Nove virusne mutacije, tokrat predvsem notranjih virusnih proteinov, so zapletle epidemiološko situacijo z izbruhom novega vala kovidne literature. Vsaj trije novi sevi, Zupančič, Pokorn in Ihan, so že okužili knjigarne in knjižnice. Kaj so avtorji povedali o nastanku knjige, razlogih za pisanje in novoletnih željah?
POVEZAVA NA REVIJO ISIS >>>
David Zupančič
Kaj je bil motiv za pisanje knjige?
Od zgodnjega otroštva sem vedel, da bi nekoč rad pisal. Vedno me je sicer bolj vleklo v smer kriminalk, fantazijskih svetov in pravljic. Nikoli si ne bi mislil, da bo moja prva knjiga neke vrste avtobiografska izpoved. Na koncu pa najbolj izrazita spodbuda za pisanje ni prišla iz nekih notranjih, fikcijskih svetov, ampak iz službe. Globalna pandemija skozi oči infektologa. Dobra podlaga za resničnostni triler.
Kakšen je bil načrt za knjigo in kako je potekalo njeno pisanje?
Nekega popoldneva sem sedel za računalnik in spisal svojo zgodbo prvega potrjenega primera covida-19 v Sloveniji. Bežna ideja je bila celo, da bi jo objavil kot neke vrste blog. Potem pa sem pomislil, da imam v bistvu nek nezavidljiv privilegij, da sem del tega sveta, ki je ljudem neznan in zakrit – sveta alarmov na hodnikih bolnišnice, improviziranih intenzivnih enot ... in dobil sem občutek, da bi bil ta svet zanimiv tudi ostalim. Dovolj zanimiv, da bi lahko napisal knjigo. Poleg tega pa se mi je zazdelo, da bi bilo do vseh zdravstvenih delavcev pošteno, da ta svet prikažemo korektno, iskreno in brez olepšav.
Kako bi kot bralec opisali svojo knjigo?
Gre za iskreno pripoved specializanta infektologije iz časa svetovne pandemije covida-19. Pripoved naravnost z najbolj obremenjenih delovišč. Občasno začinjena s humorjem, drugič brutalno tragična. Vpogled, ki ga težko ponudijo mediji, politiki in vladni govorci. Mešanica trilerja, komedije in drame – po resničnih dogodkih.
Zakaj sploh pišete literaturo?Pisanje je zame ventil. Trenutno bi lahko rekel, da je moj najljubši hobi. Medicina kot strogo urejena in eksaktna stroka ne nudi veliko možnosti domišljijskega udejstvovanja, zato mi pisanje razvaja občutek umetniške svobode. Daje mi ogromno zadovoljstva in veselja. Je medij, preko katerega lahko komuniciram prosto, v svoji režiji, natančno tako, kot želim (zunaj parametrov odpustnega pisma, kliničnega statusa in ostalih »šablon« iz službe). Dodatno zadovoljstvo seveda pride, ko vidiš, da bralci tvoje vsebine radi berejo. Takrat postaneš neustavljiv.
Kako ste, ob znani zaposlenosti zdravnikov, sploh našli čas za pisanje literature? (Se to sploh spodobi?)
Ne glede na to, ali je človek zdravnik, odvetnik ali pa voznik avtobusa ... prav je, da poišče čas za tiste stvari, ki ga najbolj veselijo. Pa četudi je to trideset ali petdeset minut zvečer, na kavču, pred spanjem. Moje pisanje je počasno in na dolgi rok. Tudi moja Siva cona je nastajala skoraj dve leti. Nerad hitim, saj ne bi rad, da mi pisanje postane le še ena obremenitev. Takrat bi namreč težje našel čas zanj.
Kakšen je bil založniški proces?
