Novice in obvestila

Nameraval je postati poklicni pilot. Nato je med obvezno prakso v zdravstvenem domu doživel prvo reanimacijo. “V tistem trenutku sem se odločil, da bom zdravnik in da se bom naučil oživljati. Anesteziologi smo temu najbližje. Zdaj vem, da tistega gospoda nikakor ne bi mogli rešiti. Sem pa postal, kar sem,” opiše odločitev za medicino anesteziolog Bojan Kontestabile. 


“Meni je največji užitek vstati in iti v službo. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. To je kot loto,” nadaljuje, čeprav prizna, da so anesteziologi najbolj primerno usposobljeni in zato od začetka epidemije množično razporejeni na intenzivne covid oddelke. “Mi to znamo in smo takoj zagrabili in šli delat. Če bi moral poiskati kaj pozitivnega, je to gotovo izkušnja za mlajše kolege. Delo v skoraj vojnih razmerah pomeni, da bomo na koncu tega dobili ogromno dobrih intenzivistov. Vidijo stvari, kot je zunajtelesni krvni obtok. To je na robu znanosti in praktično že za robom življenja,” dodaja. 

Ob začetku epidemije se je v skrbi zaradi pomanjkanja medicinske opreme vključil tudi v izdelavo domačih tehničnih rešitev. Kot plod sodelovanja s Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter s podjetji in strokovnjaki iz drugih institucij je nastal slovenski medicinski ventilator – FEspirator. “Mi smo v nekaj tednih dosegli, kar velike firme razvijajo že 70 let. To so bili deli, pobrani po delavnici, naš motor je bil izrezan iz avta. Mi smo iz smeti, ostankov sestavili nekaj, kar lahko vzdržuje življenje,” je še danes ponosen na skupino, ki v raziskovalni mrzlici praktično cele noči ni spala, ko so iskali rešitve.

Kljub skoku med inovatorje je delo v bolnišnici ostalo njegova prva ljubezen in hkrati tudi prva skrb. Prvega samostojnega službenega dne se spominja kot “prenašanja marmornatega bremena na ramenih”. Kot pravi, mu je njegova mentorica dr. Bukovčeva (Tatjana Bukovec, dr. med., op. a.) ob izzivih in na videz morda neprehodnih preprekah pogosto rekla: “Saj ste vendar zdravnik, to morate narediti.” Tako se je s premagovanjem ovir spoštovanje do kolegov le še poglobilo. Danes brez težav pove, da je del ekipe, ki je pri transplantacijah srca in drugih organov najboljša na svetu. Okrevanje teh bolnikov mu daje tudi največjo energijo. “Vidiš, kako tisto srce s severa Nemčije začne utripati in nato bolnika spremljaš, kako se postavlja na noge. Na koncu prikoraka do tebe in reče: hvala vam, gospod doktor. Za to se splača zjutraj vstati. Nekako čutiš, da si opravil svoje poslanstvo,” dodaja. 

Dela in življenja zdravnikov ter drugih članov tima v zdravstvu se ljudje pogosto ne zavedajo. Poškodovanega pripeljejo sredi noči v bolnišnico in pričakuje oskrbo. “Ampak tam sedi človek, ki ima tudi družino, življenje in hobije. In vsemu temu se odpovedujemo,” prizna. Klic za transplantacijo lahko pride sredi dneva ali sredi noči na praznik in tedaj se preprosto odpravi v službo. Mladi so mu velik zgled. “Bolj se zavedajo svojih pravic in nas nazaj vzgajajo. Da mi recimo ni treba vsega narediti sam, ampak da lahko naredimo skupaj. To je velika dodana vrednost mladih, jaz se od njih veliko učim,” jim izrazi veliko spoštovanje. 

Anesteziologi so v javnosti le redko izpostavljeni. Iz enot intenzivne terapije in operacijskih dvoran se jih ljudje verjetno ne spominjajo, na urgentnih sprejemih po najtežjih poškodbah si jih zapomnijo še manj. Pa vendar je njihovo delo zelo raznoliko. Anesteziolog v zraku? Nič presenetljivega, saj skrbijo za premestitve najbolj kritično bolnih oseb (tudi) s helikopterji. “Tam je res zelo malo prostora in predvsem zelo glasno. Komunikacija poteka z rokami, veliko je tresljajev, alarmov se ne sliši. Teh prilagoditev je res veliko,” opisuje službeno letenje. Zasebno je seveda drugače – kot je načrtoval, je postal pilot, vendar le v prostem času. Tam tudi najde vzporednice med medicino in pilotiranjem. “Kot pravi moj inštruktor, moraš leteti pred propelerjem. Pristati moraš pred letalom in misliti na vse možnosti. Zato so postopki, rezervni postopki in rezerve, ko morda odpovejo rezervni. Zdravniki delajo isto, ampak pri nas gre včasih res do roba,” dodaja.