Zdravniška zbornica Slovenije že več let opozarja na sistemske napake, zaradi katerih varna in hitra zdravstvena oskrba nista dostopni vsem bolnikom. Tako bolniki kot zaposleni v zdravstvu so žrtve administrativnih omejitev, pomanjkljive in razdrobljene digitalizacije ter slabih pogojev za opravljanje zdravstvenih storitev. Brez sistemskih rešitev se stanje ne bo izboljšalo.
V Zdravniški zbornici Slovenije delimo mnenje z ministrom za zdravje, da obstoječi plačni sistem ne deluje več, še posebej ne v obstoječem zdravstvenem sistemu. Pričakujemo, da bo nov ali spremenjen plačni sistem prilagojen specifiki delovnih mest zdravnikov in zobozdravnikov, kar bo osnova za ohranjanje zaposlenih, tudi vrhunskih strokovnjakov, znotraj slovenskega zdravstvenega sistema. V njem že danes manjka več kot tisoč zdravnikov, da bi dosegli takšno povprečno število na 1000 prebivalcev, kot je v Evropski uniji. Delo na najtežjih deloviščih, kjer se odloča o reševanju življenj, mora postati ustrezno ovrednoteno.
Pred volitvami smo pozvali odločevalce, naj pravilno razumejo definicijo javnega zdravstva, kar v primerljivih evropskih državah pomeni prevladujoče javno financiranje ter regulacijo izvajalcev javne zdravstvene službe – tako državnih/občinskih kot zasebnih. Med ključnimi cilji smo izpostavili možnost, da lahko pacient v Sloveniji dobi katerokoli zdravstveno storitev od kateregakoli izvajalca z dovoljenjem za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki lahko izvaja storitve, ki so kot pravica financirane iz javnih sredstev.
Hkratna ureditev in vzpostavitev enotnega informacijskega sistema slovenskega zdravstva lahko poceni in izboljša delovanje slovenskega zdravstva ter izboljša informiranje bolnikov, optimizacijo obravnav in obvladovanje zdravstvenega sistema.
Kljub veliko napisanim in izrečenim besedam za zdaj sprememb v zdravstvenem sistemu še ni zaznati. Način priprave interventne zakonodaje, ki je bila v nekaterih primerih javno dostopna šele na dan obravnave na vladi, ni omogočil vključevanja rešitev strokovnih poklicnih združenj in drugih deležnikov. Prav tako zakonske spremembe napovedujejo predvsem podzakonske akte, ki spremenjeni zakonodaji ne sledijo pravočasno in so objavljeni tik pred začetkom njenega izvajanja, kar povzroča težave pri njihovi poenoteni uveljavitvi. Podzakonski akti bi morali biti predstavljeni skupaj z interventnim zakonom ali pa vsaj 14 dni pred uveljavitvijo, ker se v nasprotnem izgublja dragoceni čas. Tudi zato bo šele čez čas mogoče podati oceno njihove učinkovitosti.
Ob interventnih spremembah, ki prinašajo sicer nujne zasilne in začasne rešitve, pogrešamo vsaj začetek sistemskih sprememb. Priprava teh bi morala zaradi dolgotrajnosti postopkov potekati vzporedno in se začeti takoj ob nastopu mandata, vanjo pa bi morali biti vključeni prebivalci/bolniki in strokovna javnost. Zato vabimo ekipo ministrstva za zdravje, da preveri svoje rešitve in ideje z osebnimi srečanji na terenu, kjer bo najhitreje dobila korektne in kvalificirane povratne informacije o sistemu, ki ga upravlja.
