Novice in obvestila

Nagovor Alenke Puhar ob jubileju zbornice

Kot zgodovinarko medicine me je na veličastni svečanosti Zdravniške zbornice Slovenije 27. maja 2022 v Cankarjevem domu posebej nagovorila historična medicinska tema, povzeta po znamenitem romanu Egipčan Sinuhe, finskega pisatelja Mike Waltarija. Za izhodišče pri razmišljanju o vlogi zdravnika skozi čas si jo je izbrala vabljena govornica prof. Alenka Puhar. Do srca mi je ponovno segla tema o človekoljubnem prazdravilcu, ki sem jo nekoč brala. Govorničino spoštljivo, skorajda posvečeno pripovedovanje je pri velikem zbranem zdravniškem občinstvu vzbudilo prvinski plemeniti odnos do svojega poklica, kakršnega negujemo od Hipokrata naprej. Rešujemo in ohranjamo življenja, držimo se načela primum nil nocere in tudi naravno umiranje sprejemamo kot del življenja ter pri tem ohranjamo dostojanstvo odhajajočega. Ker pa je bil nagovor prof. Alenke Puhar zelo kratek, sem jo povprašala in mi je povedala, da je bil posnetek zelo skrajšan. Poslala mi je spodnje celotno besedilo, ki bo morebiti zanimalo še koga.

»Zadnji dve leti sta poskrbeli za to, da se je nabralo mnogo skrbi, slabe volje in z njo tudi napadalnosti. Celo zdravniki so bili pogosto tarče, in to z metodami, ki jih doslej nismo bili vajeni. Tako se vsaj zdi meni, ki sem še iz starih časov in se živo spomnim, da so bili pred 40 leti zdravniki na vrhu lestvice najbolj spoštovanih poklicev. Daleč pred politiki, ki so jih ljudje omenjali vsaj ravnodušno, če že ne z zaničevanjem. Nekoč sem o tem napisala malo piker članek, pa mi ga niso objavili. No, nespoštovanje se je zadnji dve leti izražalo tudi v mnogih dejanjih, ob katerih me je bilo globoko sram. Posebno kadar so bili akterji novinarji ali tisti, ki se delajo, da so – recimo ob nesramnem nadlegovanju direktorja zavoda za javno zdravje. Ali pa nad sarkastičnim spotikanjem, češ, a zdaj pa predsednik vlade misli, da ve kaj o medicini, ker ima za ženo zdravnico?!

Še na misel mi ne pride, da bi se opravičevala za surovosti raznih barabinov, a ko imam že priložnost, bom rekla: Res, pogosto me je bilo sram.

Seveda sem se s temi besedami znašla na robu političnega polja in to ni prav varno, pa bom hitro stopila stran. Verjetno bo bolj pametno, če pobegnem v daljno preteklost.

Vzpostavila bom zvezo z dobo pred tri tisoč leti in nekim zdravnikom, ki ga je pisatelj Mika Waltari naredil za najstarejšega, slavnega zdravilca. Sinuhe je bil najdenček, zavržen otrok, a na srečo ga je posvojil neki ranocelnik in pri njem se je izučil zdravilstva. In hitro presegel svojega učitelja. Veliko je hodil po svetu, se selil čez pol Mediterana in povsod so ga gledali z mešanico prezira in občudovanja. Prezira, ker je bil tujec, čudnega izgleda in govorice, z občudovanjem, ko se je izkazal. Celo stari zdravniki, ki so bili nezaupljivi, ker se je oprijel neke nove vere. Pravi, da so v Tebah vohljali za njim, kot voha po tleh pes, ki nekaj išče. Prinašal je namreč neznano znanje. Znal je, recimo, brezhibno odpreti lobanjo, očistiti, kar je bilo treba, zapreti z zlato ploščico … Da povežem s pentljico: na svetu ni veliko stvari, ki bi jih ljudje bolj občudovali, kot je znanje, ki pomaga proti bolečinam.«

UREDILA:  Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete UL, zvonka.zupanic-slavec@mf.uni-lj.si