»Imamo izjemno medicino z izjemnimi strokovnjaki, žal v veliki meri skoncentrirano v Ljubljani. Da pa si resnično dober, potrebuješ konkurenco. Zato sem vesel, da imamo v Mariboru medicinsko fakulteto in univerzitetni klinični center ter od letos študij dentalne medicine,« pripoveduje primarij doc. dr. Jernej Završnik. Je pediater z izredno dolgo kariero vodenja Zdravstvenega doma Maribor, hkrati pa velik zagovornik enakopravnega razvoja slovenskih regij, spoštljivih medsebojnih odnosov ter predsednik Sveta za mediacijo pri Zdravniški zbornici.
Zdi se, da mu usoda nikoli ne bi mogla začrtati poti mimo medicine. Ne le zaradi matere zobozdravnice, temveč zaradi vpliva primarija Kurta Kanclerja, prvega predsednika Zdravniške zbornice in družinskega prijatelja. »Seveda me je njegovo poslanstvo pritegnilo in tako je bila sprejeta odločitev, da bom zdravnik in pediater. Spoštoval sem njegovo umirjenost in širok pogled na svet,« se spomni na vzornika, ki je leta 1965 začel v Mariboru uresničevati idejo sistematičnih pregledov pri tri- in petletnih otrocih, kar je danes že dolgo sprejeta praksa v celotni državi. »Ni torej samo velik vizionar, ideje zna spraviti v življenje. To mi je blizu,« pravi.
Prav zato ni imel velikih pomislekov, ali prevzeti vodenje drugega največjega zdravstvenega doma v državi. »Številni pacienti so mi rekli: Škoda vas je za menedžerja. Se strinjam, da je to veljalo zanje osebno, vendar menim, da dajem z vodenjem večjemu številu ljudi neko dodano vrednost. Ne samo kot menedžer, temveč kot voditelj. Torej ne samo, da upravljaš ustanovo, ampak razmišljaš o prihodnosti. To me vodi,« poudari. Kot pravi, zdravniki prepogosto vidijo in občutijo slabe odločitve. Energija, potrebna za spreminjanje slabih odločitev, je nato vedno bistveno večja od te, ki bi jo morali prej vložiti v sprejemanje dobrih.
Ko pogovor nadaljujeva na Svetem Urbanu nad Mariborom, ponosno in odgovorno kaže na območje od Lovrenca na Pohorju do Šentilja, ki ga pokriva njegova ekipa. Verjame, da je raven zdravstva, ki so je deležni prebivalci pri nas, izredno visoka glede na izdatke. Pa vendarle nekatere nosečnice hodijo rojevat v manjše bolnišnice v Avstrijo. Ko pridejo v ambulanto, jih rad vpraša, zakaj, če imajo vrhunski klinični center z najboljšo ekipo pred vrati. »Tam strežnica pozdravi, ko vstopi v sobo, ter vsak zaposleni, ki pride mimo. Pri nas pa vsi gledajo dol in nihče ne pozdravi. Prijaznost je tisto, kar ljudje potrebujejo in kar jim manjka. To moramo dati uporabnikom. Odnos, da se bodo počutili kot ljudje, in verjamem, da bo zadovoljstvo še večje. Mi imamo slogan: Dober dan je naše geslo,« se vrne nazaj v zdravstveni dom.
Kot vodja Sveta za mediacijo na Zdravniški zbornici vidi, koliko nesoglasij je tako med pacienti in zdravniki kot tudi med samimi zdravniki. »Težave nastajajo v komunikaciji in če me vprašate, kaj bi morali narediti, da bi bili še boljši … predvsem vlagati v te tako imenovane mehke vsebine in medsebojno spoštovanje,« oceni. To bo tudi rešitev, ki bo preprečila več odhodov mladih preko meje. »Odgovor ni samo v denarju. Je na tretjem mestu razlogov, ko sprašujemo mlade, zakaj odhajajo. Prvi in drugi sta vprašanje organizacije in delovno okolje, v katerem delajo. Če je prijazno in organizirano, se mladi dobro počutijo. V tujini se ne cedita samo med in mleko. Tujina krepko izžame vsakogar. Je dobro plačan, ampak krepko oddela. Naša dolžnost je, da jim pripravimo okolje, v katerem se bodo pri nas dobro počutili,« je prepričan.
Prav to bo izboljšalo tudi ugled poklica, ki bo vedno na prepihu odločevalcev, saj se zdravstvo dotakne vsakega človeka. Tukaj vidi nalogo zbornice, da vpliva, kam bo zdravnik kot poklic uvrščen v neki družbi. Tudi v možnosti svobodnega poklica. Na pomoč politike ne računa. »Pri zdravnikih gre za visoko intelektualne ljudi, ki imajo radi svoje mnenje. Takih politika nima rada, niti ena niti druga,« ocenjuje. Kritičen je tudi do odločitve, da se skuša skoraj v celoti ugoditi željam mladih pri izbiri specializacije. »Ne strinjam se s filozofijo, da se vsem omogoči specializacijo, ki jo hočejo. Zbornica ima dolžnost, da jih zagotavlja skladno s potrebami. Vsaka kolegica ali kolega pa mora imeti diapazon dveh ali treh, v katerih bi se dobro počutila oziroma počutil,« predlaga rešitev. Prav tako bi morali omogočiti izpeljavo več specializacij zunaj Ljubljane, saj je vožnja iz oddaljenih koncev države posebno stresna za mlade zdravnice, ki so hkrati pogosto tudi mlade mamice. Vesel je, da so v Mariboru prišli do prostorov, ki jih je kupila Zdravniška zbornica Slovenije, in se zdaj zavzema, da bi v njih koga tudi stalno zaposlili v pomoč tistim zdravniškim organizacijam, ki so bolj aktivne.
Ne glede na dolgoletno kariero ni pozabil svojih začetkov. »Moj prvi pacient je bil gospod, ki se je ranil s kladivom v tovarni železniških vozil Boris Kidrič, kjer je bila moja prva ambulanta. Takrat niso prišli kar za vsako stvar. Zadevo smo uredili in potem sem zadovoljno spremljal, kako se stanje izboljšuje,« se spominja. Nikoli ne bo pozabil niti dežurnih obiskov na domu. »Imel si šoferja, ki te je pripeljal na lokacijo, ampak tam si bil čisto sam. Prednost pa je bila, da si videl, v kakšnem okolju ljudje živijo, in pogosto sem bil šokiran. Pomembno je, da pogledamo izven svojega mehurčka, to je bila velika šola,« zaključi. Zato opozarja, da bi morali biti bolj ponižni – resnicoljubni do sebe in do drugih. Če si priznaš, česa ne znaš, si že na pravi poti.
Avtor: Jure Brankovič
