»Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi,« je misel pesnika Toneta Pavčka, ki še kako velja za našega dragega dolgoletnega pediatra primarija Kurta Kanclerja. Prim. Kancler je v več kot 40 letih zvestobe naši hiši zdravja ustvaril zelo močne avtorske sledi pomembnih, spoštovanja in posnemanja vrednih, strokovnih ter organizacijskih novosti, tako v našem domu zdravja kot širše v mednarodni strokovni javnosti.
Mladost je preživel v Mariboru, kjer je po maturi na takratni I. gimnaziji leta 1949 odšel na študij medicine na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Promoviral je januarja 1955. V našem zdravstvenem domu se je zaposlil januarja 1957. Leta 1961 je opravil specialistični izpit iz pediatrije, leta 1974 pa je na zagrebški Školi narodnog zdravlja končal tristopenjski študij javnega zdravstva.
Od leta 1964 pa vse do leta 2000 je bil v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor predstojnik Dispanzerja za otroke, več kot dvajset let je vodil organizacijsko enoto Varstvo žensk, otrok in mladine, bil je tudi pomočnik glavnega direktorja za strokovno-medicinske zadeve. Več let je predaval pediatrijo in farmakologijo na Srednji medicinski šoli v Mariboru. Leta 1984 mu je bil prvič podeljen naziv visokošolskega učitelja na Visoki šoli za zdravstvene delavce, dvanajst let je bil višji predavatelj na mariborski Pedagoški fakulteti.
Ko je prevzel vodenje dispanzerja, se je odločil, da bo uresničil tri načrte: najprej na primarni ravni zdravstvenega varstva otrok ustvariti res vrhunsko opremljen dispanzer, v katerem bodo delali odlično usposobljeni sodelavci, nato doseči, da bodo starši s svojimi otroki kljub bolezni zadovoljni zapuščali hišo, in tretjič, ustvariti delovno okolje, v katerem bodo zaposleni zelo dobro motivirani za delo in zadovoljni z rezultati svojega dela.
V Mariboru je ustanovil Službo za varstvo žensk, otrok in mladine ter vanjo umestil dejavnosti Dispanzerja za otroke, Dispanzerja za šolske otroke in mladino, Dispanzerja za ženske in subspecialistične dejavnosti. Tudi to novost je predstavil in utemeljil v slovenskem prostoru in v tujini.
Prim. Kurt Kancler je avtor definicije dispanzerja: Dispanzer za otroke je najvišje organizirana izvenbolnišnična zdravstvena ustanova za kompletno, kompleksno in kontinuirano zdravstveno varstvo dojenčkov, malih in predšolskih otrok.
V posvetovalnicah je kot prvi v Sloveniji uvedel sistematične preglede otrok v starosti 3 in 5 let. Kasneje se je ta organizacijska oblika razširila po vsej državi.
Delo posvetovalnic za otroke v dispanzerju je razširil in strokovno utemeljil. V posvetovalnice je že od leta 1980 uvedel obvezen screening razvojne motenosti ter nadzor nad sprotno precepljenostjo otrok.
Leta 1965 je dosegel, da so lahko pediatri Maribora dojenčkom do starosti 4 mesecev na stroške socialnega zavarovanja predpisovali preparate adaptiranega mleka. S to odločitvijo smo do leta 1965 pogosto akutno prebavno obolenje dojenčkov zmanjšali na minimum in skoraj odpravili težje oblike prebavne motenosti. Ta ukrep in številni drugi so pripomogli k bistvenemu zniževanju umrljivosti dojenčkov v Mariboru. Predpis mlečnih preparatov dojenčkom na račun občine je v Mariboru možen še danes. Od leta 1970 je v Mariboru organiziral pediatrično dežurno službo za obiske bolnih otrok po domovih.
V Mariboru je uspel prepričati politiko, kako pomembno je s samoprispevkom zgraditi novo centralno stavbo enote Varstvo žensk, otrok in mladine.
Veliko skrb je namenil letovanju otrok, še posebej pa zdravstveno-klimatskemu letovanju. Več kot 20 let je bil predsednik odbora za letovanje pri mestni organizaciji Rdečega križa Maribor in 30 let tudi njen predsednik.
Celotna dejavnost enote Varstvo žensk, otrok in mladine je v Mariboru dosegla takšno razvojno stopnjo, da sta tako ljubljanska kot tudi zagrebška univerza izbrali prav naš model za demonstracijski center.
Prim. Kurt Kancler je avtor petih poljudnih medicinskih knjig ter številnih poljudnih, strokovnih in znanstvenih člankov.
Leta 1992 je bil izvoljen za prvega predsednika Zdravniške zbornice Slovenije (1992–1996), saj je bil pomemben, celo najbolj zavzet ustvarjalec njenih temeljev, potem ko so v mariborskem zdravniškem društvu, ki ga je tedaj vodil, ugotavljali, da imajo zdravniki vse premalo možnosti in pristojnosti vplivati na zdravstveno politiko in zdravstveno zakonodajo. Formalno je bila dana pobuda za ustanovitev zbornice na občnem zboru Slovenskega zdravniškega društva leta 1991 v Topolšici, kjer je bilo poudarjeno, da hočejo zdravniki takšno stanovsko organizacijo, ki jo bo zdravstvena politika sprejela kot enakovrednega partnerja, ko gre za medicinsko stroko in dobro zdravstveno varstvo prebivalstva. Takšno stanovsko združenje so pobudniki ideje za ustanovitev zbornice videli v zdravniški zbornici, kot jo poznajo v evropskih državah in ki smo jo imeli tudi na Slovenskem vse do leta 1944, ko so jo ukinili Italijani. V želji, da bi bilo čim prej čutiti veljavo nove zbornice, si je vodstvo zbornice prizadevalo za njeno čimprejšnjo umestitev v evropski medicinski svet, kjer je bilo zbornično združevanje zdravnikov že dolgoletna tradicija.
Bistvo sporočila prvega predsednika zobnice je bilo: zbornica naj združuje in predstavlja svoboden zdravniški stan, ki bo poleg ministrstva za zdravje in nacionalne zdravstvene zavarovalnice tretji steber zdravstvene politike.
Prim. Kancler je bil osem let podpredsednik Slovenskega zdravniškega društva (1984–1992) in predsednik Zdravniškega društva Maribor (1980–1988). Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, navajam samo nekaj odlikovanj in priznanj:
- častni občan Maribora,
- dobitnik pečata mesta Maribor in srebrnega grba mesta Maribor,
- prejemnik častnega Hipokratovega priznanja Zdravniške zbornice Slovenije,
- prejemnik Ambrožičevega priznanja Združenja pediatrov,
- prejemnik reda dela z zlatim vencem SFRJ,
- prejemnik častnega znaka svobode RS,
- prejemnik reda za zasluge na področju prostovoljstva in humanitarnosti RS,
- pa še frajer Ezl-eka leta 2012 je bil.
Ob tem še moje osebno slovo. Primarija Kanclerja poznam vse svoje življenje. Bil je moj učitelj, prijatelj in vzornik. Kar me je zaznamovalo za vse življenje, je bil njegov pogled na svet. Revolucionarna vihra po vojni mu je maja 1945 vzela očeta, februarja 1947 pa še mamo. Nikoli ni izvedel za njun grob. Z osemletnim bratom Petrom sta tako ostala sama. Ne glede na bolečino, ki jo je vse življenje nosil v srcu, ni nikoli nikogar sovražil, temveč je odpuščal.
Dragi primarij, Hvala Ti za vse.
Prim. doc. dr. Jernej Završnik, dr. med., spec., svetnik,
direktor Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor