Odločitev, ali ima posameznik pravico končati svoje življenje, zdravstvena stroka prepušča civilni družbi.
Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki je v javni obravnavi od oktobra 2021, nalaga izvršitev pomoči pri usmrtitvi izbranemu in lečečemu zdravniku. Evtanazija je diametralno nasprotje poslanstva zdravniškega poklica. Dejstvo je, da se snovalci zakona niso posvetovali z nobeno zdravniško organizacijo in na ta način ignorirali tiste, ki se jih zakon najbolj dotika in ki bi ga, po mnenju predlagateljev zakona, morali izvajati. Sporno je, da zakon nalaga zdravniku nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njegovim poslanstvom – poslanstvom ohranjanja življenja.
Več tisoč let stara Hipokratova prisega, ki se ji zavežejo diplomanti medicinske fakultete, med drugim pravi: »Nikoli ne bom bolniku predpisal smrtonosne substance.« Kaj je razlog, da se predlagateljem ni zdelo pomembno slišati odziva stroke, lahko le ugibamo. Vedeti moramo, da nameravajo naložiti izvedbo opravil po tem zakonu ravno zdravnikom, zato bi bilo edino smiselno, da bi se predlagalci zakona pred posredovanjem zakona v javno obravnavo z njimi vsaj posvetovali. Niso se obrnili niti na Slovensko zdravniško društvo, niti na Slovensko medicinsko akademijo, niti na Zdravniško zbornico Slovenije. Številne države tovrsten zakon zaradi mnogih dejstev in dejavnikov še vedno zavračajo.
Tudi etična komisija Svetovnega zdravniškega društva zaradi poraznih izkušenj z nacističnimi zdravniki, ki so sodelovali pri evtanaziji 300.000 otrok, z razlago, da ne ubijajo ljudi, ampak zdravijo nacijo, evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru bolnika v celoti zavrača. Skoraj zagotovo zato, ker ne more dopustiti, da bi se kaj takega ponovno zgodilo človeški vrsti in zdravniškemu poklicu. Tudi sprejetje številnih konvencij o spoštovanju življenja je bilo posledica zgodovinskih grozodejstev.
Evtanazijski mobing
Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) odpira vrsto problemov načelne narave. Temeljni problem predloga zakona so možnosti zlorabe, ki so ob stanju naše pravne kulture dokaj verjetne, saj ne vsebuje varovalk proti zlorabi aktivne evtanazije. To bi po eni strani omogočala naglica oziroma kratki roki (Komisija RS za PPKŽ mora npr. odločiti najkasneje v petnajstih dneh do prejema popolnega zahtevka; 1. odst. 14. čl.). Tudi sicer daje osnutek zakona vtis, da je treba pacienta, ki se za to odloči, čim prej evtanazirati. Tako mora po 8. odst. 7. člena lečeči zdravnik »s pacientom o nameri uveljavljati pravico do PPKŽ govoriti še enkrat po prvi napovedi zahtevka, v roku, ki je odvisen od pacientovega bolezenskega stanja, vendar ne prej kot v treh in ne kasneje kot v štirinajstih dneh od trenutka napovedi vloge«), po drugi strani pa predlog zakona dopušča, da zahtevek in informirano odločitev izpolni in podpiše pacientov zdravstveni pooblaščenec (11. člen ZPPKŽ).
Odpira pa se še drugo polje, in sicer, kako preprečiti t. i. evtanazijski mobing oziroma zlorabo evtanazije za pridobivanje organov za transplantacijo. So o tem morda predlagalci zakona pozabili razmisliti?
Predlog je problematičen tudi z vidika odgovornosti zdravnikov, saj jim nalaga celotno breme izvršitve tega dejanja. Tako je predlog ZPPKŽ problematičen z vidika diskriminacije zdravnikov, ki niso pripravljeni izvesti evtanazije in uveljavljajo ugovor vesti. S tem, da jim odreka možnost, da delujejo kot neodvisni zdravniki (12. čl. ZPPKŽ), oziroma da so člani v komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (7. odst. 4. čl. ZPPKŽ), po eni strani uvaja diskriminacijo na temelju prepričanja (14. čl. Ustave RS), hkrati pa jasno sugerira pristranskost komisije.