Ko sem na spletu omenil, da pišem knjigo, so me kontaktirali iz založbe. Odšel sem na sestanek v Mladinsko knjigo in oddal še relativno zgodnjo verzijo besedila (skupno približno eno tretjino končnega izdelka). Nad oddanim so bili navdušeni in naslednji dan sem prejel pogodbo. S sodelovanjem sem sicer zelo zadovoljen in založba je res ves čas skrbela za to, da je založniški proces do končnega izdelka potekal gladko. Presenetila jih je le izjemna količina prodanih izvodov, tako da knjiga teden dni po izidu praktično ni bila na voljo. V času tega intervjuja pa s polic že izginja tudi prvi ponatis.
O čem bo govorila vaša naslednja knjiga?Moj glavni cilj je nekoč napisati dobro medicinsko kriminalko. Je pa to dolgoročni cilj, ki bdi nad mano kot nekakšno zahrbtno in grozljivo gorovje, za katerega zaenkrat ocenjujem, da ga ne bi zmogel preplezati. Naslednja knjiga bo torej najbrž v veliko pogledih podobna tej, morda nekakšno nadaljevanje pripovedi specializanta infektologije. Glede na odziv je to tudi nekaj, kar ljudje z veseljem prebirajo.
Novoletne želje?
Mir na svetu. In vroča čokolada.
Marko Pokorn
Kaj je bil motiv za pisanje knjige?
V knjigi so zbrane kolumne, ki so od začetka 2018 do konca 2021 vsak mesec izhajale v časniku Delo. Ob pisanju kolumn nisem načrtoval, da bi izšle tudi v knjižni obliki, a sem zdaj vesel, da so urejeno, skorajda taksonomsko zbrane na enem mestu.
Kakšen je bil načrt za knjigo in kako je potekalo njeno pisanje?
Knjiga je več kot štiri leta nastajala nevede in postopoma v rednih enomesečnih presledkih, včasih sem si ideje za kolumne zapisoval na zalogo, določene zapise dlje časa medil v glavi, večina kolumn pa je bila napisanih v zelo kratkem času, predvsem pa v zadnjem trenutku, skladno z mojim značajem, tik pred predvidenim rokom za oddajo.
Kako bi kot bralec opisali svojo knjigo?
Težko. Ima mehke platnice, ki se lepo prilegajo roki. Če vas moti, da vas z naslovnice nekdo opazuje, jo morate obrniti na drugo stran. O njeni vsebini pa sem vse napisal, oziroma se samoanaliziral, že v predgovoru.
Zakaj sploh pišete literaturo?
Pišem zato, ker me to veseli in ker na ta način ohranim misli žive, da uidejo pozabi, kar se mi zadnje čase vse pogosteje dogaja. Če bi si ideje bolj pridno zapisoval, bi imel sedaj materiala še za eno knjigo.
Kako ste, ob znani zaposlenosti zdravnikov, sploh našli čas za pisanje literature? (Se to sploh spodobi?)Z medicinsko-literarnim dvoživkarstvom imam nekaj izkušenj: že od študentskih časov sem pisal za radio, gledališče in televizijo, vse pa se je sukalo okoli zdravstva. Skeč o človeku klopu iz Teatra Paradižnik je nastal le nekaj mesecev pred tem, ko sem se kot golobrad specializant znašel na infekcijski kliniki. Teater Paradižnik je bil na sporedu enkrat mesečno in tempo pisanja je bilo takrat relativno lahko vzdrževati. Povsem nekaj drugega je bila deset let kasneje Naša mala klinika, kjer je bila produkcija bistveno bolj intenzivna in je bilo treba scenarije pisati praktično ves čas. Sam sem jih napisal nekaj več kot petdeset, in to ob obveznih štirih ali petih dežurstvih mesečno in dveh majhnih otrocih doma. Zato je precej trpela moja soproga in tudi moja strokovno-raziskovalna dejavnost. Scenarije sem pisal v skopo odmerjenem prostem času, pogosto ponoči – takrat sem, bistveno mlajši kot sedaj, kot kakšna majhna nervozna veverica, potreboval res malo spanja. Sem pa pisal relativno hitro in sistematično, saj sem imel izdelan format in če sem imel pripravljene tri dobre zgodbe na epizodo, se je scenarij sestavil kar sam od sebe.
