Prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar je, na mednarodni konferenci o pomoči pri samomoru in evtanaziji, opozorila na nekaj pomembnih vidikov in skrb zbujajočih trendov.
Število držav, kjer je evtanazija legalna, je sicer še nizko, je pa v porastu. V zadnjem času je bila v senci pandemije legalizirana evtanazija na Portugalskem (januarja 2021), vendar jo je nato blokiralo ustavno sodišče. Marca 2021 je bila evtanazija legalizirana v Španiji, zakon je stopil v veljavo junija 2021. Zadnja država, ki je legalizirala evtanazijo, in sicer na podlagi zavezujočega referenduma, je Nova Zelandija.
Prof. dr. Buturović Ponikvar je spomnila, da je letos februarja pri Springerju izšla knjiga Depresija, izgorelost in samomor pri zdravnikih. Opisuje, da je pri zdravnikih pogostnost samomora dvakrat višja kot v populaciji. Eno od poglavij knjige je posvečeno vplivu izvedbe evtanazije na počutje zdravnikov. Kot se ugotavlja, ima izvajanje evtanazije lahko globoke posledice na zdravnika, tudi v obliki posttravmatske stresne motnje.
Povedna je še knjiga iz leta 2019 (prav tako založbe Springer), ki opisuje zgodbe in dogajanja za zaprtimi vrati med izvajanjem evtanazije v Belgiji. V enem od poglavij paliativna medicinska sestra, ki se je pogovarjala z zdravnikom, opisuje globok notranji konflikt zdravnika, ki ga čuti med dolžnostjo do izpolnitve želje pacienta in svojim lastnim občutkom, da kot zdravnik dela nekaj, kar je proti njegovim najglobljim prepričanjem. Opisuje, kako se ji zdravnik zaupa, da se zbuja v morah in vidi obraze vseh teh bolnikov, ki jih je usmrtil. »Zakaj torej, če je evtanazija tako humana, če je to resnična pomoč, zakaj zdravnik po usmrtitvi bolnika nima občutka olajšanja, da je nekomu pomagal?« se je retorično vprašala prof. dr. Buturović Ponikvar.
