Pogled skozi okno nedvomno kaže, da se je narava odločila. Pognala bo cvetove, veje, obrodila sadove. Sproščeno, z veseljem, brez napora, saj je življenje lepo in lepo ga je živeti. Prav to pomladno veselje se kot poganjek oglaša tudi v naših včasih utrujenih in naveličanih mislih.
Kam bo šla slovenska medicina, kam bo šla medicina sploh? V robotiko in umetno inteligenco gotovo. Nemogoče, tudi neetično bi bilo, če vseh znanstvenih odkritij in sodobne tehnologije ne bi uporabili v prid človekovemu zdravju. Natančnost napovedi umetne inteligence, ki upošteva vse dostopne podatke, je neprimerljivo močnejša od presoje, ki jo zmore s čustvi in pogojevanji prežet človeški um. Kako napoved uporabiti, ostaja prepuščeno naši odločitvi. Bomo verjeli napovedi, ki jo intuitivno doživljamo kot slabo? Čigava bo odgovornost? Napredek molekularne biologije, ki se je zgodil tik pred pandemijo, je omogočil njeno izjemno hitro reševanje z razvojem diagnostike in predvsem cepiv. Molekularna biologija nudi še precej več, nudi trajno spreminjanje človekovih genov, ki jih bodo v spremenjeni obliki podedovale naslednje generacije. Gotovo si želimo, da bi nas genski inženiring rešil hudih genetskih bolezni in bolezni, ki jih pogojuje določen genski zapis. Možnosti so večje, a s tem tudi dileme. Je etično, da z genskim inženiringom odstranimo bolezni, kot so shizofrenija ali bipolarna motnja, in s tem osiromašimo svet vse sile umetnosti, s katero nas pojijo umetniki, pogosto žrtve bolezni? Bomo izničili raznolikost, ki nas bogati? Ali je etično pomagati samo bolnemu ali je enako etično pomagati še nerojenemu otroku do boljših genov, ki mu bodo pomagali k večjemu uspehu v življenju? Je etično uporabiti genski inženiring, če vemo, da bomo odstranili bolezen, ali je morda etično to idejo opustiti zaradi poseganja v potek življenja, ki je nepredvidljivo in bogato tudi v svoji nepopolnosti? Več vprašanj kot odgovorov. Uporaba robotov v medicini se zdi daleč od genskega inženiringa, a kljub temu globoko posega v človekovo življenje. Če pustimo ob strani robotske operacije, nadomeščanje nege z roboti je dobrodošla nuja v svetu, v katerem zaradi demografske krivulje primanjkuje ljudi za delo. Kako si predstavljamo svojo starost: s humanoidnim robotom, ki nas bo hranil, umival in se pogovarjal z nami, ali z negovalcem iz drugega dela sveta, ki ga ne bomo razumeli, ki bo svoje delo opravil površno, a s toplim nasmehom in mehko roko?
Spremembe so neizogibne in potekajo hitreje kot kdaj koli v zgodovini. Vloga zdravnika se bo z njimi gotovo spremenila. Uporaba tehnologije brez visoko usposobljenih ljudi ni možna, prav tako bomo etične dileme na splošno in ob posameznem bolniku še vedno prepuščali presoji zelo usposobljenega in čustveno uravnoteženega posameznika, ki bo obravnavo bolnika indiciral, s pomočjo tehnologije izvedel in nadzoroval. Naša naloga, naš zanimivi izziv je ujeti razvoj tudi v slovenski medicini, z usposobljenostjo slovenskih zdravnikov.
Zdravniški poklic se bo spremenil v znanju in veščinah, ki jih bomo potrebovali, v načinu dela. Še vedno pa bomo stali ob bolniku, v njegovi stiski, bolečini, žalosti in veselju. Še vedno bomo nosili v svojih dušah koščke vseh usod, ki smo se jih dotaknili. Delo nam bo jemalo čas in energijo, a tudi prinašalo čudoviti občutek, ki ga doživimo, ko se kost celi, tlak normalizira, sproži diureza, CRP upada … in otrok se rodi zdrav.
V zadnjem času smo slišali številne komentarje o našem delu, pogosto iz ust ljudi, ki poklica niti od daleč ne poznajo. Zelo jasno smo jim povedali, da bi radi delali, da bi bili v svojem poklicu radi svobodni in ustvarjalni, da bodo le tako prebivalci naše države dobili najboljše, kar lahko. V resnici nas ti komentarji niti ne zanimajo. Naša etična dolžnost je, da opravljamo svoje delo in skrbimo za razvoj medicine. Čas bo pokazal in tudi uredil razmere, na tak ali drugačen način, naše poslanstvo pa bo ostalo.
