidom? Rekli ste mi namreč, da čutite dolžnost, da nekaj poveste o tej žgoči temi …

Že skoraj 39 let delam na intenzivnem oddelku, kjer se vsak dan srečujeta življenje in smrt. Vso poklicno kariero sem se boril za človeško življenje in misel, da bi bolniku zavestno povzročil smrt ali pri tem sodeloval, mi je povsem tuja. Razpisa za vnovični referendum sem zato zelo vesel in upam, da bo tokrat dovolj časa za objektivno informiranje laične javnosti o tem, kaj bi tak zakon prinesel. Iskreno upam, da bodo ljudje tokrat poslušali zdravnike in ne politikov oziroma njihovih glasnikov.

Povejte našim bralcem, da bodo bolje razumeli, kakšno breme so vladajoči politiki s tem zakonom naložili zdravnikom?

Končanje življenja oziroma pomoč pri tem je povsem v nasprotju s Hipokratovo prisego, ki po mojem mnenju še vedno predstavlja enega izmed temeljev našega poklica. Tudi vse zdravniške organizacije in republiška komisija za medicinsko etiko so enotno proti temu zakonu. Take enotnosti med zdravniškimi organizacijami ne pomnim. In to pove vse. Poleg tega sem prepričan, da tak zakon ne bi usodno vplival le na medicino, ampak bi odprl »Pandorino skrinjico« sprememb, ki bi zamajale temelje slovenske družbe. Da ne govorim o mogočih zlorabah …

Se vam je že kdaj zgodilo, da bi kakšen od vaših pacientov oziroma bolnikov želel umreti?

Da bi kdo od mojih bolnikov res želel umreti, nisem nikoli začutil. Videl sem veliko bolnikov, ki so slutili, da se bliža konec. Mnogi so si želeli človeške topline, lepe besede, bližine tistih, ki so jih imeli radi. Morda še komu kaj naročiti, se za kaj opravičiti, kaj zgladiti … Mnogi si zaželijo tudi duhovnika. Tudi tisti, za katere sem mislil, da niso verni. In dober zdravnik se v tem obdobju bolnikovega življenja prelevi predvsem v čutečega sočloveka. Z medicinskega stališča pa v racionalnega zdravnika, ki ne izvaja brezupnih posegov, ampak predvsem skrbi za lajšanje bolečine, težkega dihanja in udobje bolnika. In seveda sočutno podpira in tolaži bolnikove svojce.

Kaj je za vas kot zdravnika dostojna smrt?

Včasih so ljudje umirali doma v krogu svojcev. To je bila veliko bolj humana smrt kot danes, ko večina bolnikov umre v bolnišnicah. Stran od najbližjih, praktično med tujimi ljudmi, pogosto priključena na številne aparature in uspavana s številnimi zdravili. Tak način umiranja, če temu lahko tako rečem, je poleg vsega pozitivnega v smislu daljšega in kvalitetnejšega življenja, prinesla sodobna medicina. Zdravniki s tem dobivamo dodatno nalogo, ki pa se je še premalo zavedamo in je včasih celo pomembnejša kot samo zdravljenje bolezni – da umiranje v bolnišnicah poskušamo narediti čim bolj naravno in človeško.

Evtanazija torej zagotovo ni dostojna smrt … Zagovorniki namreč trdijo točno to, da gre pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za dostojen, neboleč konec.

Zame je evtanazija umor, pomoč pri prostovoljnem končanju življenja pa pomoč pri samomoru. Tak način obravnave hudo bolnih tudi ne zmanjšuje bistvenih problemov sodobne družbe, kot so odtujenost, osamljenost in pomanjkanje medgeneracijske solidarnosti, s čimer se vedno bolj srečujemo tudi v bolnišnicah.

In kaj vladajočim predlagate namesto tega?

Naj država raje opravi osnovne dolžnosti do bolnikov. Obstaja kar dolg seznam in dovolj dela verjetno za več vladnih mandatov. Naj omenim le številne ljudi brez osebnega zdravnika, ki jim sploh omogoča vstop v zdravstveni sistem, trpljenje bolnikov v čakalnih vrstah za diagnostiko in zdravljenje, večdnevno ležanje in žal tudi umiranje na hodnikih urgence ob zaprtih bolnišničnih oddelkih zaradi pomankanja sestrskega kadra. Vsak dan tudi beremo o vse večji agoniji nekoč zelo dobro stoječih regionalnih bolnišnic in grožnjah z zapiranjem urgentnih centrov. Da sploh ne omenjam nezadostne paliativne oskrbe, pomanjkanja kapacitet negovalnih oddelkov, hospicev, pomoči bolnim in onemoglim na domu, problemov domov za starejše … In še bi lahko našteval. Zato je prav groteskno, da se politika ob obilici naraščajočih problemov v našem zdravstvu loti prav prostovoljnega končanja življenja.

Verjetno so zagovorniki omenjenega zakona brez srca …

Mislim, da niso brez srca. Branijo pač svoje prepričanje, ki pa po mojem mnenju izhaja iz pomanjkanja izkušenj z umirajočimi bolniki. V nasprotju z nami, zdravniki.

Mogoče veste, koliko ljudem ste kot interventni kardiolog in zdravnik v intenzivni enoti dobesedno rešili življenje?

Se jih je kar nekaj nabralo. A veselje ob rešenem življenju, ki se težko primerja s čim drugim, tudi danes, po skoraj 40 letih zdravniške prakse, ni nič manjše kot takrat, ko sem vstopal na to poklicno pot. Svoj poklic zato jemljem kot poseben privilegij in nagrado za vse ure ob knjigah in računalniku, noči brez spanca, vikende in praznike brez najbližjih … in tudi za vse težke trenutke, ko zdravljenje kljub najboljšim namenom in požrtvovalnosti ne gre v pravo smer.

