"Osnovno zdravstvo se ves čas epidemije aktivno in ažurno prilagaja stalno spreminjajočim se in zahtevnim razmeram. Timi na primarni ravni skrbijo za številne obolele s covidom in vsemi ostalimi obolenji. Cepljenje proti COVID19 je bilo ves čas, odkar je bila količina cepiva zadostna, zelo dostopno in vsak državljan je imel priložnost, da se cepi v skladu s smernicami.
Ker je država ponovno čez noč, brez predhodnega obveščanja cepilnih centrov, spremenila priporočila glede cepljenja, se je v zadnjih dveh dneh ponovno povečal naval in gneča pred cepilnimi centri. Če bi bili izvajalci cepljenja o spremembah pravočasno obveščeni, bi lahko organizacijo kljub kroničnemu pomanjkanju kadra ustrezno prilagodili. V praksi je to pomenilo, da cepilni centri niso imeli dovolj cepiv in da so bile ekipe podnormirane. Vsaka sprememba strokovnih priporočil terja spremembo logistike in s tem določen čas. Na državni ravni ni nobenega, ki bi se z ukvarjal z logistiko, zato so glede tega cepilni centri prepuščeni sami sebi.
Koordinacija cepljenja na državni ravni žal že od začetka ne deluje ustrezno oz. je sploh ni. Cepljenje v primeru tako obsežnega zdravstvenega problema, kot je epidemija COVID19 ne more biti projekt osnovnega zdravstva, ampak bi moralo biti prednostna naloga in skrb države; na logistični, informacijski, komunikacijski in izvedbeni ravni.
Izjave koordinatorja za cepljenje, ki za neuspešnost cepljenja neutemeljeno obtožuje izvajalce na osnovni ravni, so zato ponižujoče in rušijo zaupanje v stroko ter poglabljajo vzdušje destruktivnosti, cinizma in razdvojenosti. Blatenje zdravstvenih delavcev, ki so ob skrbi za bolne, precepili več kot milijon prebivalcev, ni samo nesmiselno, ampak škoduje cilju, ki bi ga kot država morali zasledovati."
Rok Ravnikar, predsednik OOZ pri ZZS
