Slovenija je bila po oceni za leto 2018 v prvi petini evropskih držav po zbolevnosti in umrljivosti za rakom.
To, v kako čistem okolju živimo, kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo, na kakšni zemlji raste naša hrana, pomembno vpliva na to, kako zdravi bomo. Zato je treba odločitve o dejavnostih, ki predstavljajo veliko tveganje za onesnaževanje okolja, sprejemati z vso resnostjo in odgovornostjo.
Strokovnjaki s področja varovanja okolja so v Sloveniji (če se izrazimo zelo blagohotno) močno podhranjeni. Brez zadostnega znanja, predvsem pa visoko motiviranih in nepodkupljivih strokovnjakov, ki delujejo znotraj neodvisnih institucij, se namreč močnim gospodarskim pritiskom ni mogoče učinkovito upreti.
Ker okolje ne odpušča in ne pozablja, je nujno, da v izpraznjen strokovni prostor v še večji meri preudarno, strokovno in pogumno vstopi zdravniška stroka.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da varovanje okolja ne sodi neposredno v medicinsko stroko, si z njo deli plemenito poslanstvo – varovati. V skrbi zaščititi zdravje bolnikom vsakodnevno razlagamo, da je bolezni bolje preprečevati kot jih zdraviti. Zavedamo se, da so za dosego katerekoli spremembe potrebni dobra ozaveščenost, motivacija in čas. Pri okoljskih vprašanjih je dinamika podobna, le da so odločitve v rokah družbe. Nepremišljene odločitve pa se nam lahko čez leta vrnejo v obliki pogostejših prirojenih nepravilnosti pri otrocih ter v dokazano večji obolevnosti otrok in odraslih, onesnaženosti pitne vode ali tal, izropanih naravnih bogastvih, podnebnih spremembah in gospodarskih krizah.
Razmišljanje, da bo zdravništvo v svojem »prostem času« strokovno reševalo največje okoljske izzive v državi, je naivno in nevarno. A še bolj nevarno je, da zdravniki pristanemo na vlogo »dežurnega gasilca«, ki pridno prešteva in zdravi bolezni, nima pa pravice spraševati, zakaj do njih pride, in zahtevati odprave nepotrebnih tveganj.
V zadnjih dveh letih smo zdravniki že nekajkrat dokazali, da kljub pritisku epidemije in podhranjenosti slovenskega zdravstva zmoremo izstopiti iz mehurčka klinične medicine. Prelomnico zagotovo predstavlja zdravniški poziv v letu 2020, ko smo v dobrem mesecu zbrali skoraj 600 pozivov odločevalcem k bolj odgovornemu pristopu do okoljske problematike.
Prihodnost od nas zahteva sodelovanje in povezovanje. Zametek povezovanja in sodelovanja na okoljskem področju predstavlja delovna skupina Zdravniške zbornice za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje.
Bomo koncesije za sežig odpadkov podeljevali brez kakršnekoli presoje o primernosti lokacije za dobo najmanj 30 let? Kdaj bomo (končno!) uvedli zahteve Evropske komisije za sežigalnice in kako stroge bodo? Ali bo sredi neprevetrene Ljubljanske kotline sežigalnica odpadkov? Bodo (tuje) gospodarske družbe pridobivale zemeljski plin s pomočjo hidravličnega lomljenja in s tem povezanega vbrizgavanja kemikalij v zemljo in vodo? Bomo še dopuščali sosežig? Kaj sploh je sosežig? Kaj sploh je hidravlično lomljenje?
Prihodnji meseci bodo verjetno prinesli odgovore na številna vprašanja. Zdi se, da je pandemična izčrpanost tako velika, da jih sploh ne zmoremo umestiti v središče medijskega prostora, kamor sodijo! Zbrati moramo pogum. Naša apatija se mora pri tako pomembnih vprašanjih končati!
O okoljskih problemih se moramo podučiti in o njih spregovoriti. V družini, v službi, med prijatelji, bolniki, z odločevalci ...
Zato je Zdravniška zbornica Slovenije v mesecu januarju preko okoljske delovne skupine in povezovanja s strokovnjaki drugih strok pripravila odmevno novinarsko konferenco ter se aktivno vključila v oblikovanje komentarjev dveh zakonskih predpisov, ki zadevata sežig komunalnih odpadkov in postopke hidravličnega lomljenja. Vabimo vas, da si kratke vsebinske povzetke dela
preberete na straneh 21–23.
Predlogi zdravniškega poziva izpred dveh let še vedno niso uresničeni, državne institucije nam preprečujejo dostop do najbolj osnovnih podatkov. Vendar bomo vztrajali v zahtevah, več kot nas bo, močnejši bomo v znanju in hotenju. Neupoštevanje strokovnih argumentov nas lahko spravi v stisko in malodušje ali pa nas dodatno poveže in okrepi. Tudi marsikateri bolnik nam sprva ne želi prisluhniti, pa to še ne pomeni, da ne govorimo resnice, ki se bo s časom pokazala sama od sebe. Težava pri okolju je, da smo »bolnik« tudi mi sami, naše družine, naši prijatelji. Zato je še toliko pomembneje, da se izobrazimo, se izpostavimo in aktivno vključujemo v družbo. Da smo mi »bolnik«, ki se odloči za spremembo.
Članek je bil prvotno
objavljen v reviji ISIS >>>
AVTORJI: Izr. prof. dr. Miran Brvar, dr. med., izr. prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med., doc. dr. Andreja Kukec, dipl. san. inž., Ana Mavrič, dr. med., Nevenka Mlinar, dr. med., mag. Marina Praprotnik, dr. med. – člani Delovne skupine Zdravniške zbornice Slovenije za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje
