Prve epidemije je bilo konec 31. junija, začetek naslednje sega v 19. oktober. Tako, malo čez palec, govorimo o celem poletju in še nekaj jesenskih dneh covidnega miru. V tem času je bilo več kot dovolj časa za priprave države na morebitni drugi val. A realnost je kmalu udarila z vso močjo v naša življenja in spet prizadela sektorje, ki jih je dodobra zdelala že v prvem valu.
Zdravstvene ustanove so se morale znajti, kot so vedele in znale. Na državno pomoč ni mogoče računati. Ministrstvo je izdajalo neke odloke; še najbolje bi bilo, če pol odlokov ne bi objavilo. Nekateri zavodi izplačujejo dodatke, nekateri ne, čeprav naj bi bili enakopravni in čeprav, to pa še posebej bode v oči, so vsi zaposleni v teh zavodih del javnega zdravstva. Zakaj razlike? Je res vse odvisno od sposobnosti vodstva? Nekateri podatki kažejo, da ne. Nekateri so dobili dodatni denar za prvi val šele pred kratkim. Navkljub slabi državi zdravstvo nekako zmore. Ustanove in zaposleni si pomagajo med seboj.
Šolstvo. Segregacija se je povečala. Očitno nekateri otroci ne štejejo. Zato pa šteje ekonomski status staršev. Zlasti bode v oči, da v vseh teh mesecih sonca in morja ministrstvo za šolstvo ni bilo sposobno narediti seznama otrok, ki nimajo primerne internetne povezave, in zanje organizirati bodisi kopij učnega materiala bodisi prevoza do najbližje stavbe, ki bi imela možnost internetnega dostopa, karkoli. Ampak nič. Učenci nimajo ravno možnosti, da si v stanju izolacije pomagajo med seboj. Šole, učitelje in učence je država pustila na cedilu.
DSO. Ponavlja se slika iz prvega vala. Le v slabši obliki. Na začetku drugega vala je minister govoril, da so za nekatere okužbe krivi slabi prezračevalni sistemi. V oči bode vprašanje, zakaj jih torej poleti niso pregledali in ocenili, ali so varni. Zakaj ne? To bi bilo vprašanje, vredno vsakega primernega novinarja. Tega in podobnih vprašanj ni bilo. Domovi za ostarele so ostali sami, pomagali so si med seboj, če so si lahko, a država jih je pustila na cedilu.
Iztok Kos, zdravnik