Kako (ne)zdravi pa smo Slovenci glede srčno-žilnih bolezni?

Točnih številk sicer ne poznam, a mislim, da v Evropi zelo dobro kotiramo. Dober rezultat je posledica našega načina življenja, prehrane in razvite kardiovaskularne medicine, tako preventive kot zdravljenja. Upam, da tako tudi ostane. Kljub spremembam v našem zdravstvenem sistemu, ki se dogajajo in so po mojem mnenju škodljive.

Na spletni strani Medicorja je objavljen tudi intervju iz revije Utrip srca, kjer ste dejali, da s posegi  dodajate življenje letom, ne pa leta življenju. Lahko na kratko razložite, kako to počnete?

Ta intervju se je nanašal na specifičen poseg, in sicer vstavitev srčne zaklopke prek žile (TAVI), kar bolniku prihrani klasično srčno operacijo. Poseg dokazano podaljša življenje in izboljša njegovo kvaliteto. Gre pa praviloma za starejše bolnike s povprečno starostjo okoli 80 let. V pogovorih z mnogimi bolniki sem videl, da si želijo predvsem kvalitetno preživeti preostanek življenja in ne nujno dočakati 100 let. Največ jim pomeni, da po posegu lahko spet normalno dihajo in so znova lahko telesno aktivni. Spomin se bolnice, stare več kot 90 let, ki je po posegu že po 14 dneh spet zaplavala v morju, čeprav smo ji dejali, da vsaj kak mesec še ne sme.

Vam leva vladajoča politika pravi, da ste zdravnik dvoživka. Kako to razumete in sprejemate?

Sprva sem bil žalosten, nato sem se zgražal nad to »ulično« terminologijo, zdaj pa se že nekaj časa zabavam. Taka terminologija največ pove o človeku, ki jo uporablja. Kaže namreč na njegov podcenjujoč odnos do zdravniškega dela in zaskrbljiv komunikacijski in intelektualni nivo. Uporabljajo jo nekateri politiki in posamezni aktivisti, ki brez ustrezne izobrazbe in poznavanja »ljubiteljsko« urejajo naše zdravstvo. Moje sporočilo zanje je že pred skoraj 200 leti lepo zapisal Prešeren: »Le čevlje sodi naj kopitar.«

Če se ustaviva še pri zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti. Je kakšna stvar v njem, ki ne pije vode, če se laično izrazim?

Glaven problem tega zakona je, da ne zasleduje cilja, da bi vsak bolnik ne glede na socialnoekonomski status dobil pravočasno in kvalitetno storitev, ki jo pokrije zavarovalnica, ki ji plačuje mesečni prispevek. V luči naraščajočih čakalnih vrst in vseh problemov v zdravstvu bi bilo zato potrebno, da zakon širi obseg javnih zdravstvenih storitev. A učinek bo zaradi nesmiselnega omejevanja dela zdravnikov v prostem času celo nasproten. Gre za prototip ideološkega zakona, ki utrjuje monopol državnih ustanov v sistemu javnega zdravstva in želi minimizirati vsakršno zasebno iniciativo, ki ji je del politike demagoško prilepil etiketo koristoljubja.

Kakšen je vaš nasvet?

Najprej je treba nehati zavajati javnost o privatizaciji medicine in ljudem jasno povedati, da je javni zdravstveni sistem definiran s plačnikom – Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki zbere naš davkoplačevalski denar, in ne z izvajalcem storitev, ki je lahko državni zavod ali zasebnik s pogodbo z ZZZS in ga imenujemo koncesionar. Bolniku zato pri njem ni treba plačati, saj storitev poravna ZZZS. Pri čistem zasebniku brez koncesije, ki torej ni del javne mreže, mora bolnik za storitev plačati iz lastnega žepa. Šele ko bodo razčiščeni ti pojmi in bomo vsi vedeli, o čem govorimo, lahko začnemo z reformami.

Kako vidite odnos med državnimi in zasebnimi izvajalci?

Med državnimi in zasebnimi izvajalci v sistemu javnega zdravstva vidim predvsem komplementarnost in sinergijo. Določene storitve bodo vedno v domeni državnega zdravstva, določene pa bo učinkoviteje lahko opravil zasebnik-koncesionar. Z odprtjem sistema javnega zdravstva za zasebni kapital bi lahko država brez dodatnih stroškov za proračun širila obseg javnozdravstvenih storitev, kar je še zlasti pomembno ob vse daljših čakalnih vrstah in agoniji vedno večjega števila državnih zdravstvenih ustanov.

Bi še kaj dodali?

Želim si sodoben model javnega zdravstva, kot ga poznam iz razvitih držav Zahodne Evrope. Namesto da bi pogledali čez Karavanke in preslikali ustrezne rešitve, mi raje znova izumljamo »toplo vodo«. In seveda, da bi v času predreferendumske kampanje več medijskega prostora dobili zdravniki in zdravniške organizacije, s čimer bi lahko bolj objektivno seznanili ljudi s tem, kaj bi prinesel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Intervju je bil prvotno objavljen v Demokraciji: https://demokracija.si/fokus/intervju-dr-marko-noc-taka-terminologija-najvec-pove-o-cloveku-ki-jo-uporablja-kaze-namrec-na-njegov-podcenjujoc-odnos-do-zdravniskega-dela/

Zdravniki iz Zdravstvenega doma Izola menimo, da je zakon o pomoči pri končanju življenja nepotreben in nevaren saj vpliva na integriteto in poklicanost družinskega zdravnika, to je zdravljenje bolezni in lajšanje trpljenja pacientu vse dokler mu je le ta zaupan. Naša poklicanost in dana Hipokratova prisega nas zavezuje k skrbi za dobrobit nam zaupanim pacientom. 

