V Zdravniški zbornici Slovenije delimo mnenje pripravljavcev zakona, da trenutno stanje zdravstvenega sistema ni zavidljivo, saj se spopada s sistemskimi težavami in posledicami epidemije. Zakonske spremembe prepoznavajo in naslavljajo ključna izziva - čakalne dobe in težave pri dostopnosti do storitev na primarni ravni, ki jih prebivalcem preko plačila zavarovanj zaračunajo in jih je zato dolžan zagotavljati z ustreznim financiranjem Zavod za zdravstveno zavarovanje.
Način priprave predloga zakona, ki je bil javno dostopen šele na dan obravnave na vladi, ni omogočil vključevanja rešitev strokovnih poklicnih združenj in drugih deležnikov. Ob prvem pregledu obsežnega besedila v ZZS opozarjamo, da so bili posamezni predlogi stroke spregledani, vendar se zavedamo, da gre za interventni zakon, ki bo veljal v prehodnem obdobju do sprejema dolgoročnih zakonskih podlag za nujne spremembe v slovenskem zdravstvu.
Začasno dvoletno podaljšanje trajanja koncesij omogoča nadaljevanje dela zdravnikov koncesionarjev, kar bi bilo lahko sicer oteženo zaradi težav pri podaljševanjih koncesij.
Pri skrajševanju čakalnih dob pacientom ni takoj omogočena rešitev, da bi bila iz javnih sredstev financiranja zdravstvena storitev vseh izvajalcev z dovoljenjem za opravljanje zdravstvene dejavnosti. To izloča iz procesa skrajševanja čakalnih vrst zasebnike, ki bi lahko zlasti na določenih področjih prispevali k večji dostopnosti do hitre zdravstvene oskrbe za vse prebivalce.
Kljub temu, da zakon v celoti, kot je omenjeno zgoraj, pozdravljamo, smo pri njegovi oceni previdni in zadržani. Glede nagrajevanja ni natančnih določil, veliko bo odvisno od podzakonskih aktov. Kot pozitivno ocenjujemo dejstvo, da se je izpostavilo problematiko primarnega zdravstva, da se je pričelo s kadrovsko krepitvijo timov in prenosom kompetenc ter da se bo plačalo vse opravljeno delo. Pogrešamo pa ukrepe za spodbujanje mladih za izbiro specializacij na primarni ravni. Obžalujemo, da je vlada ukrepe brezpogojno časovno omejila s koncem leta 2023; še posebej v primeru, da bi se izkazali za učinkovite.
Znižanje števila zaposlenih v svetu javnih zavodov na zgolj enega izvoljenega predstavnika (kot sledi iz obrazložitve) ter pogoj, da ta ne sme biti predstavnik poklicnih združenj ali zbornic v zdravstvu, kar ne predstavlja konflikta interesov, ampak dodano vrednost. Tako se omejuje dostopnost zaposlenih vseh profilov (zdravniki, zdravstvena nega, ostali) do informacij o poslovanju in sprejemanju ključnih odločitev javnih zdravstvenih ustanov. Predlagana rešitev ne spreminja upravljanja, saj zaposleni že po do sedaj veljavni zakonodaji nimajo odločujočega vpliva na imenovanje in delo uprav, vendar z omejevanjem sodelovanja vseh zaposlenih profilov krni strokovno suverenost ter posledično tudi duši ključni glas ljudi, ki poznajo zdravstveno problematiko neposredno iz svojega dela.
Ker je zakon interventni, pričakujemo, da bo strokovnim deležnikom omogočena udeležba v pripravi naslednjih dolgoročnih sprememb zdravstvene zakonodaje. V ta namen smo predstavniki zdravniških organizacij vodstveni ekipi ministrstva za zdravje ponudili naše sodelovanje.