Pričakovati je, da bi zdravniki v primeru sprejetja zakona množično uveljavljali ugovor vesti. Številni mladi zdravniki bi celo zelo verjetno opuščali poklic oz. se zanj ne bodo odločali. Še posebej izrazito bo to na področju družinske medicine, kjer se že sedaj soočamo s pomanjkanjem teh zdravnikov. Predlog, ki tem zdravnikom nalaga tako zakonsko obvezo, pomeni še dodatno zmanjšanje ugleda in avtonomnosti zdravnikov. Isto velja tudi za osebo specialista za duševno zdravje (13. člen ZPPKŽ). Ob tem velja pripomniti, da naloga neodvisnega zdravnika ni usmrtiti pacienta, temveč podati mnenje, »ali pacient izpolnjuje enega ali več pogojev« iz 1. tč. 6. člena ZPPKŽ (4. odst. 12. člena ZPPŽK).
Kategorična nesmrtonosnost
Problematična je tudi sestava komisije pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog ZPPKŽ ne pove nič o konkretnih pogojih za članstvo v komisiji niti o izbirnem postopku oziroma tem, kdo posameznega kandidata predlaga predsedniku republike v imenovanje (25. člen ZPPKŽ). Spričo dejstva, da lahko »v primeru različnih mnenj lečečega in neodvisnega zdravnika komisija ugotovi, da pacient izpolnjuje pogoje iz prve točke prvega odstavka šestega člena tega zakona« (2. alineja 2. odst. 14. člena ZPPKŽ), se zastavlja vprašanje, na temelju česa, glede na to, da so člani komisije dva zdravnika neznane specialnosti in dva družboslovca tudi neznanih specialnosti in en pravnik. Glede na to, da 1. odst. 6. člena ZPPKŽ kot pogoje za PPKŽ navaja izrazito zdravstvene indikacije, se postavlja vprašanje, kako bodo o zdravstvenih vprašanjih odločali člani komisije, ki niso zdravniki. Spričo dejstva, da komisija določi neodvisnega zdravnika in lahko v primeru neskladja »povozi« mnenje lečečega zdravnika, je mogoče pričakovati, da bo komisija izvajala določeno politiko, ki ne bo nujno nevtralna. Dejstvo, da predlog ZPPKŽ predvideva plačano članstvo (10. odst. 25. člena) v komisije, še dodatno zmanjšuje njeno verodostojnost.
Zakonski predlog je problematičen tudi z vidika odgovornosti zdravnikov, saj jim nalaga celotno breme izvršitve tega dejanja. Tako je predlog zakona problematičen z vidika diskriminacije zdravnikov, ki niso pripravljeni izvesti evtanazije in uveljavljajo ugovor vesti. S tem, da jim odreka možnost, da delujejo kot neodvisni zdravniki oziroma da so člani v komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, po eni strani uvaja diskriminacijo na temelju prepričanja, hkrati pa jasno sugerira pristranskost komisije.
In ne samo to, povedano zbuja tesnobnost, posebej tudi zaradi zaupanja pacienta v kategorično nesmrtonosnost zdravnika kot političnega in pravnega postulata: ob zgodovinsko prelomnem zakonskem opuščanju omejene razpoložljivosti (limitirane disponibilnosti) človekovega življenja kot kazenskopravne dobrine, ki je človekovo življenje varovala tudi v razmerju do zdravnika, osnutek zakona tako rekoč čez noč relativizira kulturno prastaro, evolutivno in očitno nadpravno in tudi ključno versko sopogojeno koncepcijo umora in z njo nedotakljivost tujega življenja, v katero smo zlasti po pravni ukinitvi smrtne kazni v Sloveniji lahko kar resno zaupali. Odpira verjetnost politično nevarne erozije splošnega zaupanja v načelno moralnost in pravnost, upravičenost odvračanja drugih od samomora in v nekaznivost preprečitve tujega samomora, kaj šele erozijo najglobljega odpora do naklepne usmrtitve drugega zunaj vrednostnih okvirov silobrana in upravičljive skrajne sile, kar vse so temelji civilizacije v odnosu do življenja človeka kot (kazensko)pravne dobrine, ki so jih družbe gradile zelo dolgo in jih ni odgovorno in modro rahljati in podirati na hitro in zlahka, kaj šele v postopkih političnih preigravanj.
