Moderna kurativna medicina ima dve glavni področji delovanja: postopki in posegi za reševanje življenja in aktivnosti za izboljšanje kvalitete življenja. Obe področji sta lahko povezani, vendar morata biti organizacijsko bolj ali manj samostojni. Aktivnosti za reševanje življena morajo biti načelno absolutno prioritetni, zato o čakalnih dobah tukaj ne govorimo pogosto. Postopki za izboljšanje kvalitete življenja, pa so lahko tudi predmet različno dolgih čakalnih vrst. Ker se zdravstvo v Sloveniji povezuje predvsem z nedopustno dolgimi čakalnimi vrstami, večina javnosti misli, da je to glavni problem zdravstva pri nas. Pa ni tako. Ker sem po izobrazbi kirurg, se bom omejil na kirurško področje, čeprav tudi za druga področja medicine velja podobno.
Poznamo več stopenj nujnosti operativnih posegov. Najprej so posegi za takojšnje reševanje življenja (»t.i. emergency«), na primer takojšnje ustavljanje hude krvavitve v trebuh pri šokiranem poškodovancu. Ta poseg je treba narediti takoj, ne glede na dan in uro. Brez najmanjšega odlašanja. Naslednja stopnja so urgentne operacije. Tudi tukaj je potrebna operacija čimprej, vendar se lahko poseg za določen kratek čas odloži (»da se malo pripravi pacienta in kirurga«). V to kategorijo se na primer uvrščajo odprti zlomi, vnet slepič in podobna patologija. Tukaj se čakalna doba meri v urah. V kategorijo odložene urgence se uvrščajo operacije, ki morajo biti narejene okvirno v nekaj dneh. Tu je dober primer zlom kolka pri starejših ljudeh. Velike študije so pokazale, da je potrebno take zlome operativno oskrbeti v prvih 48 urah. Pri vsaki zakasnitvi se število zapletov močno poveča, preživetje pacientov pa poslabša. Naslednja stopnja so tako imenovane »semielektivne« operacije. To pomeni, da lahko operacijo razpišemo v naprej, vendar mora biti opravljena. V to kategorijo se uvršča na primer večina rakavih obolenj in ne nujne operacije na srcu. Raka ni potrebno operirati takoj, vendar bi preveliko odlašanje pomenilo težjo operacijo in slabšo prognozo. Zelo okvirno tukaj govorimo o tednih. Zadnja kategorija pa so čiste elektivne operacije. To pa so operacije, ki izboljšujejo kvaliteto življenja. Človek lahko živi z bolečinami v obrabljenem kolku, vendar je njegovo življenje bistveno lažje in boljše, če se mu ustavi umetni kolk, oziroma kolčno protezo. Seveda so tudi te operacije medicinsko indicirane in potrebne, vendar je tu časovni okvir širši. V Evropi se tukaj govori o mesecih. Ker pa je pri nas prav pri elektivnih operacijah situacija daleč najslabša, čakalne dobe so namreč res absurdne, večina laične javnosti (na žalost tudi precej strokovne javnosti) napačno zaključi, da je to najpomembnejši problem medicine v Sloveniji. Torej: če bi z dodatnimi investiranjem skrajšali čakalne dobe elektivnih operacij, bi bila medicina pri nas v hipu urejena. Tako ozko in seveda napačno je do sedaj razmišljalo tudi veliko zdravstveno politične administracije. Čakalne dobe se, kakor smo videli, torej merijo od sekund do let. In če pri določeni operaciji zamudimo minuto, ali pa nekaj ur, lahko naredimo veliko večjo škodo, kot če pri nekem drugem posegu zamudimo več let. In sedaj si poglejmo, kako v Sloveniji deluje kirurgija po naštetih vrstah nujnosti. Če začnemo z najnujnejšimi operacijami, ki rešujejo življenja, smo na srečo v Sloveniji res dobri, pravzaprav odlični. Zakaj? Odgovor je enostaven: nizka cena dela tudi najizkušenejših kirurgov, kar se vleče se iz časov socializma. Zato je pri nas izven rednega delovnega časa zaposlenih (to pomeni, da dežurajo) veliko starejših izkušenih kirurgov. Zato je oskrba najtežjih pacientov na najvišjem možnem nivoju, 24 ur 365 dni, bistveno boljša, kot v večini evropskih držav, da o ZDA niti ne govorimo. Vsako nižanje strokovnosti dežurnih ekip, zaradi varčevanja pri stroških dela, bi nedvomno pomenilo velik korak nazaj in bistveno slabšo oskrbo najtežjih pacientov. Trend v Evropi in celo v ZDA je višanje strokovnosti dežurnih ekip, saj postajajo nujni pacienti vse težji in standardi oskrbe vse višji.