Poleg tega ne razumemo besed kot so ''moje življenje, moja pravica'', ki istočasno vplivajo in zmanjšujejo pravico ostalih državljanov kamor spadamo tudi družinski zdravniki. Nas prisiljuje, da bomo množično podajali ugovor vesti. Zdravniki ne moremo in ne smemo biti za naše paciente tolažniki, zdravitelji in rablji hkrati.

Ljudje želimo živeti. Podpisane zdravnike še noben pacient, ne glede na različno narodnostno, versko ali drugo pripadnost, ni vprašal za pomoč pri končanju življenja, zelo veliko pa za paliativno pomoč pri trpljenju in umiranju. Zato menimo, da za peščico bolnikov v Sloveniji, ki želi narediti samomor s pomočjo, ni potreben zakon, ki obvezuje vse družinske ali druge zdravnike ampak naj se ustvari komisija, ki se s tem strinja, o tem odloča in to opravlja.

Vsako življenje je vredno živeti. Naši bolniki potrebujejo paliativno oskrbo, da lahko zadnje dni življenja dostojanstveno in brez trpljenja preživijo v krogu domačih. Zato pa nujno potrebujemo zakon o paliativni oskrbi in to bi morala biti za zakonodajalce prednostna naloga.


Karja Brozina, dr.med., spec


Astrid Lui Rusjan, dr.med., spec


Jasmina Kapel, dr.med., spec


Branka Radi, dr.med., spec


Maja Cencič, dr.med., spec


Radovan Radulović, dr.med., spec


Maruška Trebše, dr.med.

Drage kolegice, spoštovani kolegi v službi bolnikov!

Čutim dolžnost, da se v tem času, ki ga vidim kot enega ključnih v moji dolgi karieri, obrnem na vas, s katerimi sem preživela večino svojega odraslega življenja. Poklic zdravnika razumem kot enega najbolj častnih. Nobenega poklica nočem omalovaževati, ampak le redki poklici imajo možnost dela z ljudmi na način kot ga omogoča naš poklic. Ljudje nam zaupajo svoje zdravje in življenje. Največ, kar imajo.

Zato je naš poklic eden najbolj plemenitih, če ga sprejemamo z odgovornostjo, profesionalno odličnostjo in človeško zadržanostjo. In prepričana sem, da velikanska večina zdravstvenega osebja svoje delo opravlja na tak način. Ko se politika vmeša v zdravstvo, to načeloma ni dobro, še posebej, če pri tem ne upošteva strokovnih argumentov. V Sloveniji se to dogaja, žal, zelo pogosto. Na koncu breme in posledice političnih odločitev padejo na zdravstveno osebje in bolnike, mnogokrat tako, da se potem med nami ustvarjajo umetni konflikti, ki vsem škodijo.

Tako zelo, kot se je politika vmešala v zdravniški poklic v zadnjem času s t. i. zakonom o prostovoljnem končanju življenja, ne pomnim v svoji karieri. Za mene, ki se strokovno ukvarjam z zgodovino medicine, je morda to še toliko bolj šokantno, saj moja misel ob tem zakonu uhaja v najtemačnejša obdobja zlorab našega častnega poklica.

Zakaj je zdravništvo, ko je bilo resnično še v povojih, preko Hipokrata, kot posebno točko etičnega kodeksa izpostavilo: »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel?« Razmislite! To so bili časi, ko je bila neprimerno slabša protibolečinska terapija, kot jo poznamo danes; časi, ko so ljudje v mukah umirali zaradi bolezni, ki jih danes zlahka pozdravimo; časi, ko bi si lahko mislili, da je bila človeška civilizacija manj razvita, saj niso poznali stotine določil o človekovih pravicah. In imamo celo vtis, da je bilo človeško življenje takrat manj vredno kot danes.

Zakaj je torej zdravništvo na samem začetku zavrnilo in kot skrajno zavržno opredelilo sodelovanje zdravnika pri kakršnikoli usmrtitvi človeka? Odgovorite si! O teh odgovorih je bilo napisanih mnogo knjig. Ampak pomembno je, da si vsak zdravnik, vsaka medicinska sestra, vsak, ki dela v zdravstvu, sam odgovori na to vprašanje. Jaz sem si. Imam veliko odgovorov. Sedaj imamo možnost, da tudi z našo pomočjo to nevarnost ustavimo. Vem, takoj smo pred nevarnostjo, da nam očitajo, da se vpletamo v politiko. Takoj obstaja nevarnost, da se začne zdravstveno osebje deliti na leve in desne, politične in apolitične itn. Ali je bil Hipokrat lev ali desen, ali morda apolitičen? Ni pomembno, vemo pa, da je bil zdravnik, ki je postavil nadčasne standarde, ki so ohranili čast našega poklica in zaupanje v medicinsko osebje vse do danes.

V Sloveniji je več kot 30.000 ljudi, ki delamo v zdravstvu. Ali bomo v času, ko politika ruši temelje našega poklica in zaupanja vanj ostali tiho? Ali bomo križem rok gledali, kako se uničuje čast in plemenitost našega poslanstva? Prosim vas, ne! To bi bila naša zgodovinska napaka! Zgodovinska napaka zdravstvenega osebja v Sloveniji. Ne vemo, ali lahko preprečimo vsiljenje našega sodelovanja pri asistiranem samomoru, prepričana pa sem, da se moramo boriti in dati vse od sebe, da do tega ne pride. Edina učinkovita možnost za zavrnitev nesprejemljive vloge zdravnikov pri asistiranem samomoru je, da referendum zavrne sporni zakon z manipulativnim naslovom. Če te ne izpeljemo, zakon velja. Sedaj moramo biti operativni.

Vabim vas, da najprej množično podpišemo zahtevo za referendum, nato pa z vsemi razpoložljivimi silami naredimo vse, kar je v naši moči, da ljudje na referendumu ta zakon zavrnejo. Prepričana sem, da je od nas, zdravstvenega osebja, odvisen rezultat referenduma. Če bomo mi naredili, vse, kar zmoremo in znamo, sem prepričana, da bodo tudi ljudje na referendumu zavrnili ta škandalozni zakon. To bo naša zmaga za bolnike in zdravstveno osebje. Zmaga slovenskega zdravništva za ohranitev dostojanstva in spoštovanja do našega poklica.

