Nemotena komunikacija z bolnikom je pogoj za varno in kakovostno obravnavo v zdravstvu. Zdravstveni delavci ne moremo vplivati na to, kdo potrka na naša vrata, zato moramo biti pripravljeni na uspešno premoščanje številnih jezikovnih ovir, ki nam jih na poklicno pot postavljajo sodobna raznolikost družbe in globalne ter regionalne migracije. Tudi sam sem bil pri svojem delu vse pogosteje primoran uporabljati razne jezike, ki jih, priznam, preslabo obvladam, kar je predstavljalo precejšen izziv.
A večino časa pri svojem delu uporabljam slovenščino, saj Zakon o pacientovih pravicah (ZpacP) v 19. členu navaja, da »ima pacient pravico, da zdravstveni delavci in sodelavci z njim govorijo in drugače komunicirajo v slovenskem jeziku«. Zato moramo biti zdravstveni delavci in sodelavci, ne glede na to, od kod smo prišli v slovensko zdravstvo, v slovenščini doma.
Z jezikovno platjo zdravniškega dela sem se začel aktivno ukvarjati ob selitvi na Pediatrično kliniko, kjer je že moj predhodnik, profesor Jazbec, uspešno začel mašiti akutno nastale strokovne kadrovske luknje s pomočjo tujih strokovnjakov, večinoma iz republik bivše skupne države. Zdravniki, ki smo jih zaposlili, so se poleg svojega rednega dela, dežurstev in pripravljenosti morali čim prej naučiti slovenščine in opraviti izpit.
Znanje slovenskega jezika se je do letošnjega leta dokazovalo z opravljeno maturo. Če pa v Sloveniji niste zaključili srednješolskega izobraževanja, ste morali opraviti izpit pri pooblaščeni ustanovi, to je Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko pri Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Marsikdo je izpit opravljal večkrat, na pisnem delu so morali kandidati pisati eseje o precej različnih temah.
Drznem si domnevati, da bolnika, ki pride v ambulanto z bolečino v prsih, ne skrbi preveč, ali zdravnik, ki ga obravnava, brez napake napiše esej o trenutnem stanju nepremičninskega trga v Sloveniji ali razpravlja o izzivih sodobnega čebelarstva v luči klimatskih sprememb (to so bile dejanske teme, ki so jih zdravniki dobili na izpitu) in pri tem vešče postavi vsako ločilo na pravo mesto. Najbrž to na kakovost klinične obravnave nima posebnega vpliva, pomembno pa je, da zdravnik od bolnika in/ali njegovih svojcev v pogovoru izlušči vse potrebne podatke v zvezi z njegovimi težavami in da ne spregleda pomembne podrobnosti, tako pri anamnezi, heteroanamnezi, pogovoru s kolegi, kliničnem statusu in izvidih preiskav. Prav tako mu mora razumljivo in jasno razložiti vse v zvezi z njegovo boleznijo in spisati zdravstveno dokumentacijo.
Zaradi teh nalog, ki jih ima zdravnik in ki so povezane z dobrim znanjem ali razumevanjem slovenščine, je zakonodajalec predpisal, da moramo zdravniki znati slovensko res dobro in doseči nivo C1, kot ga določa Skupni evropski jezikovni okvir, kar pomeni odličnega uporabnika.
Prvega junija letos je v veljavo stopil spremenjeni 11. člen Zakona o zdravniški službi, ki je poleg dosedaj uveljavljenih načinov preverjanja znanja slovenščine uvedel še preizkus znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike in za njegovo izvajanje pooblastil Zdravniško zbornico, tej pa naložil, da v sodelovanju s pooblaščeno izobraževalno ustanovo pripravi program preizkusa znanja strokovne slovenščine. Ob še vedno zahtevani ravni znanja C1 pa je pisno znanje slovenščine znižal na raven B2, kar pomeni samostojnega uporabnika. Pripravljen je bil tudi pravilnik, ki določa vse pogoje za opravljanje izpita, vključno s sestavo komisije, ki je štiričlanska. V njej sta dva zdravnika oz. doktorja dentalne medicine in dva slovenista, srednje- ali visokošolska učitelja slovenščine s po 10 leti delovnih izkušenj. Predsednik komisije mora biti član zbornice z vsaj tremi leti izkušenj po specialističnem izpitu.
Preizkus izpita iz strokovnega slovenskega jezika za zdravnike smo spomladi v praksi uspešno izvedli in v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani izoblikovali njegov končni program. Izpit je sestavljen iz dveh delov: najprej kandidat opravlja pisni del, pri katerem mora napisati sestavek, dolg 250–300 besed, npr. prošnjo predstojniku za izobraževanje ali odgovor na pritožbo bolnika. Pisnemu sledi ustni del, ki je simulacija klinične obravnave bolnika, v precejšnji meri prilagojena specialnosti kandidata na izpitu. Eden od medicinskih članov komisije najprej igra bolnika ali bolnikovega svojca, ki podaja anamnezo glede na scenarij vnaprej pripravljenega kliničnega primera, kasneje pa se prelevi v specialističnega kolega, kateremu mora kandidat predstaviti in v obravnavo predati bolnika. Ti izpitni primeri so bili posebej oblikovani za različne specialnosti kandidatov, tako za družinske zdravnike, pediatre, interniste, anesteziologe, radiologe, kolegice zobozdravnice so pripravile zanimive primere iz svoje prakse, na katerih pa si zobe lomijo kandidati dentalne medicine ...