In kako je pri urgentih posegih, pri posegih, ki naj se opravijo v okvirno 48 urah? Tukaj pa je stvar že precej slabša. Pogosto zaradi prezasedenosti op dvoran in pomankanja kadra, pri teh posegih zamujamo, kar je iz strokovnega stališča nedopustno. Še slabše pa je pri semielektivnih operacijah, (operacije malignomov, načrtovane operacije na srcu ipd.). Tukaj bolniki pogosto čakajo tudi po več mesecev, kar je ne le nedopustno, ampak se zaradi takega čakanja lahko zdravje in prognoza takih pacientov zelo poslabšata.
In če sesedaj vrnemo k vprašanju v naslovu: zakaj dodaten denar za skrajševanje čakalnih vrst ne bo rešil slovenskega zdravstva, je odgovor na dlani. Dodatne investicije v skrajševanje nedopustnih čakalnih vrst (do sedaj tako imenovani enkratni dodatni program – EDP) krajša le vrste za elektivne operacije, ki izboljšujejo kvaliteto življenja, operacij, ki rešujejo življenja, pa se niti ne dotakne. Še slabše, zaradi relativno dobrega zaslužka osebja pri izvajanju EDP izven rednega delovnega časa, zainteresiranost za opravljanje težke kirurgije v normalnem delavniku dodatno pada in ob takem nadaljevanju, bo nedvomno prišlo tudi do premika kadrov v institucije, kjer EDP dobro teče. In zanimanje za najtežjo kirurgijo bo začelo padati, kar na žalost že opažamo v Sloveniji. Samo dodatno finaciranje elektivnih operacij ima še eno slabo lastnost, kar se je pokazalo predvsem v ZDA, kjer v nekaterih ustanovah velja izključno načelo: plačilo po operaciji. Tak način namreč zaradi delujočega trga močno poveča ponudbo, ki preseže povpraševanje. To povzroči širjenje indikacij za elektivne posege, in tako se spet poveča tudi povpraševanje. In trg se spet uravnovesi. To je strokovno seveda nedopustno, vendar, tako se to na žalost v praksi dogaja.
Torej je potrebno z dodatnim denarjem podpreti prav vse vrste operativnih posegov, od najnujnejših do elektivnih. Tudi dodatno operiranje za krajšanje nujnih operacij na 48 ur in semielektivnih na mesec dni, mora biti vsaj enakovredno zajeto v idejo o EDP. In še nekaj, če se dostojno plača kirurge, ki opravljajo elektivne operacije za krajšanje vrst v soboto, je potrebno vsaj tako dostojno plačati tudi kirurge, ki ponoči, tudi on najdrobnejših uricah izvajajo najtežje operativne posege.
Zato bo potrebno dodaten denar razdeliti med posamezna področja kirurgije in seveda celotne medicine razumno in odgovorno, da ne rečem s tresočo roko. In seveda bodo potrebne delujoče sistemske rešitve za zvečanja kadra (predvsem anestezisti, intenzivisti z ustrezno sestrsko podporo, operacijske medicinske sestre) in investicije v nove operativne kapacitete.
AVTOR: Prof. Matej Cimerman, višji svetnik, dr.med., Predstojnik KO za travmatologijo UKCL
Članek prof. dr. Mateja Cimermana je bil izvirno objavljen v časniku Delo
