Delo Zdravniške zbornice Slovenije je tesno povezano s sprejemanjem zakonodaje, torej vključuje tudi sodelovanje s pripravljavci in odločevalci, ki nam, zdravnikom in zobozdravnikom, krojijo delovne pogoje ter plačilo za opravljeno delo. Čeprav nam Zakon o zdravniški službi tudi v novelirani obliki nalaga in dopušča sodelovanje v zakonodajnem postopku, pa je to večinoma le formalno, saj o bistvenih vsebinah odloča politika sama, brez sodelovanja stroke. Tako novela tega zakona kot pravkar predlagani interventni zakon o pokritju izgub v javnih bolnišnicah sta torej odraz politične volje vladajoče koalicije, ki pa ne premore takšne odločnosti glede vsebine, ki bi bila za vse zdravstvene delavce, ne le zdravnike, življenjskega pomena. V mislih imam zakonsko ureditev varnosti na delovnem mestu.

Po smrti dragega in cenjenega kolega Martíneza na delovnem mestu Splošni bolnišnici Izola je ministrica javno obljubila sistemsko ukrepanje. Sklicala je vsa vodstva bolnišnic in z njimi pregledala postopke za zagotavljanje standardov varnosti. Napovedala je, da bodo pregledali, ali so urgentne službe najbolj izpostavljene v bolnišnicah – da bi razmislili o dodatnih varnostnih ukrepih. Za svojce tragično preminulih zdravstvenih delavcev naj bi uvedli različne oblike pomoči, prejeli naj bi jo predvsem mladoletni otroci. To bi bilo treba zapisati v zakone, spremembe pa je ministrica obljubila »že v kratkem«.

Kaj od tega je bilo uresničeno? Podatkov o uresničitvi ministričinih obljub nimamo. Ali niso bile sprejete, ali pa niso bile predstavljene javnosti na način, da bi v zdravniški zbornici izvedeli zanje.

Kaj od obljubljenega je naredila po tragičnem incidentu, v katerem sta umrla naš kolega in tam prisoten policist, naša zbornica? Ne gre le za vprašanje finančne pomoči družini pokojnega kolega, temveč za sistemsko ureditev na način, da bi se doseglo večjo varnost zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Kot predsednica zdravniške zbornice sem v vseh delovnih telesih in na sestankih v organizaciji ministrstva za zdravje in državnega zbora, na katere smo bili povabljeni, predlagala, da se v spremenjene zakone vnese določilo o večji varnosti zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. Žal teh predlogov politika ni sprejela – večinoma s pojasnilom, da bo »to urejeno v drugem zakonu«. No, tega »drugega« zakona še ni na vidiku. Zato pa so oz. smo tisti člani zbornice, ki nas varnost na delovnem mestu skrbi veliko bolj kot politike, te vsebine vnesli v naša strokovna srečanja in publikacije. Tako je bilo na 10. Zadravčevih dnevih v Moravskih Toplicah o tem veliko povedanega in tudi zapisanega (v zborniku). Jasno je, da obstoječa zakonodaja ne daje dovolj pooblastil in potrebnih sredstev ne delodajalcu ne drugim udeležencem, da bi poskrbeli za učinkovito varovanje vsaj na najbolj izpostavljenih delovnih mestih. Ni res, da nam to omogoča že Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Okvir tega zakona je preveč splošen, da bi zaposlenim v zdravstvu omogočil dodatno zaščito. Kot nam poročajo kolegi iz nekaterih evropskih zdravniških zbornic, so tam to znali in zmogli urediti. V Ljubljani smo se sredi septembra srečali predstavniki zbornic oz. zdravniških organizacij sredne- in vzhodnoevropskih (ZEVA) držav ter med drugim razpravljali tudi o nasilju nad zdravniki. To je postalo problem tudi v vseh 14 državah, od koder so poročali o tem, zato ne preseneča, da je bila soglasno sprejeta Resolucija proti nasilju nad zdravniki.

Politika zna poskrbeti za kratkoročne rešitve, ki nimajo vpliva na zdravstveni sistem, zmanjka pa ji volje in odločnosti, s katero bi poskrbela za varnost zaposlenih. Interventni zakon je enkratni ukrep, ki ne izboljšuje sistema in ki bo minil takoj, ko bo izveden. Izgube se bodo kopičile še naprej in spet jih bomo reševali z novimi interventnimi ukrepi. Vse gledajo skozi oči računovodje. Za ljudi, torej za zaposlene, pa si politika ne vzame časa za premislek in ukrepe ter posameznika, ki deluje v tem sistemu, preprosto prezre. Kako dolgo bo še tako?

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik
Predsednica

Revija Isis, 2017 (10)