Mislim, da pri pisanju ni nič nespodobnega in zaradi tega nikoli nisem imel slabe vesti. Je pa res, da nikoli nisem pisal v službi, to sta bili dve povsem ločeni zadevi.
Kakšen je bil založniški proces?
Založniški proces je bil za nekoga, ki se je s tem srečal prvič, zelo gladko tekoč in neboleč. Moram priznati, da so na Mladinski knjigi resnično prijazni. Med drugim so me naučili, kaj v njihovem žargonu pomeni beseda »digital« [didžital]. Pa vse kolumne sem lahko v miru še enkrat prebral in v enem zamahu napisal uvodno besedo. Pa še Izar Lunaček jo je simpatično ilustriral.
O čem bo govorila vaša naslednja knjiga?
Po pravici povedano, še ne vem. Glede njene vsebine pa že obstaja več idej: prva je, da katerega od nerealiziranih scenarijev, ki že desetletja ždijo v metaforičnem predalu na trdem disku, predelam v roman. Druga je, da napišem nekaj povsem novega. Tretja pa je, da napišem knjigo napotkov za srečno, zdravo in uspešno življenje. Da ne bo treba ves čas zagovarjati le cepljenja in drugih bralstvu bolj ali manj neprijetnih ukrepov. Če prav pomislim, bi v tem trenutku verjetno še precej lažje napisal knjigo, polno nasvetov za stresno in nezdravo življenje.
Novoletne želje?
Za novo leto si želim malo več časa: da bi imel vsaj kanček vpliva na to, kar počnem, oziroma da bi lahko bil gospodar svojega časa. Če pa že to ne gre, bi bil zelo vesel, če bi bil dan kakšno uro ali dve daljši. Da bi imel čas zase in predvsem za svoje najbližje.
Alojz Ihan
Kaj je bil motiv za pisanje knjige?
Mitja Čander, direktor založbe Beletrina, me je povabil k pisanju knjige o epidemiji. Ker sem v Delu vsak drugi teden pisal nekakšen dnevnik epidemije, sem sklenil to pisanje na koncu opremiti z objektivnimi podatki in grafikoni, ki bralcu po dveh letih časovne distance dajo vpogled tako v trenuten duh časa, ki ga odsevajo moji »dnevniški zapisi«, kot v dejanski razvoj dogodkov, ki jih v času pisanja nisem poznal. Tako je nastala Skupinska slika z epidemijo. Vendar sem kmalu začutil, da bistvo epidemije ni toliko v medicini kot v pretresu naših življenj in družbe kot celote, ki se je zgodil zaradi epidemije. Za opis tega pa ni boljšega sredstva kot roman, ki sem ga namenoma začel v isti točki kot kolumnistično knjigo – s pojavom epidemije na ladji Diamond Princess, februarja 2020. Vendar roman Karantena dogajanje hitro prestavi na jadrnico, ki je simbol intime in osebnih zgodb.
Kakšen je bil načrt za knjigo in kako je potekalo njeno pisanje?
Roman je nastal med počitnicami, v dveh poletjih. V prvem je šlo predvsem za dramo epidemiologa Egona, ki kot fizično povsem šibek in skoraj nemočen človek med epidemijo nenadoma dobi strahotno družbeno moč, zabrede v korupcijo – roman pa se dogaja kot sodno pričanje njegovega prijatelja Andreja. V drugem poletju sem osrednjo dramo romana predal Andreju in Petru, ki sta brata in med epidemijo rešujeta dementno mamo iz doma za ostarele, najprej pa ji morata doma urediti razmere za ustrezno nego in življenje. To pa v družini, polni travmatične zgodovine, ni enostavno. Seveda se je spremenil tudi naslov romana iz »NeMoč« v »Karantena«, saj se roman namesto s paradoksom moči in nemoči zdaj bolj ukvarja z osebno in družbeno krhkostjo v kriznih razmerah.
