Izjava za javnost, Ljubljana, 04. 06 2018
"V ospredje postavljam nujno potrebno korektno sodelovanje na vseh ravneh. Zdravniška zbornica si želi dejavno prispevati svoje znanje, izkušnje in vizijo za izboljšanje zdravstvenega sistema, kar ji formalno omogoča tudi Zakon o zdravniški službi v 71. členu. Sodelovanje si predstavljamo na več ravneh:
- s pogovori o konceptualnih spremembah zdravstvenega sistema in zakonodaje, v katerih bomo lahko izrazili svoje poglede in jih utemeljili,
- z vključevanjem v pripravo načrtovanih predpisov v zgodnji fazi, ko je še mogoče vnesti vsebinske spremembe,
- z odgovarjanjem ministrstva in vlade na naše predloge in vprašanja v zakonsko predvidenih rokih.
Glede na to, da smo bili v preteklem mandatu zelo daleč stran od pričakovane oblike sodelovanja, bo treba nekaj zakonov čim hitreje popraviti in s tem odpraviti njihove škodljive učinke, ki se že kažejo.
Nekaj predlogov za skupno delovanje:
V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) je treba zagotoviti enakopravnost financiranja vseh izvajalcev, ki opravljajo istovrstne programe zdravstvenih storitev. Programe zdravstvenih storitev je treba med izvajalce razdeliti z razpisom – če se za isti program poteguje več izvajalcev, je treba izbor med njimi opraviti na podlagi kriterija, kateri izvajalec je pripravljen ponuditi več koristi za paciente (npr. uporaba nadstandardnih materialov, skrajšanje rokov za izvedbo storitev …). Kriterij za izbor izvajalcev ne sme biti njihov »pravnoorganizacijski status«, kot to velja sedaj. Nemudoma je treba odpraviti trenutno najočitnejšo anomalijo v zakonu, ki pacientom zagotavlja povračilo stroškov zdravstvenih storitev, ki so jih prejeli v sosednjih državah, ne morejo pa priti do povračila stroškov istovrstnih storitev, ki so jih iz žepa plačali v Sloveniji.
Odgovor na vprašanje, kako zagotoviti financiranje tistih storitev, ki jih zdravstvena blagajna zaradi omejenosti finančnih virov ne uspe plačati, mora podati politika. Kratkoročen ukrep za rešitev trenutno akutnega problema čakalnih vrst je zagotovitev enkratnega financiranja iz državnega proračuna in izvedba razpisa za izvedbo storitev, na katerega se lahko prijavijo vsi izvajalci, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti.
V Zakonu o zdravstveni dejavnosti je treba odpraviti koncesije in tudi privilegiran položaj javnih zdravstvenih zavodov ter vsem izvajalcem, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, omogočiti svobodo opravljanja zdravstvenih storitev v breme zdravstvene zavarovalnice pod enakimi pogoji. Odpraviti je treba nerazumne zahteve glede dodatnih delovnih izkušenj mladih specialistov, ki bi želeli odpreti zasebne prakse, saj so bile te zahteve v zakon vnesene s strani državnih uradnikov, ki pred tem niso pridobili mnenja medicinske stroke.
Treba bo reformirati javne zavode – ti so bili neprimerna statusna oblika za opravljanje zdravstvene dejavnosti že v letu 1991, ko so bili ustanovljeni kot začasna »pravnoorganizacijska oblika« tedanjih izvajalcev t. i. družbenih dejavnosti. Z leti politika ni uspela sprejeti ustreznega zakona, javni zavodi so se usidrali kot temeljni izvajalci zdravstvene dejavnosti, napačna zdravstvena politika pa jih je v zadnjem mandatu z zakoni še okrepila. Tako imamo danes javne zavode, ki lahko porabijo tudi več sto milijonov evrov denarja zavarovancev, upravljani pa so po enakih predpisih kot denimo otroški vrtci ali knjižnice. Eden izmed glavnih izzivov prihajajoče vlade je zato preoblikovanje javnih zavodov v ustrezno statusno obliko, ki bo zagotavljala njihovo profesionalno upravljanje, objektivno spremljanje rezultatov dela poslovodstev in finančno odgovornost poslovodnih oseb in nadzornikov za škodo, ki jo povzročijo zaradi kršitev predpisov ali drugačnega neprofesionalnega dela. Statusnemu preoblikovanju javnih zavodov morajo slediti tudi spremembe pravil, ki urejajo javno naročanje, saj trenutna ureditev tega področja ne zagotavlja najnižjih cen nabavljenega materiala, niti ne odpravlja korupcijskih tveganj pri nabavah.
Zdravstvene delavce je treba izključiti iz sistema plač v javnem sektorju, saj je zdravstvo storitvena dejavnost, čemur bi morali biti prilagojeni tudi modeli plačevanja njenih izvajalcev (plačevanje po učinku, nagrajevanje kakovosti dela).
V Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) je treba na novo vzpostaviti postopek vodenja čakalnih seznamov, saj je postal sistem, vzpostavljen z novelo ZPacP, preveč zapleten in nepregleden. Vodenje čakalnih seznamov ne more temeljiti na demagoški premisi, da je mogoče čakalne dobe skrajšati s črtanjem pacientov iz seznamov, namesto z izvedbo dodatnih storitev. Nabor storitev, za katere se vodi čakalne sezname, je treba zožiti na realen obseg (npr. na zahtevnejše operacije) in pri teh storitvah dejansko zagotoviti, da čakalnih vrst ne bo mogoče na noben način preskakovati.
Z Zakonom o pacientovih pravicah bi morali po vzgledu skandinavskih držav vzpostaviti delovanje sklada, iz katerega bi se pacientom izplačevale odškodnine v nekaterih primerih neugodnih izidov zdravljenja. Delovanje sklada bi moralo temeljiti na t. i. nekrivdnem principu, ki omogoča izplačilo odškodnine bolniku brez ugotavljanja odgovornosti izvajalca storitev za povzročeno strokovno napako med zdravljenjem.
Velik del nakopičenih težav v zdravstvu je neposredna posledica izgubljenega stika med zdravstveno politiko in medicinsko stroko. Izpraznjen prostor, ki ga je prej v procesih odločanja zasedala stroka, so zapolnili strankarski ideologi in predstavniki različnih lobijev. Od prihajajoče vlade zato pričakujemo, da se bo po zgledu urejenih zdravstvenih sistemov pred sprejemanjem ukrepov, ki neposredno vplivajo na izvajanje zdravstvenih storitev, za mnenje obračala na medicinsko stroko."
Dr. Zdenka Čebašek - Travnik, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
