Poleti je odjeknil podatek, da je blagajna Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v nadaljevanju ZZZS, lani dala skoraj 348 milijonov evrov za bolniške odsotnosti (še leta 2008 pa »le« 201 milijon evrov), za letos (2019) pa pričakujejo teh stroškov za več kot 380 milijonov evrov. Že skoraj odveč je tu zapisati, da je skrajno nerazumno, da se čaka na operacijo ali kakšno drugo zdravstveno storitev dolge mesece ali celo leta, ko pa bi bila lahko opravljena v 14 dneh in bi bil zaposleni po mesecu in pol nazaj na delovnem mestu. Tako pa se za nadomestila plač še vedno zmeče večkratnik stroška same operacije.
Vprašanje, ki sledi, je samoumevno in ni postavljeno prvič. Zakaj ZZZS skupaj z ministrstvom za zdravje ne ukrepa v smeri preprečevanja takšnih anomalij? Kako to, da jim ni mar za teh 350–380 milijonov evrov? Čeprav vlada že od ustoličenja ponavlja, kako pomembno je skrajšanje čakalnih vrst, se le-te ne skrajšujejo. Imata politika in ZZZS torej sploh kakšne prioritete? Mar ne vidita, da je samo v segmentu stroški za bolniške toliko denarja v rezervi, da zlahka pokrije vse stroške za zdravstvene storitve, ki bi skrajšale čakalne dobe? Lahko rečemo, da vlada in ZZZS nista kompetentna za reševanje težav v zdravstvu?
Naslednja večja težava, ki to državo spremlja že nekaj časa, je pomanjkanje zanimanja mladih zdravnikov za specializacijo iz družinske medicine. Število mladih zdravnikov, ki se odločajo za specializacijo, je v zadnjih dveh letih hitro padlo, in to tako močno, da je nastala resna vrzel, ki jo bo srednjeročno zelo težko popraviti. Da se sploh spoprimemo s to težavo, najprej poglejmo, zakaj je do tega padca prišlo. Najprej je treba omeniti zares topoumen sklep prejšnje oblasti, da se kaznuje napotovanje na nadaljnje preiskave s primarnega na sekundarni nivo. Mimogrede, se tu še kdo spomni prejšnje ministrice za zdravje? Resnici na ljubo, tisti sklep je bil razveljavljen, a šele pod novim ministrom in škodo je le naredil. In ta škoda ni majhna.
Ne smemo spregledati tudi samovoljnega delovanja ljudi, ki se ne spoznajo na zdravstvo, a vseeno v splošnih dogovorih predpisujejo nerazumljive administrativne obremenitve, ki ne služijo prav ničemur, predvsem ne bolnikom. Med njimi so tudi dejansko takšne, ki bolnikom celo škodujejo in ob katerih se sprašuješ, kakšen smisel ima evolucija. Sledi primer.
Bolezen nam je vsem v pogubo
Ena izmed takšnih zadev je bila v letu 2018 ta, da bo ZZZS plačal vse storitve specialistične izvenbolnišnične dejavnosti v primerih odkrivanja in zdravljenja rakavih bolezni, ostalo pa le do plana. V praksi je to pomenilo naslednje: ko je bil letni plan, določen s strani ZZZS, presežen, je stopil zdravstveni delavec v čakalnico in rekel: "Kdor ima diagnozo rak, naj vstopi in ga bomo slikali, ostali, ki imate le pljučnico, se odpravite domov, saj ste nam v izgubo." Preljubi bralec, kako naj sedaj zdravstvena ustanova dela tisto, za kar je ustanovljena, da ne bo delala minusa? Ta sila nenavadna odredba je bila s 1. 1. 2019 spremenjena, ampak še vedno obstaja kopica storitev, za katere ZZZS plača le do določenega obsega, ko pa je ta presežen, bodisi plača le v omejenem obsegu bodisi plača eno figo. Zakaj ZZZS ni plačal vseh storitev, opravljenih nad planom l. 2018? To so tudi bolni ljudje, na njihovem mestu smo lahko že jutri mi. Zakaj so njihove bolezni manjvredne? Če lahko uslužbenci ZZZS skupaj z vlado enostransko sprejemajo odločitve, ki zadevajo delovni proces izvajalcev zdravstvenih storitev, pa tega procesa sploh ne poznajo in naložijo zdravništvu dodatno delo z okrožnicami oz. kar ukazi, ki vplivajo na strokovno delo zdravnikov, je nekaj hudo narobe. Ali torej lahko pričakujemo, da bodo ti nekompetentneži strnili glave skupaj in za začetek napisali učbenik Epidemiologije različnih bolezni na Slovenskem, kjer bodo ugotavljali, da nekaterih bolezni od oktobra na Slovenskem praktično ni, saj dokazljivo v ZZZS ne beležijo teh stroškov. Se pa za čuda te bolezni zopet pojavijo januarja naslednje leto.
