Novice in obvestila

Predvsem odgovornost. Tudi obvezo, da ostajam strokovno na nivoju. Spoznavam neka pravila, ki so jih razvili Angleži, tudi pripadnost. Članstvo v takšnem klubu poudari zdrav ponos našega poklica. Naziva FRCS si kandidat ne more pridobiti z izpitom ali opravljeno diplomo, temveč vloži po predložitvi dokumentov ter pridobitvi pisnih priporočil že včlanjenih kolegov prijavo in čaka. Pri meni je trajalo dve leti, da sem bil kot Neanglež sprejet. Vse ostalo, kar omenjate – dostop do številnih člankov, olajšan stik z vrhunskimi kirurgi po svetu – so dodatne prednosti. 

Tako je. Kako zanimivo – pri pokojni kraljici Elizabeti II. so mediji ob njeni smrti zelo poudarjali dejstvo, da je služila narodu, in s tem se tudi jaz strinjam. Tudi služba zdravnikov in kirurgov je prav to – služenje v najboljšem pomenu besede. Ko rečemo, da hodimo v službo, tega ponavadi ne mislimo tako globoko. Vendar dela ravno taka drža človeka veselega. Lažje je to živeti, če nadsistemi in tudi država zdravništvu priznavajo njihovo pomembno vlogo.

Seveda potrebujem tudi zase kdaj kratek dopust, da si oddahnem, ampak verjetno ste s tem mislili humanitarne odprave. Nekdanjo zdravniško udeležbo na himalajskih odpravah so sedaj zamenjale kirurške odprave v tretji svet. Letos odhajamo že drugič v Tanzanijo (zapis je nastal konec oktobra, op. a.), prvič je bilo marca, sicer pa bo to že 14. misija od leta 2009. V mednarodni ekipi bo tudi pet Slovencev. Vsakič nam domači kirurgi, ki asistirajo ali operirajo ob naših asistencah, pripravijo do 100 bolnikov. Toliko jih npr. na treh operacijskih mizah operiramo v enem tednu. Operiramo različne kile, velike golše, hidrokele, včasih dojke – odvisno od vsakokratnih možnosti (intenzivna enota, možnost histoloških preiskav, možnosti dodatnega zdravljenja), ter seveda vse nujne operacije. Osebno prepogosto pozabim, kako mi gre v vsakdanjem življenju dobro, skoraj predobro, v Afriki pa se tega spet zavem. S tem ne mislim le na gmotno plat, temveč na življenje kot celoto, kolikor ga pač znam razumeti.

Ciljano sem šel v »cerkveno« bolnišnico, ki je združevala vrhunsko medicino in duhovno okolje. To mi je dragoceno. Morda sem to zadnjo komponento videl tudi zato, ker sem jo aktivno iskal kot tisto pomembno za razumevanje naših najglobljih vzgibov. Vsekakor verjamem, da opredeljevanje in odgovarjanje na etična vprašanja na dolgi rok pripomore k boljši povezanosti v zdravniških in zdravstvenih ekipah. Vsaj kar se tiče medsebojnih odnosov – gre za področja in sfere, o katerih se na fakulteti nismo učili, a so pomembna pri razmerju »life-balance«, ki ga omenjate. Zadovoljstvo je lahko veliko tudi sredi silne obilice dela, če je vzdušje konstruktivno. 