Vaša kolegica, Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. Predstojnica Inštituta za zgodovino medicine UL MF Članica Evropske akademije znanosti in umetnosti

Razprava o tako zahtevni temi, kot je zakon o prostovoljnem končanju življenja, bi si zaslužila več mirnosti, spoštovanja in intelektualne poštenosti, kot smo jih deležni v zapisih nekaterih podpornikov zakona. Besedila, prežeta z obtožbami in poenostavljanji, žal ne prispevajo k razumevanju, temveč poglabljajo razdeljenost. Na takšno raven se zdravniki nočemo spuščati, smo pa dolžni seznaniti bralce z nekaterimi dejstvi.

Če se osredotočim zgolj na zadnji zapis Igorja Pribca Alenka, Janko in Vesna proti zdravniškemu paternalizmu, v katerem avtor primerja zdravniško etiko z nacizmom in zdravniki, ki so sodelovali pri zločinih, mi verjetno ni treba posebej poudariti, da gre za neprimerno in nedostojno primerjavo. Takšne zgodovinske zlorabe medicine, ki so nastale prav zaradi prisile politike nad zdravniki, so razlog, da danes zdravniki vztrajamo pri etičnih standardih in zavedanju, da ima vsak sistem, tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, lahko svoje pasti.

Gospod Pribac se rad sklicuje na »voljo ljudstva«, a tudi številke posvetovalnega referenduma kažejo, da gre za tesen in deljen rezultat, ne pa za soglasno voljo večine državljanov. Zato v demokraciji takšna občutljiva vprašanja zahtevajo še več dialoga, spoštovanja in premišljenosti, ne pa t. i. moralnega zmagoslavja.

Zdravniki o konkretnih zgodbah posameznikov, ki jih navaja gospod Pribac, ne moremo govoriti, ker smo zavezani zaupnosti osebnih podatkov bolnikov. Skrbi pa nas, ko vidimo, da se osebne tragedije ljudi uporabljajo kot orodje za javno prepričevanje. Takšno razgaljanje tujih bolečin ni izraz etike, temveč njeno nasprotje.

Podajam ugovore na trditve zagovornikov zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).

Zagovornikom ZPPKŽ, mnogim tudi iz akademskih logov, je skupna teza, da pretežni del slovenskega zdravništva izhaja iz t. i. katoliške vzgoje, ki jim jo je podelila Rimskokatoliška cerkev. Temu primeren naj bi bil seveda tudi njihov odziv na ZPPKŽ.

Za začetek torej odločno ugovarjam temu izhodišču. Mene osebno so vzgajali le lastna zdrava pamet, slovenske šole, na stotine prebranih knjig ter neskončna potovanja na vse konce sveta z namenom poglobiti se v tuje kulture in poskusiti odnesti nekaj njihove modrosti.

Torej me nikoli ni vzgajala Katoliška cerkev, dejstvo, da občudujem čudovite evropske gotske katedrale, pa izhaja iz estetsko-umetniških vzgibov.

S polno odgovornostjo trdim, da je takih kot jaz še ogromno slovenskih zdravnikov ter da je distribucija politične orientacije zdravnikov v Sloveniji približno enaka kot v splošni populaciji.

Ker se v Sloveniji največkrat izbrana stran v drugi svetovni vojni enači tudi z ideološko opredelitvijo, naj spomnim na uradni podatek, da je bilo število zdravnikov v slovenski partizanski vojski na število aktivnih borcev večje kakor v uradni ameriški armadi, ki je sodelovala na bojiščih druge svetovne vojne.

Če smo sedanji slovenski zdravniki njihovi potomci, verjetno o naši ideološki pripadnosti ne gre kar tako počez ugibati (zavajati). Sočasno moram jasno izjaviti, da osebno globoko spoštujem tudi vsa mnenja kolegov, ki izhajajo iz katoliške provenience, ki so dobronamerna, konstruktivna in namenjena visoki kvaliteti našega življenja na skupnem planetu.

Arogantnega in sovražnega zavračanja nasprotnikov katerekoli »provenience« kar tako ni na moji agendi in sem ga docela sita. Torej: za zavračanje ZPPKŽ od slovenskih zdravnikov ni kriva njihova ideološka usmerjenost in tudi ne »katoliška vzgoja«.

Glavni argument zagovornikov ZPPKŽ je, da »se človeku dodeli pravica, da sam konča svoje življenje, kadar – po lastni presoji – neznosno trpi«. To pravico naj bi z zakonom »dodali« na seznam že sprejetih človekovih svoboščin in pravic, kot so vse vrste enakosti in nediskriminacija iz kateregakoli vzroka.

Žal pa te pravice ni mogoče enačiti s preostalimi človekovimi pravicami. Če bi izhajali iz te logike, bi morali široko podpreti oz. dopustiti tudi vse druge samomore, saj so prav vsi, ki dvignejo roko nase, globoko prepričani, da neznosno trpijo in da zanje ni druge rešitve – sicer, verjemite, tega nikoli ne bi storili –, o tem se najbrž strinjamo.

Mi imamo, in vsi to podpiramo, celo široko zasnovano službo psihiatrov in psihologov, ki vse življenje posvetijo preprečevanju samomora (tega je v Sloveniji zelo veliko!). Izhajajoč iz pravice, da vsak lahko sam oceni, kdaj tako neznosno trpi, da si bo vzel življenje, bi torej to službo mirno ukinili. In morda pridobili te strokovnjake za kako drugo področje.