Kako bi kot bralec opisali svojo knjigo?
Roman, ki se kljub 420 stranem hitro prebere. Taki so prvi odzivi in sem jih vesel, ker sem želel napisati predvsem roman, ki ga bralec vzame v roko in ga pritegne in potegne vase vse do zadnje strani. To pa zahteva veliko dela v »ozadju« – dobro, zanimivo in prepričljivo opisane junake, dober dramatični lok, spletanje niti za učinkovito katarzo in seveda premišljeno zgodbo brez nelogičnih ali drugače motečih elementov, ki bralcu ustavljajo branje ali ga iz potopljenosti v tekst celo zbrcajo v realnost.
Zakaj sploh pišete literaturo?
Pisanje esejev ali kolumn je zame način razmišljanja: ko napišem en stavek, se na osnovi njegovega pomena lotim naslednjega in ko končam, šele preberem, kakšno je pravzaprav moje stališče do določenega pojava. Ne pišem zato, da nekomu povem, kar mislim, ampak zato, da izvem, kaj v resnici mislim. Podobno je z literaturo: ko izoblikujem učinkovito, sugestivno pesem ali prozo, šele zares občutim svoj čustveni in duhovni odnos do določenega pojava. Tudi z literaturo torej primarno ne sporočam drugim svojega čutenja, ampak ga s pisanjem odkrivam tudi samemu sebi. Seveda pa sem vesel, če imajo od mojih esejističnih ali literarnih raziskovanj neko korist ali zadoščenje tudi bralci. Ljudje smo socialna bitja in nas vedno razveseli, če si lahko delimo skupne misli in občutke.
Kako ste, ob znani zaposlenosti zdravnikov, sploh našli čas za pisanje literature? (Se to sploh spodobi?)
Pisna refleksija je del moje osebnosti, od študentskih časov že redno pišem članke in kolumne za Delo in občasno tudi knjige, to je moj duhovni trening, moja telesna higiena, ki je enako pomembna kot redno fizično gibanje. Ko je prišla epidemija, je bilo logično, da je bila večina mojih kolumnističnih razmišljanj posvečena njej. Ker sem sproti spremljal vso pomembno literaturo in simpozije o covidu-19, sem kolumne pisal dobesedno mimogrede, saj sem se s tem ukvarjal cele dneve. Glede časa je pa tako: če danes nisi na družbenih omrežjih ali pred televizijo, ga imaš veliko.
Kakšen je bil založniški proces?
Beletrina je postala izjemno profesionalna založba. Kot avtor sem naredil tekst, ga po elektronski pošti poslal urednici in to je bilo vse. Vse ostalo, od ilustracij do datumov predstavitev, sem zgolj potrjeval ali se dodatno dogovarjal prek računalnika.
O čem bo govorila vaša naslednja knjiga?
Kar nekaj bralcev mi je medtem napisalo, da bi želeli brati nadaljevanje Karantene, ker jih zanima, ali Peter in Meta kljub vsemu ostajata skupaj, in kaj se zgodi z Andrejem, in kako se zaključijo posli s testi, in kaj bo po letu ali dveh, ko se bo mami poslabšala demenca … Sam pa sem v tem trenutku predvsem zadovoljen, ker razen kolumn, ki sem jih vajen kot redne rutine, nimam nič dolgoročnega na grbi.
Novoletne želje?
Nekaj veselega kiča za smeh in zdravice. Potem pa nekaj več časa zase in bližnje. Ljubezen, ki je na srečo že v nas in jo vedno zmoremo, če hočemo. Letos pa je, žal, med glavnimi željami tudi mir, tisti temeljni, ko ne grozi orožje.