Delovnik je v Avstriji podoben, štetje ur je povsod enako in tudi tukaj je tedenski plan 40 ur, brez dežurstev ali stanja pripravljenosti. Zaradi številnih bolnikov, tudi nujnih stanj, delo pogosto ni opravljeno do 15h in takrat v službi ostajamo dlje, to se razume samo po sebi. V Avstriji je osebna zavzetost bolj samoumeven sestavni del sistemske urejenosti kot npr. v Sloveniji. Mislim, da razlog ne tiči le v plačilu. Ta fuzija opisanih odgovornosti je del avstrijske ali kar germanske identitete. Imam to srečo, da sem bil tudi vzgojen tako, da se zastavljeno izpelje do konca. Ključno je tudi, da sem rad z bolniki. Avstrijci (verjetno ne samo oni) ne marajo delavcev s stalno računico, ali se jim nek angažma izplača ali ne, in ki jih takoj zanima, kolikšna bo plača. Nekdo od nadrejenih mi je ob menjavi službe dejal, da mi šteje v dobro, ker mi v zadnjih 10 letih ni bilo ničesar pretežko narediti. Ne vem, ali je bilo vedno tako. V novi službi v Bolnišnici elizabetink v Celovcu se moram kot predstojnik oddelka precej potruditi. Tudi v smislu osebnega zgleda, da se bodo kolegi radi javili, da gredo npr. ob 15h operirat akutni abdomen ali asistirat pri operaciji. Kolegica, ki je hkrati mlada mama, je npr. lahko iz takega odločanja izvzeta pogosteje kot drugi, a odločanje mora biti v duhu: »Dajmo nekaj narediti, in to skupaj!« 

Poznam tudi nekaj slovenskih kolegic ali kolegov, ki so se po nekaj mesecih ali letih vrnili iz Avstrije v Slovenijo, ker niso doživeli tega, kar so pričakovali. Vsak posameznik ima svojo zgodbo, ampak verjetno ne sodim prehudo, če rečem, da se morda niso vsi vrgli v vodo z namenom, da bi zgolj plavali. Dejstvo je, da je znanje slovenskih zdravnikov v Avstriji zelo cenjeno.

 

Absolutno olajša. Nekatere storitve bodo sicer vedno papirnate, npr. obrazec pojasnilne dolžnosti. Taki dokumenti se na oddelkih ali v ambulantah dobesedno v sekundi poskenirajo in dodelijo bolniku v elektronsko mapo v obliki prenosljivega dokumenta (.pdf). Na sedanjem oddelku sem s kolegi z oddelka informacijskih tehnologij (IT) po vzoru prejšnje bolnišnice uvedel digitalno razpisovanje operativnega programa ter elektronsko razporejanje bolnikov v operativne termine, kar pomeni precejšen prihranek časa in pripomore k preglednosti. Tajnica se lahko sedaj posveča drugim nalogam. Računalniški oddelki postajajo hrbtenica vsake bolnišnice, poleg medicine seveda. V zagonskem obdobju je potrebnega več tovrstnega kadra, kasneje, ko so zadeve utečene, manj. Veliko naših računalničarjev dela od doma.

Bolnišnica je v lasti Cerkve, ampak ima koncesijo že 300 let. Koncesionarjev se v Avstriji ne bojijo, ravno nasprotno. Taka alternativa pomeni za paciente veliko. Obravnava v naši bolnišnici se vrti okrog posameznega bolnika, ki to čuti kot bolj osebno obravnavo oz. kot dejstvo, da je osebju njeno/njegovo zdravje in počutje pomembno. Ta drža izhaja iz oznake »krščanska«, kot ste omenili. V bolnišnici je še vedno preko 10 redovnic, ki jim ustanova tudi pravno-formalno pripada.

Za zaposlene pomeni to vsaj delno identifikacijo s krščanskimi vrednotami, ki pa so pravzaprav univerzalne – »stori drugim to, kar si želiš zase«. Organizacijo delovnega (in seveda posledično osebnega) časa ureja delovnopravna zakonodaja, ki je za vse avstrijske bolnišnice enaka. Kolikor vem, je v to zakonodajo z nadomestili za posamezne skupine zdravnikov aktivno vključena tudi Zdravniška zbornica Avstrije – npr. za zdravnice, ki so istočasno mame. Poznam kirurginjo, ki ne dela ob petkih in ne dežura, spet nekdo drug, ki je šel pred leti skozi obdobje izgorelosti, izvaja zgolj stanja pripravljenosti, a ne dežura in podobno. Res je, da na ta način oddelki izgubljajo nekaj prepotrebnega kadra, a to omenjeni »life-balance« pač prinaša s sabo. Na mojem oddelku bi zaradi potreb lahko ta hip zaposlili dve novi kirurginji ali kirurga, eno delovno mesto bo v kratkem tudi razpisano.