Zakaj pravice do tega, da vzamemo končanje življenja v svoje roke, ne gre enačiti z drugimi pravicami? Zato, ker so druge pravice sestavni del vsakodnevnega življenja. Odločanje o trenutku lastne smrti – razen z zornega kota samomorilca, ki mu, kot rečeno, želi pomagati cela četa strokovnjakov – je zunaj sfere človekovega dosega; rekli bi, da je »beyond and above«, morda v slovenskem prevodu še najbolj ustreza reči, da jo prepustimo naravi oziroma tisti sferi, ki je racionalno (še) ne moremo in ne znamo dojeti.

In zato je bolje za vse, da tam tudi ostane. Tisti trenutek, ko jo bomo vzeli v svoje roke, se bo nekaj zelo globoko spremenilo. Spremenila se bosta vsebina in pojmovanje življenja in posledice bodo nepredvidljive in neslutene. Možnost zlorab, na katere opozarjajo nasprotniki zakona, je samo del tega problema.

To seveda nikakor ne pomeni, da zdravniki hočemo in nameravamo zapustiti človeka, ki neskončno trpi. Verjetno širši javnosti, tudi vehementnim akademskim zagovornikom zakona, ni znano, kako zelo si v tej smeri poklicani segment zdravništva prizadeva za razvoj paliativne medicine, njeno uporabo na terenu (mobilni paliativni timi) ter edukacijo zdravništva s področja paliative.

Že kar nekaj let je od tega, kar smo v kurikule vseh specializacij zapisali obvezne tečaje iz paliativne oskrbe, sicer specializanti ne morejo pristopiti k specialističnemu izpitu.

Očitek zagovornikov ZPPKŽ zdravnikom, da njihovo nasprotovanje zakonu izhaja iz njihovega »paternalističnega« odnosa do bolnika, po mojem prepričanju izhaja iz globokega nerazumevanja odnosa med bolnikom in zdravnikom še iz pradavnega časa.

Kadarkoli bolnik nagovori zdravnika s svojimi težavami in ga prosi za pomoč (tako je že iz pamtiveka), slednji (zdravnik) prevzame popolno odgovornost za tega človeka (bolnika). Samo tisti, ki smo res sposobni prevzeti to odgovornost (jo odnesti domov, se ponoči zbujati zaradi nje, se z njo v nedeljo vzpenjati na Šmarno goro …), smo sposobni biti dobri in odgovorni zdravniki.

V tem se verjetno večina nas, zdravnikov, razlikuje od marsikaterega obsojevalca, ki v tem vidi »paternalistični odnos«, sam pa morda v življenju, razen za osebno dobrobit, še nikoli ni prevzel odgovornosti za usodo kogarkoli drugega. In ne pozabimo – tu gre za odgovornost odločanja o življenju in smrti!

Če se temu odnosu, ki ga predvsem akademski del zagovornikov zakona tolmači kot nekakšno nasilje zdravnika nad bolnikom, odrečemo, verjemite, ne bomo prišli daleč.

Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je pomoč pri samomoru. Gre za zlorabo psihiatrije, ki naj bi bila udeležena v postopkih ocenjevanja zmožnosti razumevanja posledic odločitve, kar je strokovno povsem nesprejemljivo.  Potreba po oceni ali je človek dovolj psihično v redu, da se lahko odloči za  samomor je za psihiatra zanikanje njegovega poslanstva in znanja. Tudi psihološko trpljenje je mogoče ublažiti ali preprečiti z sestavljenimi psihosocialni ukrepi. Stroka je v tem stoletju dosegla znanja in kompetence, da lahko pomaga tudi najbolj trpečim.

Ob soočanju z uveljavljanjem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki bi dejansko omogočal brezupno bolnemu samomor s pomočjo, se odpirajo številna nerešljiva vprašanja.

Posebej občutljivi bodo lahko starejši, obremenjeni z depresijo, saj je pogosto spregledana ter bodo lahko zdrsnili v objem lahke, »dostojanstvene« smrti. Samomorilno ogroženi v starostnem obdobju so pogosto depresivni, simptomi depresije pa so v starostnem obdobju lahko netipični in celo prikriti.

Misel na samomor je pri osebi z depresijo posledica trpljenja ob simptomih depresije ali celo blodnjavo izkrivljenih prepričanj: »da ni več rešitve, da so obubožali, da so neozdravljivo bolni«.

