Novice in obvestila

Jelka Gorišek, Marko Kolenc, Boris Kravanja, Zmago Turk, Franc Vrevc, Darinka Grmek Štrukelj, Jože Možgan, Jože Arzenšek, Franc Urlep, Franc Cukjati… in ob njih še številne kolegice in kolegi, katerih delež pri oživljanju Zdravniške zbornice velja iztrgati pozabi. Dogodki, kot je letošnji jubilej, so priložnost, da se ozremo nazaj; da starejšim osvežimo spomine in da mlajši izvedo stvari, o katerih so doslej vedeli malo ali nič. In če bo ta zapis zbudil zanimanje za bližnjo preteklost in prihodnost, bo praznovanje jubileja dobilo še eno vrednost več.

Zdravniki smo leta 1946 izgubili zbornico in odtlej svojo poklicno prepoznavnost lahko negovali le v Zvezi zdravniških društev Slovenije – Slovenskem zdravniškem društvu, ki ni imelo nobenih zakonskih pooblastil. Imeli pa smo moralno in poklicno dolžnost, da branimo interese zdravnikov in dosežke na področju zdravstvenega varstva. Ob izrednih priložnostih smo pokazali svojo enotnost. Tako ne gre v pozabo, da je preko 90 % zdravnikov podpisalo peticijo za zahtevo po vrnitvi pred tem odvzetih akademskih nazivov dr. med. in dr. stom. Podobna enotnost je zajela zdravniške vrste, ko je bilo treba razlagati, da beseda »primarij« ne pomeni nevarnosti za družbeno ureditev. Ves čas pa smo želeli izstopiti iz družbenega roba in brezdušnega uradovanja ter vzpostaviti bolj življenjske odnose z bolniki in družbo; posebej zato, ker je zakonodaja utapljala zdravnika v naziv zdravstvenega delavca, čigar pravice so prešle v samoupravne pravice drugih zdravstvenih delavcev. 

Vzdušje slovenske pomladi je burilo zdravniške vrste enako kot druge prebivalce Slovenije. Z velikim optimizmom smo se zdravniki vključevali v dogajanja, povezana z nastankom samostojne Slovenije, in ob tem ne glede na različna posamezna strankarska videnja ohranjali enotno idejno in akcijsko naravnanost glede skupnega stanovskega poslanstva zdravnikov. Zaradi izkušenj iz preteklosti smo povedali: »Vsem, ki bodo odločali o zadevah v zdravstvu: odslej računajte z nami, kar pomeni, da ponujamo roko, a pomeni tudi svarilo, da nam je iger z zdravstvom in zdravniki dovolj.«

Slovensko zdravniško društvo je v prelomnem obdobju od 1988 do 1992, ko smo prehajali iz enega družbenopolitičnega sistema v drugega, imelo spodbudno vlogo pri ustanavljanju zbornice. Vseskozi je aktivno podpiralo zamisel za njeno realizacijo in dalo na voljo svoje kadrovske, komunikacijske in prostorske vire. Izvoljen je bil iniciativni odbor za oblikovanje vsebinskih in organizacijskih načel Zdravniške zbornice Slovenije, ki je takoj začel z delovanjem. Prvo gradivo z naslovom »Pravila Zdravniške zbornice Slovenije« je bilo dano v javno razpravo, odziv posameznih zdravnikov, zdravniških društev in zdravstvenih organizacij mu je bil izrazito naklonjen. V okviru ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo je bil sočasno oblikovan odbor za reorganizacijo zdravstva, ki se je samostojno in aktivno vključil v nastajanje zbornice. Novembra 1990 je bil sklican ustanovni občni zbor, na katerega so bili vabljeni tudi zdravniki, ki niso bili člani Slovenskega zdravniškega društva. Udeleženci občnega zbora so soglasno izvolili enotni pripravljalni odbor za ustanovitev zbornice. V njem so bili: prim. dr. Jože Arzenšek, dr. France Cukjati, dr. Jelka Gorišek, dr. Darinka Grmek Skušek, prof. dr. Marko Kolenc, dr. Boris Kravanja, dr. Jože Možgan, doc. dr. Marjan Premik, prim. dr. Zmago Turk, prim. dr. Franc Urlep in prim. dr. France Vrevc. Za predsednika je bil imenovan prof. dr. Matjaž Rode. 

Pripravljalno delo za zbornico je potekalo v časovni dinamiki, ki so jo narekovali postopki v zvezi s spreminjanjem nove zdravstvene zakonodaje. Vzporedno pa je potekala tudi priprava za zbornico temeljnih aktov, kot sta Kodeks medicinske etike in deontologije in poslovnik dela zbornice. V pripravah zborničnih aktov so prevladovala vprašanja, povezana s humanim poslanstvom zdravnika, sprejetjem etičnih pravil, kako se opredeliti glede na možnost obvezne ali prostovoljne cehovske zbornice, kako opredeliti pogoje za vpis v imenik zdravnikov, kdaj, koliko in kje uresničevati in preverjati strokovno izpopolnjevanje, kako rešiti vprašanje stažistov, katera javna pooblastila bo imela zbornica in koliko bo potrebne zbornične birokracije, kakšen naj bo odnos med izvršilno in zakonodajno funkcijo zbornice, kakšne naj bodo oblike vzpostavljanja reda v lastnih vrstah (disciplinsko sodišče, kazni ipd.), potreba po zborničnem glasilu, smiselnost nadaljnjega obstoja več zdravniških organizacij, kako razmejiti delovanje Zdravniške zbornice, Slovenskega zdravniškega društva in sindikata zdravnikov, kako urediti odnos med zasebno in javno prakso (ločitev ali sožitje) in kako vključiti v nastajanje zbornice približno petino zdravnikov, ki delujejo v Sloveniji, niso pa člani Slovenskega zdravniškega društva. 

Javno in odločno izražena stališča so imela organizacijski, politični, pravni in akcijski pomen, tako znotraj Zveze zdravniških društev kot v širši družbi. Dosegli smo, da Zdravniški zbornici nihče več ni nasprotoval, in po 45 letih je ponovno dobila domovinsko pravico. 

Na ustanovnem sestanku zdravnikov za zbornico je takratni predsednik države Milan Kučan dejal: »Ni nepomembno, da je pobuda za zbornico nastala v naročju Slovenskega zdravniškega društva. Prav njegove izkušnje so botrovale spoznanju, da je potrebno v celotno družbeno strukturo zdravstva vgraditi zbornični mehanizem. Slovensko zdravniško društvo nekaj svoje vloge in pomena izgubi, toda zbornica ga v vlogi njegove prostovoljnosti stanovske organizacije ne more nadomestiti. Praksa bo pokazala, kakšna naj bodo njuna prihodnja medsebojna razmerja, in ona bo znala tudi po pameti ravnati.«

Brez prisotnosti Zdravniške zbornice bi bilo dogajanje na področju zdravstvenega varstva siromašnejše. Če je njena dejavnost uspešna, bomo ocenjevali sproti, pomen njenega obstoja danes pa bodo sodili naši nasledniki.