Zato je za zdravnike njihova pomoč pri končanju življenja nesprejemljiva in posledično popolnoma odklanjajo rešitev predlagateljev zakona, ki celotno breme nalaga zdravnikom.
Razmislek o vseh pasteh
Predlog zakona prinaša tudi vrsto določil, ki so pravno problematična in nedosledna, kot je npr. subjektivni koncept trpljenja (kaj je za nekoga neznosno trpljenje in kaj še sprejemljivo lajšanje trpljenja); problematična je tudi obveznost lečečega zdravnika, ki uveljavlja ugovor vesti, da »mora pacienta napotiti k nadomestnemu zdravniku, ki ga je zagotovilo vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti ali Komisija Republike Slovenije za PPKŽ (5. odst. 4. člena ZPPKŽ).
Pravno zelo problematično je določilo 4. odst. 22. člena, po katerem »smrt, ki je nastopila kot posledica izvedbe PPKŽ, ne šteje za nasilno smrt«.
Pravno vprašljivo je tudi določilo 28. člena, po katerem je pri zavarovalni pogodbi evtanazija izenačena z naravno smrtjo, in določilo 29. člena, ki vzpostavlja obveznost dovoliti izvedbo PPKŽ v svojih prostorih. Še posebej problematičen je 2. odst. 29. člena, po katerem javni zavodi in koncesionarji ne smejo svojim zaposlenim prepovedati sodelovanja pri postopkih PPKŽ.
Nadzor varuha človekovih pravic nad postopki v zvezi s PPKŽ (26. člen ZPPKŽ) je lahko le formalen, saj nima nobenih strokovnih možnosti nadzora. Gotovo pa to niso vse pasti, ki jih lahko najdemo v predlogu zakona. Področje je izjemno občutljivo in zelo dobro bi morali razmisliti o vseh pasteh še pred samim sprejetjem.
Pravica do dostojanstvenega konca življenja
Predlog ZPPKŽ ima številne nomotehnične pomanjkljivosti. Njegova temeljna pomanjkljivost je, da v imenu varovanja osebnega dostojanstva ruši vrsto ustaljenih pravnih konceptov in dobrin. Njegov sprejem bi predvsem pomenil temeljito revizijo ustaljenih predstav o poslanstvu zdravnika, revizijo etičnih predstav o nedotakljivosti človekovega življenja in revizijo prastarega in kulturno zelo trdnega pojma umora, poleg tega pa je tudi za zdravnike njihova pomoč pri končanju življenja, kot jo navaja zakon, nesprejemljiva.
Odločitev, ali ima posameznik pravico končati svoje življenje, zdravstvena stroka prepušča civilni družbi. Popolnoma pa odklanja rešitev predlagateljev zakona, ki celotno breme nalagajo zdravnikom, saj jim Hipokratova prisega nalaga ohranjanje življenja in ne dopušča njegove nasilne prekinitve.
V razpravi Slovenske medicinske akademije, ki je bila osnova za pričujoči zapis, so sodelovali akad. zasl. prof. dr. dr. hc mult. Janez Kranjc (izredni član SAZU), prof. dr. Damjan Korošec (Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta), prof. dr. Alojz Ihan (tajnik Slovenske medicinske akademije), prof. dr. Dušan Šuput (vodja Akademskega raziskovalnega centa), prof. dr. Igor Švab (dekan Medicinske fakultete UL), prof. dr. Zlatko Fras (strokovni direktor Interne klinike UKCLJ), prof. dr. Rafko Ponikvar, ki je zastopal prof. dr. Jadranko Buturović Ponikvar (Slovenska medicinska akademija), prof. dr. Dušica Pahor (podpredsednica Slovenske medicinske akademije in prodekanja Medicinske fakultete UM), prof. dr. Radovan Hojs (MFUM), prof. dr. Pavel Poredoš (predsednik Slovenske medicinske akademije), prof. dr. Radko Komadina (predsednik Slovenskega zdravniškega društva).