Kadar je bolnik v bolnišnici in se bo kmalu vrnil domov, mu svojci že pred prihodom želijo zagotoviti vse potrebno za ustrezno nego in bivanje doma. Tako me je tudi nekega dne v ambulanto poklicala gospa za svojo mamo. Preden sem gospe vrnila klic, sem pregledala zdravstveni karton njene mame, ki je bil zelo tanek, čeprav je bila gospa stara že skoraj 80 let. Ugotovila sem, da te svoje pacientke sploh ne poznam, saj nikoli ni bila pri meni v ambulanti, prav tako ni prejemala stalne terapije. Gospa, ki je bila na drugi strani slušalke, se mi je najprej prijazno zahvalila za klic. Nato pa mi je povedala, da kliče za svojo mamo, ki jo je prejšnji teden »rešilec odpeljal v bolnico«, ker je imela bolečine in je težko dihala. Sedaj so ji v bolnišnici odkrili, da ima razširjenega raka po skoraj vsem telesu. Ne morejo je več pozdraviti, ji pa bodo lajšali težave. Mama si želi samo, da bi se vrnila domov. Gospa pove, da si bo uredila v službi, da bo lahko pri njej doma skrbela za njo. Zanima jo, kaj vse potrebuje. Gospe razložim, da ji lahko predpišemo bolniško posteljo, pripomočke za nego… in da me lahko pokliče, če bo gospa še karkoli potrebovala. Dodam še, da se mi zdi lepo, da bo poskrbela za mamo v njenem zadnjem obdobju življenja in tudi njej kot svojki ponudim podporo. Gospa mi z rahlo tresočim glasom odgovori, da upa, da bo zmogla, ker se prvič podaja na tako »pot« in ne ve, kaj jo čaka. Povprašam jo še, če so morda mamo že vključili v mobilni paliativni tim – to potrdi in ima tudi 24-urno telefonsko podporo. Še enkrat se mi zahvali za vso pomoč in posloviva se z besedami, da se slišiva – za kakršnokoli pomoč. Čez nekaj dni me gospa ponovno pokliče, ima samo eno vprašanje: »Gospa zdravnica, ali mora moja mama nujno imeti bolniško posteljo? Veste, zelo je navezana na svojo domačo posteljo, v njej se dobro počuti in rada bi tudi umrla v njej.« »Seveda ima lahko gospa svojo posteljo, omogočite ji, kar si želi.« jo pomirim. Povprašam jo, ali morda gospa še kaj potrebuje, si morda želi, da jo obiščem. Pove, da je mama vredu, da ima vse, kar potrebuje, da so ji uredili tudi duhovno podporo in da je srečna, da ni bolnici, ampak doma. Ne potrebuje mojega obiska. Rada bi počivala. »Kako pa ste Vi?« na koncu vprašam še gospo. Odgovori, da je težko, ampak da nekako zmore, ker ve, da bo mami izpolnila željo. Ob slovesu se mi spet zahvali, da sem ji odgovorila na vprašanje, ki jo je zelo begalo in da smo pripravljeni pomagati. Naslednji dan mi patronažna sestra, ki je obiskovala gospo, sporoči, da je gospa mirno umrla v krogu svojcev v svoji domači postelji in da se hčerka še enkrat zahvaljuje za vso pomoč.

Ta zgodba me je naučila, da lahko pri paliativni oskrbi včasih storimo samo nekaj majhnega, ampak za nekoga to pomeni zelo veliko. Zato imejmo vedno v mislih, da za bolnike in njihove svojce šteje vsaka naša minuta, beseda in dejanje.

Ines Sever, dr. med., spec. druž. med.

Spoštovane kolegice in kolegi, slovenske zdravnice in zdravniki!

Sedanji slovenski čas nas postavlja pred izziv ponovne opredelitve za naš poklic in poslanstvo.

Nedavno sprejeti Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) uvaja v odnosu naše družbe do življenja in smrti zakonsko radikalno spremembo, ki bistveno presega obstoječe pravne, etične in medicinske okvire.

Mnogi zdravniki se s tem ne strinjamo. Zato ponujamo v presojo in podpis peticijo z ugovorom takemu zakonu. Namen peticije ni zgolj pobuda za sklicevanje zdravnikov na ugovor vesti, kar je individualni način odklanjanja spornega zakonodajnega pritiska na strokovno in etično avtonomijo zdravniškega poklica. Gre za skupinski ugovor sprejetemu zakonu, izražen z argumenti, ki so bili v javnosti predhodno že večkrat predstavljeni in so povzeti iz dosedanjih stališč strokovnih zdravniških forumov.

S peticijo želimo podpisniki odločevalcem sporočiti, da zavračamo sprejeti ZPPKŽ in sodelovanje pri njegovem izvajanju. ZPPKŽ, ki mu nasprotujemo, bo stopil v veljavo januarja 2026.

Podpis peticije ne more nadomestiti udeležbe pri glasovanju na referendumu, z uglednim številom podpisov objavljena zdravniška peticija pa lahko predstavlja pomembno mnenjsko podporo pri odločanju volivcev na referendumu. Predlagatelja verjameva, da je peticija lahko tudi izraz stanovske solidarnosti in istovetnosti zdravniškega poklica in poslanstva! Peticija je zaprtega tipa (za podpisovanje le zdravnikom in zobozdravnikom) in je namenjena odločevalcem in javnosti.

Odprete, pogledate in podpišete jo lahko na spletnem mestu:

https://www.peticija.online/ugovor_slovenskih_zdravnikov_zakonu_o_pomoci_pri_prostovo ljnem_koncanju_zivljenja

Če se s peticijo strinjate in jo boste podpisali prosiva, da dostop do nje osebno posredujete kolegicam in kolegom, ki morda doslej še niso bili obveščeni!

Mir in dobro pri opravljanju vašega poslanstva vam želiva,

Janez Zaletel in Avguštin Mencinger, slovenska zdravnika

Kot družba moramo najprej premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru poleg pričakovanih posledic (dvig samomorilnosti s trendom naraščanja) lahko prinaša tudi za naše okolje specifične in izrazitejše družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru. Na primer kulturni pritisk (izrečen in neizrečen) na starejše, naj ne “odžirajo” svojim potomcem stanovanj in jim ne povečujejo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja.

Preko 200 zdravnikov in zobozdravnikov se je pretežno po video povezavi udeležilo celodnevne mednarodne konference o pomoči pri samomoru in evtanaziji.

Predstavitve so potekale v treh sklopih. V prvem so gostje iz Nizozemske, Švice, Avstrije in Španije predstavili njihove ureditve. V drugem sklopu so sledili pravni vidiki tematike, v tretjem sklopu pa so zdravniki spregovorili o pogledu zdravnikov na vlogo zdravnika ob umiranju, vplivu paliativne oskrbe na željo po prekinitvi življenja in tudi o tem, da kot zdravniki ne želijo sodelovati pri evtanaziranju.

Program konference je zasnoval Peter Golob, dr. med., univ. dipl. prav., predsednik Odbora za pravno-etična vprašanja pri zbornici. 

Vabljeni k ogledu posnetkov vsebin!

Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo ugotavlja, da predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja brez kakršnegakoli predhodnega dialoga s psihiatrično stroko, v več členih predvideva vlogo zdravnika psihiatra kot del samega izvajanja zakon.