Pri tem smo izpraševalci zelo zahtevni – igramo vse, od zaskrbljenih staršev do vase zaprtih najstnikov oz. najstnic, ki govorijo kandidatu težje razumljiv sleng. Pogosto zajadramo tudi v kakšno narečje in še dodatno otežimo kandidatovo delo. A to so vse scenariji, ki se vsak dan dogajajo v slovenskem zdravstvu, in zdravnik se mora znati znajti v še tako jezikovno zahtevni situaciji.
Na zbornični razpis za izpraševalce se je odzvalo več kot 20 zdravnikov in zobozdravnikov različnih kliničnih specialnosti, večina z dolgoletnimi izkušnjami, poleg tega pa še več kot 10 profesorjev slovenskega jezika, med katerimi je večina visokošolskih učiteljev. Tako nam za prvi pravi izpit, ki je potekal konec junija na Zdravniški zbornici, ni bilo težko sestaviti kompetentnih komisij.
Na izpit se je prijavilo 19 kandidatk in kandidatov, največ jih je bilo iz Srbije, sledili so kandidati iz Severne Makedonije, Hrvaške, BiH in Rusije. Večina je bila specialistov, med njimi največ družinskih zdravnikov in pediatrov, tudi anesteziologi in radiologi, poleg tega pa še mladi zdravniki takoj po zaključku študija. Izpit je uspešno opravilo 12 kandidatk in kandidatov. Ena od kandidatk je ob novici, da je opravila izpit, zajokala od sreče, saj je na izpitu do sedaj že nekajkrat padla, ob tem pa že dolgo brez kakršnih koli komunikacijskih težav delala v slovenskem zdravstvu.
Z izpitom smo bili zadovoljni tudi člani komisije, saj nam je omogočil objektivno oceno jezikovnega znanja kandidatov v stvarnih situacijah. Potrdilo o opravljenem izpitu iz strokovne slovenščine, ki ga uspešnim kandidatom izda Zdravniška zbornica, je svojevrstna jezikovna licenca, ki zagotavlja, da je njihovo poznavanje slovenščine tolikšno, da na račun neznanja jezika ne bodo zagrešili strokovne napake. In to je naloga komisije na izpitu: da preverimo, ali kandidatovo znanje slovenščine zagotavlja varno delo v slovenskem zdravstvu. Tistim kandidatom, ki izpita ne opravijo (pa tudi tistim, ki ga), v nekaj tednih po izpitu ponudimo oz. omogočimo spletni sestanek, na katerem jim kolegice in kolegi slovenisti predstavijo njihove najpogostejše napake in svetujejo, kako jih najbolj učinkovito odpraviti. Ta aktivni pristop, ki ga bodo v prihajajočih tednih dopolnili še tečaji slovenščine za zdravnike in druge zdravstvene delavce v organizaciji slovenistov z Univerze v Mariboru, je ključen za dolgoročno uspešnost uvedbe preizkusa znanja strokovnega slovenskega jezika na Zdravniški zbornici. Kandidatom na izpitih še zdaleč ne bomo gledali skozi prste, ampak jih bomo izobrazili in opolnomočili za varno delo v slovenskem zdravstvu. Prepričan sem, da bodo kolegice in kolegi, ki opravijo izpit iz strokovne slovenščine, svoje znanje jezika skozi delo še naprej izpopolnjevali in bogatili.
Naj zaključim: zdravniki, ki pridejo na delo v slovensko zdravstvo, morajo pri svojem delu poleg poklicnih veščin obvladati tudi slovenščino. Ob vse večji raznolikosti prebivalstva Slovenije pa jim bo materinščina tudi pri delu v slovenskem zdravstvu marsikdaj prišla še kako prav. Na naši kliniki dela kar nekaj kolegic in kolegov, ki so v Slovenijo prišli od drugod. Vsi znajo odlično slovensko in le redko kakšna zapisana ali izgovorjena malenkost izda njihovo jezikovno poreklo. Tudi moja mama, ki je kot zdravnica leta 1963 prišla iz Zagreba v Ljubljano, je še po več desetletjih dela v Sloveniji v besednjaku imela nekaj izdajalskih »kroatognomoničnih« besed. Ampak te besede sem slišal le jaz, ki sem ravno zaradi njenega jezikovnega vpliva postal dvojezičen, kar pri svojem delu s pridom uporabljam še danes. Tako so me mamice iz južnoslovanskih republik na infekcijski imele za onog našeg doktora, ki jim je, 19. členu ZpacP navkljub, vse v zvezi z otrokovo boleznijo na karseda razumljiv način razložil po naški.
