V beli uniformi se vzpenjam po strmem klancu. Cesta je ozka, posuta z grobim, ostrim kamenjem. Nekaj korakov pred menoj hodi reševalec. Nosiva težke torbe z medicinsko opremo, ne veva, kako daleč je do ponesrečenca. Za nama pripelje avto, umaknem se na rob poti. Ozrem se nazaj, čez ramo. S kotičkom očesa uzrem moškega, ki je izstopil na sovozniški strani. Teče za menoj. V naslednjem trenutku vame z vso močjo zaluča velik kamen. Prileti mi v hrbet, pobije me na tla. »Na tleh je!« zmagoslavno zavpije moški vozniku in ta usmeri avto proti meni. Pogledam proti reševalcu, najina pogleda se srečata, v mislih kričim: »Pomagaj mi!«
V naslednjem trenutku se zbudim. Vse je v redu. Samo sanje so bile. Srce mi razbija, a ob meni spita mož in v posteljici zraven najin najmlajši otrok. Ne gledam na uro, sredi noči mora biti. Začnem razmišljati, od kod takšne sanje, saj me nočne more le redko preganjajo.
Bela uniforma. Da, zdravnica sem. S srcem in dušo, delam po svojih najboljših močeh že skoraj desetletje. Klanec je bil strm med študijem, po začetku specializacije je zaradi delovnih razmer, s številnimi obveznimi dežurstvi na čelu, postajal vse bolj neprijazen. Po porodniških dopustih sem si privoščila kratka obdobja brez nočnih dežurstev. Med učenjem za specialistični izpit sta skrb za otroka prevzela mož in moja mama. Od začetka epidemije ponovno pokrivam tudi nočna dežurstva, čeravno mi zaradi starosti otrok zakonsko ne bi bilo treba. A kadrovska stiska v naših krajih je velika, vsi delamo na robu svojih zmožnosti. Enkrat tedensko, popoldne, pomagam tudi v koncesijski ambulanti v sosednjem kraju. Vse za bolnika, za ponesrečenca, vse za Tebe, ko si v stiski.
In potem drugi del sanj. Kaj občutim kot kamne, ki letijo vame, zdravnico? Ponoči so nam nekatere stvari povsem jasne. Pred nekaj dnevi sem v priljubljenem tedniku brala članek, ki je bil oglaševan kot že dolgo nobeden. Sestavljen je bil iz množice zavajajočih dejstev, vrtoglavih nepojasnjenih številk, njegovo bistvo pa je bilo eno: »Tvoj zdravnik je pokvarjena, umazana krastača.« Veliko podobnih besed sem slišala in prebrala v preteklih letih. Na misel mi pridejo asocialne pošasti, navadni mazači, preklete doktorske p***, ki morajo pred strelski vod, nemoralni narcisi in vedno znova aktualne dvoživke. Res smo priljubljene tarče. Racionalno me to ne prizadene, razlagam si, da so v ozadju takšnih izjav nevednost, neumnost, pogosto najbrž tudi interesi določenih lobijev, ki jim ustreza, če je mojih 12 EUR na uro kriminaliziranih, obenem pa v njihove malhe izginjajo milijoni. A podzavest je vseeno poškodovana, vsi ti kamni jo počasi bijejo proti tlom. Kamni priletijo izza hrbta; iz oči v oči, ko potrebujejo našo pomoč, je večina teh sovražno nastrojenih komentatorjev povsem prijaznih.
Česar res ne želim, je, da bi jim uspelo skregati med seboj različne člane zdravstvenega tima. Reševalec bi mi pomagal, če se ne bi zbudila, o tem sem prepričana. Mi moramo držati skupaj, samo tako lahko dobro delamo. Delamo v okviru možnosti sistema; tudi nam se zdi nedopustno, ko naš pacient predolgo čaka na potrebno operacijo. A ne čaka zato, ker v bolnišnici lenari zlobna krastača, da lahko popoldne operira za denar; to je mit, ki ga ni še nihče dokazal, vsaj na sistemski ravni ne. Čaka zato, ker ZZZS plača samo določeno število teh posegov letno, čeprav so potrebe večje. Čaka zato, ker imamo kadrovske, prostorske in organizacijske omejitve, ki jih vodstva javnih zavodov ne zmorejo odpraviti.
Kaj bodo zmagoslavni rablji zavpili, potem ko bomo nemočni obležali na tleh? »Izumrla poslednja slovenska krastača, pripeljimo tuje!?« Povem vam, ne bo jih k nam.
Zdravnica (ki je želela ostati anonimna)