Predlog zakona tako implicira, da mora psihiatrična stroka spremeniti eno od svojih paradigmalnih strokovnih zavez. Ta strokovna in etična zaveza je, da pomaga pacientu preseči ali vsaj delno omiliti samomorilno ogroženost s pomočjo zdravljenja duševne motnje in s so-oblikovanjem upanja oziroma glede smiselnosti življenja, tudi z aktiviranjem navezovalnih odnosov in ostalega okolja, ki je pripravljeno nuditi podporo. Posebno strokovno zaskrbljenost posvečamo tudi pacientom z demenco, ki so lahko v začetnem stadiju demence pretreseni zaradi svoje diagnoze in so lahko ranljivi glede sporočil okolja o smiselnosti njihovega nadaljnjega življenja oziroma glede zaskrbljenosti, da bodo ostali sami na poti slabšanja bolezni ali da bodo bremenili domače. Ena od nizozemskih raziskav o izvajanju evtanazije pri pacientih z demenco je tako med drugim navedla tudi zbeganost zdravnikov, ki pri mnogih pacientih niso opazili nobenih znakov neznosnega trpljenja.

Prav posebej poudarjamo, da je samomorilni količnik pri slovenskih starostnikih dvakrat višji, kot povprečni količnik ostalih članic EU.

Bolnik s hujšo diagnozo najbolje ve in čuti, kaj mu bolezen nalaga, kako se z njo spoprijema sam in z okolico ter kakšno je ob tem njegovo življenje. Srečuje se z bolečino, trpljenjem, stigmatizacijo, s trenutki nemoči, strahu, obupavanja. Morda pomisli tudi na to, da tako ne gre več naprej … Si v vsakem trenutku želi živeti? Ali pa so tudi trenutki, ko je teža (pre)velika? Kako se soočiti s tem? Za okroglo mizo »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo«, , ki smo jo organizirali 31. maja 2023, smo odstirali globoke teme in se samoizpraševali, od kod v stiskah človeku moč in energija za korak naprej. Pogovor je vodila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Vabljeni k ogledu izjav spodaj in celotne okrogle mize na tej povezavi >>>

Mag. Franci Rozman, matematik in nekdanji dializni bolnik s transplantirano ledvico.

Prof. Jože Faganel, slovenist, dolgoletni profesor retorike na AGRFT, Teološki fakulteti in v številnih slovenskih gledališčih, direktor Mohorjeve založbe Celje ter dolgoletni predsednik Društva hemofilikov in bolnik s hemofilijo.

Blaž Urbanč, študent, ki živi z mišično atrofijo.

Mag. Nataša Elvira Jelenc, jezikoslovka, je pred dvema desetletjema zbolela za redko in težko obliko raka dojk, ki ga je s pomočjo dragocene pomoči zdravstvenega tima uspešno premagala.

Smrt je sestavni del življenja zato jo je treba demistificirati, vrniti v življenje, se o njej pogovarjati in jo na naravni način tudi sprejemati. Ko se življenje izteče, ga tudi zdravnik ne podaljšuje. Sogovorniki na okrogli mizi »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo« so spregovorili tudi o tem, kako razumejo predlog zakona o prostovoljnem predčasnem končanju življenja.

Vabljeni k ogledu izjav na tej povezavi >>>

1. Ali je pomoč pri samomoru v Sloveniji dovoljena?

Pomoč pri samomoru je v Sloveniji kaznivo dejanje po 120. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

2. Ali je pomoč pri evtanaziji v Sloveniji dovoljena?

Evtanazija je v Sloveniji kaznivo dejanje uboja po 115. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

3. Ali je evtanazija enako kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?

Prostovoljno končanje življenja se uporablja v osnutku Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo.

Evtanazija in pomoč pri samousmrtitvi sta pojma, med katerima obstajajo pomembne razlike.

Evtanazija se nanaša na dejanje, pri katerem nekdo aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, lahko pa so določeni še drugi pogoji. Običajno to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine.

Pomoč pri samousmrtitvi se nanaša na dejanje, pri katerem drugi osebi, ki želi končati svoje življenje, na njeno prostovoljno in informirano zahtevo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim bo oseba končala svoje življenje. To lahko vključuje tudi predpisovanje ali zagotavljanje smrtonosne učinkovine, ki pa jo pacient zaužije ali si jo vbrizga sam.

Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Pri evtanaziji osebo, ki je podala zahtevo za pomoč pri končanju življenja z evtanazijo, usmrti nekdo drug.  Pri pomoči pri samousmrtitvi pa je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.

4. Ali je v Švici dovoljena evtanazija?

Ne. V Švici je evtanazija kazniva (114. člen švicarskega kazenskega zakonika). Mogoča je le pomoč pri samousmrtitvi. Sam akt končanja življenja pa lahko nekaznovano izvede samo posameznik sam.

5. Kje je dovoljena evtanazija?

Evtanazija je ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v Evropi dopuščena samo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji. Nedavno je bil tudi na Portugalskem sprejet zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru.

6. Kdo lahko prosi za pomoč pri končanju življenja po osnutku ZPPKŽ?

Pacient ima po osnutku ZPPKŽ pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje:

• doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja (6. člen osnutka ZPPKŽ).

Pravice do PPKŽ pa ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.

Pravico do PPKŽ ima pod pogoji, določenimi v osnutku zakona, pacient, ki je dopolnil 18. leto starosti, je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji.

7. Kdo ugotavlja hudo trpljenje po osnutku ZPPKŽ?

Neznosno trpljenje je pogoj za pomoč pri končanju življenja in se po osnutku ZPPKŽ domneva in ne preverja. Predlagatelji izhajajo iz t. i. subjektivne percepcije trpljenja. Zato to ni objektivno preverljivo. Preverja se obstoj drugih pogojev za pomoč pri končanju življenja (obrazložitev k 6. členu osnutka ZPPKŽ).