Imate prav, ko operiram – kar delam zelo rad – na to ne mislim, z glavo sem pri stvari, pred operacijo samo na kratko zmolim, se priporočam za pomoč. Do »penzije« imam še daleč, zato o njej ne razmišljam. Kljub temu pa razmišljam o tem, kaj je človekova prava identiteta; tista, ki ostane tudi, ko se kirurg upokoji, in je po tej logiki obstajala že, še preden sem hotel postati zdravnik. Mislim, da – gledano z duhovnimi očmi – izolirana identiteta »kirurg« ne obstaja. Tudi to je le »maska«, čeprav potrebna, koristna in jo s ponosom nosim. Zdi se mi, da se odgovori na eksistencialna vprašanja začnejo jasniti, ko si upamo postaviti se pred Boga in ugotovimo, kdo/kje smo pred Njim in tudi kje smo v drugih medsebojnih odnosih, npr. z domačimi in s sodelavci. To preverjanje lahko storimo prav ta trenutek in nihče tega ne more storiti namesto nas. Kajti vsi ti odnosi so glavni vzgib našemu vsakršnemu delovanju. Ne iščejo pa tega vsi moji kolegi tako intenzivno, čeprav osebno dvomim, da neverni ljudje sploh obstajajo. Številni moji sodelavci so člani drugih veroizpovedi, med njimi muslimani, pravoslavni, hindujci. To se mi zdi pozitivno. Menim pa tudi, da je pripadnost neki religiji nekaj povsem drugega kot iskanje duhovnosti, ki je v resnici odnos, sicer nima smisla.

Izraz »beg možganov« ni posrečen. Normalno je, da zdravniki odhajamo v tujino. Če ne bi bili dobri, nas ne bi sprejeli. Tudi Avstrijci odhajajo v Nemčijo, Švico, v ZDA ali kam drugam. Motivi so vedno različni. To moramo razumeti kot neko normalno fluktuacijo. Ne zanikam pomembnosti truda za povečanje privlačnosti domačega zdravstvenega sistema. Povprečen zdravnik je zaradi manjšega števila zdravnikov v Sloveniji bolj obremenjen kot v Avstriji, kar je slabo samo na prvi pogled.  Npr. za mladega kirurga je v Sloveniji to prava dragocenost, saj bo lahko doma operiral več kot bi v nekem obdobju razvoja npr. v Avstriji in bo doma prej prišel do določene samostojnosti. Naloga zdravstvenega sistema pa je, da takega specialista v državi tudi obdrži. Kolikor vem, ima sedanji minister za zdravje osebno izkušnjo iz Švice. Upam, da bo uvajal ukrepe, ki bodo naš zdravstveni sistem vsaj malo približali kakemu podobnemu razvitemu sistemu.

V obeh bolnišnicah, kjer sem delal do sedaj, tako v slovenjgraški kot pri usmiljenih bratih v Avstriji, sem se dobro počutil in nisem imel namena menjati. Vedno je prišla neka ponudba, ki je bila v tistem trenutku izziv. Iz tega razmišljanja Slovenija ni (bila) nikoli izključena. Medicinsko sem se izšolal v Sloveniji, v velikem deležu tudi kirurško. Kako bi lahko pozabil vse, kar sem se naučil od svojih fakultetnih učiteljev na MF v Ljubljani, kot tudi kasneje operiranja? To človek vedno pomni in hvaležnost zame pomeni, da to, kar znam, dam naprej. Slovenski bolniki prihajajo na preglede tudi v Avstrijo ali po drugo mnenje. Vedno bom Slovenec, na to sem ponosen. Po osmih letih bivanja v Avstriji so mi ponudili avstrijsko državljanstvo, vendar se za to nisem odločil.

