Zdravniki in zobozdravniki smo v času epidemije živeli v nekem posebnem, neobičajnem vzdušju, saj se je naše delo moralo dnevno prilagajati vedno novim in drugačnim navodilom. Ta so prihajala iz vseh možnih virov, ki jih v običajnih razmerah niti ne opazimo, ker na delo posameznika nimajo tako močnega vpliva. Zanimivo bi jih bilo prešteti in analizirati: kdo jih je pripravljal, kdo pisal, kdo jim je dal veljavo in izvršilno moč? Kdo jih je upošteval?

Celotno izobraževanje na področju medicine ima vgrajena dva osnovna principa delovanja – princip odločanja o tem, kaj je v danem trenutku najbolje za pacienta (in hkrati izvedljivo zaradi finančnih in drugih omejitev s strani plačnika), in princip osebne odgovornosti. Od tega, kako globoko je zdravnik ponotranjil ta dva principa in kako ju uporablja v kombinaciji s pridobljenim znanjem in izkušnjami, je odvisen odziv na aktualne razmere. Na te pa lahko bistveno vpliva tudi etična presoja. Lahko torej zaupamo v znanje in občutek osebne odgovornosti zdravnikov, saj smo oboje pridobili v procesu usposabljanja. Pri etičnih vprašanjih pa smo včasih manj gotovi in potrebujemo dodatna pojasnila in pogovore.

Ob analiziranju dogajanja v času epidemije moramo poleg številk, brez katerih ne gre, analizirati tudi odločanje. Kot piše prof. dr. Alojz Ihan, je zdravnik »na koncu« vedno sam odgovoren za svoje odločitve. Pa to drži? Vzemimo za primer postopek odločanja ob hudo bolnem pacientu, ki živi doma in nima urejene pomoči pri negi in oskrbi. Kaj vse bo – poleg zdravstvenega stanja – vplivalo na zdravnikovo odločitev o tem, ali ga bo poslal v bolnišnico ali pa ga bo prepustil iznajdljivosti njegovih bližnjih? Odgovor nikoli ni bil preprost, v času epidemije pa je bilo treba upoštevati še dodatna navodila, ki odločitve niso olajšala.

Drugi primer odločanja, o katerem smo veliko izvedeli iz medijev, manj pa od zdravnikov samih, se je dogajal v času epidemije v domovih za starejše. V odločanje so bili vpleteni oziroma vključeni ne samo domski zdravniki, temveč tudi koordinatorji in specialisti sekundarnega zdravstva. Če je pot odločanja na oddelkih bolnišnic praviloma dogovorjena ali celo napisana, je v improviziranih epidemijskih razmerah prišla do izraza osebnost odločevalcev. Hierarhija odločanja tu ni bila postavljena na podlagi znanja in izkušenj, temveč na podlagi (s sklepom ministra) podeljene moči. Zdravnik je bil pogosto postavljen pred dilemo, ali naj upošteva zakone ali ministrovo (koordinatorjevo) navodilo, ki mu omejuje neodvisnost v odločanju.

Kako to razumeti? Če beremo zakone, se zdi vse povsem jasno. Zakon o zdravniški službi namreč v prvem odstavku 3. člena določa:

»Zdravnik je pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši.«

Zakon o zdravstveni dejavnosti pa v 55. členu določa:

»Zdravstveni delavec lahko samostojno opravlja vsako delo, za katero ima ustrezno izobrazbo in je zanj usposobljen ter ima na razpolago ustrezno opremo. Za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost.«

Kako se zdravnik posameznik odzove na »ukaze od zgoraj«, smo v zgodovini videli že mnogokrat. Na nekatere odzive smo lahko ponosni, drugih se moramo sramovati – a oboji so del zgodovine našega poklica. Kaj bo zapisano o odločitvah zdravnikov v zgodovini epidemije COVID-19? Kaj bodo pokazali nadzori, ki jih je odredil minister, in kaj bi pokazal sistemski nadzor, ki ga je minister sicer zavrnil? Kaj bi pomenilo za naš zdravstveni sistem, če bi nadzor pokazal, da navodila ministra niso bila najbolj ustrezna, ali po drugi strani – da jih nekateri izvajalci, predvsem zdravniki, niso upoštevali. Jih bodo upoštevali v prihodnosti? Pravzaprav jih ne bi smeli, kadar in če so v škodo pacientom. Kdo se bo postavil v vlogo razsodnika?

Izkušnje kažejo, da zdravniška zbornica ni nujno vključena in seznanjena z vsemi navodili, ki jih zdravniki prejemajo od različnih institucij (MZ, NIJZ, ZZZS, RSK, SZD, …), zato jih tudi ne more sproti pregledovati in se nanje ustrezno odzivati. Ima pa vsak član možnost, da zbornico obvesti, kadar se znajde pred strokovnimi ali etičnimi dilemami, ki so posledica uradnih navodil ali zahtev in jih po njegovem mnenju ni mogoče izvesti v skladu s stroko in/ali etiko, ki ji je zavezan kot zdravnik. V takem primeru zbornica takoj reagira, preuči zadevo s strokovne in pravno-etične plati in če je potrebno, s svojimi stališči seznani pobudnika, pristojni organ ali tudi širšo javnost.

Zaupanje in spoštovanje znotraj stroke ter med stroko in centri odločanja zunaj stroke bi bilo v veliko pomoč pri odločanju zdravnikov posameznikov v času epidemije. Moč, ki je porabljena za tkanje takega zaupanja in medsebojnega spoštovanja, pomiri stres pri strokovnjakih in jim olajša razmišljanje in odločanje v težkih situacijah. Zato je pomembno, da takšno zaupanje nenehno gradimo, da sodelujemo in se pripravljamo na obdobja, ko bomo znova postavljeni pred podobne preizkušnje. Ob zavedanju, da so takšne in podobne dileme, ki smo jim priča zdaj, pričakovane, je prav, da jih razgrnemo, osvetlimo in sprejmemo odločitve, ki nam bodo pomagale delati v dobro vseh naših pacientov.