8. Je hudo trpljenje posledica bolečin?

Predlog zakona trpljenje, ki je pogoj za vložitev vloge, definira kot za pacienta neznosno trpljenje. V to po predlogu zakona sodi vsakršno neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ne samo bolečina. Torej neznosno trpljenje ni nujno povezano s hudimi ali neznosnimi bolečinami ali pa je povezano s takšnimi bolečinami, pa ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja.

9. Morajo zdravniki sodelovati pri evtanaziji?

Sodelovanje zdravnika pri postopkih v zvezi s PPKŽ je po osnutku zakona obvezno, saj se postopek sproži pri lečečem zdravniku (7. člen osnutka ZPPKŽ). Lečeči zdravnik mora v 3–14 dneh ponovno govoriti s pacientom o njegovi nameri, da uveljavlja pravico do PPKŽ (8. odstavek 7. člena). Zdravnik pa lahko sodelovanje odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti. Lečeči zdravnik o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika. Lečeči zdravnik mora pacienta v tem primeru napotiti k nadomestnemu zdravniku (4 odst. 4. člena osnutka ZPPKŽ).

10. Kaj je paliativna oskrba?

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim.

Glavni elementi paliativne oskrbe so:

• posamezniku (bolniku) prilagojeno obvladovanje problemov (telesnih, psiholoških, duhovnih, socialnih) v obdobju obravnave neozdravljive bolezni,
• strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem,
• podpora družini med boleznijo in med žalovanjem.

Osnovni namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih s postopki in ukrepi, s katerimi zagotovimo ustrezno prepoznavo, oceno in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.

Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se začel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.

Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca …) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.

Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm, človekovih pravic, pravic bolnikov in umirajočih.

11. Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo?

Ne. Po osnutku ZPPKŽ izčrpanje možnosti zdravljenja ni pogoj za evtanazijo in pacient lahko evtanazijo zahteva kot prvo in edino možnost za končanje trpljenja.

Avtorica: Ksenija Mahkovic Hergouth, anesteziologinja, Onkološki inštitut

V polemiki med predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju predlagatelji evtanazije) in zdravništvom pogrešam mnenja drugih ljudi in tudi drugih poklicnih skupin v zdravstvu. Predlagatelji se paternalistično (kar sicer očitajo zdravnikom) predstavljajo kot glas ljudstva, ki da ta zakon potrebuje in podpira. Ali vemo, da ga res? Človeško mi ideja evtanazije ni povsem tuja, vseeno pa mi vzbuja pomisleke in se sprašujem, katerim ljudem pri nas bi bila danes sploh potrebna.

Predlagatelji postavljajo v center potrebe po evtanaziji trpljenje ali zgolj obet trpljenja zaradi (nevzdržnih) bolečin. Trpljenje je zelo subjektivna stvar in prav gotovo ne korenini samo v bolečini. Je pogosto duševne, psihične, socialne narave. Bolečina je, če sploh, le del trpljenja.

Skozi dolgoletno delo v protibolečinski ambulanti onkološke ustanove s subspecialistično obravnavo bolečine sem se srečevala z množico najbolj bolečinsko prizadetih bolnikov. Nekaterim je bilo res težko pomagati, večini pa solidno, in razvoj stroke, novih zdravil, timski pristop k bolniku so v zadnjih 25 letih naše uspehe izrazito izboljšali, prav tako več znanja osebnih in drugih zdravnikov na tem področju. Izboljšala se je splošna dostopnost ter kvaliteta lajšanja bolečin. Moja izkušnja (z onkološkimi bolniki) je tako precej nasprotna – neozdravljivi bolniki si želijo čim dlje živeti, a s čim manj težkimi simptomi, kar je naša naloga in cilj.

Celotno stališče je objavljeno tukaj >>>>

Paliativna oskrba se izvaja v skladu z vsemi etičnimi načeli zdravniške stroke in v temeljih spoštuje avtonomijo in samo-izbiro bolnika. Usmerjena je v lajšanje vseh stisk in simptomov (telesnih, psihosocialnih in duhovnih), ki bi bolniku lahko povzročali trpljenje. Ravno strah pred trpljenjem je namreč tisto, kar nekatere neozdravljivo bolne lahko privede do razmišljanja o predčasnem končanju življenja.

Zato Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe (SZPHO) ne podpira evtanazije in predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog ZPPKŽ ni v skladu z načeli paliativne oskrbe in etičnimi načeli zdravniške stroke. Iz teh razlogov, zavračamo tudi trditev ZPPKŽ, da je evtanazija dopolnilo paliativni oskrbi in zahtevamo, da se ta trditev odstrani iz končnega besedila.

Pri SZPHO menimo, da je potrebno najprej – predno začnemo v družbi s pogovori in načrti za uzakonitev evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo – optimalno urediti izvajanje paliativne oskrbe za vse, ki jo potrebujejo. Za bolnike in njihove svojce morajo biti storitve paliativne oskrbe dosegljive takrat, ko jih potrebujejo, ne glede na razlog za njo, ne glede na starost, politično, versko ali etnično pripadnost.  Brez univerzalnega dostopa do paliativne oskrbe predlagana zakonska ureditev ne izboljšuje obstoječega stanja, temveč lahko predstavlja le zlorabe pri najbolj krhkih, od tuje pomoči odvisnih oseb – navidezno hitro rešitev problema nedostopne oskrbe, ki jo bolnik potrebuje v zadnjem obdobju življenja. 

Paliativna oskrba neozdravljivo bolnim omogoča, da zadnje obdobje svojega življenja preživijo brez trpljenja in da je njihovo slovo dostojanstveno in spokojno, naloga družbe pa je, da jim to omogoča. Trpljenje posameznika ne sme biti razlog, da posameznik razmišlja o predčasnem končanju življenja, temveč povod za družbo, da mu pomaga trpljenje zmanjšati.