Kot vidite, je sam sistem popolnoma napačno zastavljen. Osebno se tudi bojim, da se bodo časi restrikcije slovenskega zdravstva vrnili že ob ponovni recesiji. Najpomembnejši človek na ministrstvu za zdravje je pač minister za finance.
Čas bi že bil, da se ZZZS zazre vase in za začetek na lahko dostopnem mestu objavi, kaj vse njihovo zavarovanje krije v celoti in kaj v omejenem obsegu. Rakave bolezni? Diagnostiko in zdravljenje pljučnice tudi decembra, ko so vsi že zdavnaj izpolnili letni plan, ki ga plača plačnik, se pravi ZZZS? Bilo bi pošteno do ljudi.
ZZZS in politika skupaj proti zdravstvu
Kako torej sveta trojica ministrstvo, vlada in ZZZS rešujejo zagate javnega zdravstva? S tem vprašanjem se seveda samo šalim. V resnici jih ne rešuje.
Kot smo videli, so najprej naredili en kup neumnosti mimo stroke, niso se usklajevali z zdravniškimi organizacijami – dvomim, da so se s sestrskimi – sedaj je pa za odpravo le-teh potrebno: ustanoviti delovne skupine, razpravljati v različnih delovnih telesih in koaliciji ter razširjeni koaliciji, nato bo o tem treba razpravljati na Skupščini ZZZS, pa v Upravnem odboru ZZZS … Zanimivo pri vsem tem je, da se teh poti niso posluževali pri rojevanju teh neumnosti. Skratka, obljubljena deadministracija je obvisela nekje v zraku.
Sicer pa vsak staroselec ve, o čem govorim. Naredimo vse, da se ne bo nič naredilo.
Pa smo spet trčili ob kompetentnost. Ti ljudje, ki odločajo, niso kompetentni za izboljšanja razmer v zdravstvu. Nekompetentnost teh ljudi v zdravstvu je dobila zastrašujoč obseg. Tako npr. pri zgoraj omenjenih stroških za bolniške še niso všteti stroški delodajalcev zaradi bolniških odsotnosti, stroški nadomestnih zaposlenih in stroški prezentizma. Osebno jih ocenjujem na še nadaljnjih najmanj 400 milijonov evrov. Tu je treba vprašati delodajalce, ki imajo okoli 20 članov v Skupščini ZZZS, zakaj dovolijo takšno raztrgano organizacijsko delovanje v zdravstvu preko ZZZS, ki konec koncev tudi podraži zdravstvene storitve. Je kdo na Gospodarski zbornici kdaj študiral operativni management? Poznajo ta pojem? Potem pa govoričijo in razlagajo, kako je treba uvesti ekonomsko razmišljanje tudi v negospodarske dejavnosti, in rišejo vlakce. Lahko pomislimo, da so naši gospodarstveniki nekakovostni in ne dosegajo minimalne ravni znanja o dobrem vodenju procesov, kaj šele, da bi izbrali odgovorne poslance v Skupščino ZZZS, ki bi se tudi spoznali na to, za kar dvigujejo roke? A kako že pravijo? Riba je nesposobna (nekompetentna) pri glavi. Dopuščam tudi možnost, da so predstavniki delodajalcev predlagali boljše rešitve in so bili preglasovani, a tega v zdravniških organizacijah ne vemo. Niti nam niso ponudili roke sodelovanja za boljše zdravstvo. Če torej dodamo še predstavnike delodajalcev, dobimo biblijske štiri jezdece apokalipse.