AVTOR: Jure Brankovič 

 

- Slovenija potrebuje več bolnišnic in seveda več zdravnikov. Zanimivo se mi zdi, da tega bolj eksplicitno ne zahtevajo npr. prebivalci Ljubljane ali Maribora. V Celovcu so npr. tri bolnišnice z zelo podobnim spektrom, kar omogoča izbiro in razbremeni čakalnice. Pa še te so včasih polne. Sistem redovnih bolnišnic je bil v Sloveniji po letu 1945 žal razgrajen in po mojem ni pričakovati, da bi ga lahko kmalu spet vzpostavili. Obstajajo sicer koncesionarji visoke strokovnosti (kirurgija Bitenc, Iatros ipd.). Več takšnih zavzetih strokovnjakov z občutkom za skupno dobro in z nekaj poslovnega talenta mora država šele vzgojiti. Dolgoročno mislim tudi, da potrebujemo tretjo medicinsko fakulteto, ta bi se morala začeti ustanavljati že zdaj. Če res ne gre drugače, tudi z zasebno pobudo, kot sta npr. dve medicinski fakulteti v Avstriji. Tukaj je največje vprašanje kakovost. V Avstriji, tudi v moji sedanji bolnišnici, je precej zdravnikov, ki so mednarodni medicinski študij v angleščini ali nemščini končali na različnih medicinskih fakultetah v Litvi, v Romuniji ali na Češkem ter so danes dobri zdravniki. 

- Predstojnikom oddelkov bi bilo treba dati večja pooblastila. Oni so v veliki meri jamstvo, da zdravstveni sistem deluje v praksi. V Avstriji se od predstojnikov veliko terja. Pričakuje se, da so strokovno med najboljšimi na oddelku, ter vključuje tudi njihovo boljšo delovno nagrajenost. Predstojnik je v Avstriji tisti, ki pride na kliniko zjutraj kot eden prvih in jo zapušča kot eden zadnjih – ko je delo opravljeno. Imeti mora tudi pregled nad delom zaposlenih. Predstojniki imajo v Avstriji a priori večjo zaslombo tudi pri strokovnem direktorju in direktorju ustanove. Kot se spominjam sistema iz Slovenije, je predstojnik sicer odgovoren »de jure«, a je »de facto« pogosto nekakšen koordinator. 

- Glede dodatnega oz. nadstandardnega zavarovanja: V Avstriji se pričakuje, da so odgovorni poklici (zdravniki, pravniki, profesorji ter še nekateri poklici) zavarovani dodatno – nadstandardno, t.i. »Sonderklasse«. Ostali po želji, a je zelo drago. Državni uradniki (npr. policisti, vojaki, uslužbenci javnih uradov, uslužbenci železnic ipd.) so preko dajatev države zavarovani nadstandardno po t.i. BVA-shemi. Obe shemi po mesečnih dajatvah krepko presegata prispevke osnovnega zdravstvenega zavarovanja. V obeh shemah smo ljudje, ki živimo relativno zdravo oz. smo visoko ozaveščeni glede lastnega zdravja. Ker gmotno zmoremo sami (SKL) oz. zmore za svoje uslužbence država (BVA), dajemo v skupno malho nesorazmerno več kot porabimo. Vendar iz tega porabijo več tisti, ki si takega zavarovanja na tak ali drugačen način ne morejo privoščiti in imajo tudi zaradi našega prispevka dostop do vseh, tudi vrhunskih storitev. Sistem deluje. Ko zdravnik npr. potrebuje zdravstveno obravnavo, je preko SKL-zavarovanja takoj na vrsti in tudi kmalu nazaj na svojem delovnem mestu. Zdravniku za lastno zdravstveno obravnavo ni treba koristiti »zvez in poznanstev«.