Njihov način reševanja težav
Nekompetentne ljudi boste najlažje prepoznali po tem, da v javnosti zamegljujejo stvari in kažejo s prstom stran od dejanskih težav, v našem primeru lahko rečemo stran od sebe. Visoke plače zdravnikov pač niso vzrok težavam. Sicer pa, kdo pa naj bi imel najvišje plače, če ne tisti, ki ima poleg fakultete opravljeno še pet- ali šestletno specializacijo, dežura ponoči in dela tudi čez vikende? Katera poklicna skupina se po teh kriterijih približa zdravništvu?
Nadalje, v delu javnosti kritizirana zahteva po sprejemu poklicnih standardov in normativov tudi ne more biti dežurni krivec. Standardi in normativi so temelj varnosti dela v zdravstvu. Bi raje videli, da vaš zdravnik z vami opravi v petih minutah, večinoma z zrenjem v monitor in tipkanjem šifer, da se potem lahko naslednjih 10 minut ukvarja s papirologijo, predpisano s strani »uradnikov strokovnjakov« ZZZS, ali bi raje videli, da se dejansko posveti vam, vam pogleda v oči, se pogovori o vaših težavah in si za to vzame normativnih petnajst do dvajset minut, ki zagotavljajo optimalno obravnavo? Zdravniki se z zagovarjanjem sprejetja standardov in normativov pravzaprav borimo za paciente.
Na koncu je treba omeniti še populizem okoli osebnih receptih zdravnikov, češ kako je treba ta privilegij ukiniti. To ni privilegij, ampak primer dobre prakse s številnimi pozitivnimi eksternalijami. Ena med njimi je ta, da del prebivalcev ne polni prenatrpane ambulante.
Tema na koncu tunela
Tik pred dejanskim koncem javnega zdravstva v Sloveniji še pojasnilo tistim, ki pravijo, da naj se ta sistem že enkrat zruši, da se bo končno začelo postavljati nekaj na novo, nekaj dobrega. Ta tako imenovani »katastrofični pozitivizem« ni rešitev. Preveč mrtvih in trajno zdravstveno hendikepiranih bolnikov bo pustila ta rešitev. Dvomim tudi, da bo prinesla boljši sistem.
Sestavek končujem z mislimi naše pesnice Nine Dragičević, ki je v enem izmed svojih intervjujev opisala, kako nižji državni uradniki izvajajo neke vrste mikro oblast nad nami, a o življenjskih situacijah posameznikov na drugi strani »šalterja« nimajo pojma. Podobno je v zdravstvu. Ljudje brez vsakih kompetenc si izmišljujejo in predpisujejo ne samo neživljenjske, ampak tudi neumne ukrepe, ki vodijo v propad javnega zdravstva. Rezultati dolgoletnega delovanja ZZZS in ministrstva za zdravje in tistih okoli (delujejo složno in v pravi smeri, poglejte znesek za bolniške) se že kažejo. Večletno čakanje na zdravstveno storitev v okviru javnega zdravstva postaja nekaj normalnega. Nekaj normalnega.
Iztok Kos, dr. med., MBA in generalni sekretar Zdravniške zbornice Slovenije
Članek je bil objavljen v prilogi Objektiv časnika Dnevnik, 31. avgusta 2019 >>> 
