Iz monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem (3. knjiga)
AVTORICA: prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec
Članek iz revije ISIS POVEZAVA>>>
Leta 1919 ustanovljena nepopolna Medicinska fakulteta (MF) v Ljubljani je leta 1934 vpeljala v učni program nov predmet, zgodovino medicine, ki se je začela izvajati v študijskem letu 1935/36. Z ustanovitvijo popolne MF leta 1945 je bila ustanovljena Katedra za zgodovino medicine kot pedagoška in znanstvenoraziskovalna ustanova, leta 1976 pa je nastal še Inštitut za zgodovino medicine. Prvi predavatelj je postal ginekolog porodničar doc. dr. Ivan Pintar, ki je napisal tudi prvi predmetni učbenik »Kratka zgodovina medicine« (1950) in predaval vse do smrti leta 1963. Nato je bila katedra debelo desetletje prazna in so predavali le honorarni suplenti, leta 1976 pa je dr. Peter Borisov zasedel to delovno mesto in se habilitiral za docenta. Prof. Borisov je vpeljal ločena predavanja za študente medicine in stomatologije, pripravil skripta iz zgodovine medicine in zgodovine stomatologije ter nov učbenik »Zgodovina medicine« (1985, dopolnjena izdaja 2009). Ukvarjal se je z raziskovalnim delom, predvsem na področju razvoja kirurgije in ginekologije na Slovenskem. Še naprej je zbiral predmete, ki so jih nekdaj uporabljali slovenski zdravniki, in jih razstavil v prostorih novoustanovljenega inštituta.
Mesto prof. Borisova je po njegovi upokojitvi (1990) zasedla zdravnica dr. Zvonka Zupanič Slavec. Sprva si je prizadevala za institucionalizacijo predmetne zbirke kot muzej. Poleg pedagoškega in mentorskega dela je začela širiti zgodovinskomedicinsko stroko tudi zunaj fakultetnega okolja, v širši slovenski in mednarodni prostor, interdisciplinarno, povezano z drugimi humanističnimi strokami in tudi z javnostjo. Negovanje strokovne tradicije in njena širša družbena vloga imata svoj odmev, družba pa vse bolj ugotavlja, kako pomembno je znotraj medicine vzgajati tudi za humanistične vrednote.
Prof. Zupanič Slavec promovira znanstvenoraziskovalno delo in je objavila okoli 60 knjižnih del, strokovnih in znanstvenih monografij z delovnega področja, od stare medicine s škrljevsko boleznijo do identifikacijske študije lobanj grofov Celjskih, pa obsežnejših raziskav o tuberkulozi na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru, historiatov slovenskega javnega zdravstva (zdravja), različnih zdravstvenih ustanov, kirurgije srca, radiologije, predvsem pa je pripravila enciklopedični prikaz razvoja zdravstva in medicine na Slovenskem, ki je pred nami v štirih knjigah na okoli 2500 straneh z okoli 6000 slikovnimi prilogami. Nekaj knjig je izšlo tudi v angleškem jeziku pri uglednih mednarodnih založbah. Z zunanjimi sodelavci je pripravila in izdala tudi prevode nemških in latinskih del s spremnimi študijami in faksimili (šestih del) nekaterih znamenitih knjig starejših slovenskih zdravnikov: Marka Antona Plenčiča (1998), Antona Muznika (2000), Frana Viljema Lipiča (trilogija na 1300 straneh: Topografija Ljubljane, prva znanstvena protialkoholna razprava v mednarodnem prostoru Dipsobiostatika in Bolezni Ljubljančanov (2003, 2005, 2007)). Vpeljala je srečanja zgodovinarjev medicine v domačem in mednarodnem prostoru »Pintarjeve dneve«, na katerih se strokovnjaki srečujejo ter pripravljajo večje projekte, med njimi je nastalo 10 zbornikov oziroma prevodov s spremnimi študijami domačih in tujih strokovnjakov. Prav tako je organizirala in izpeljala v sodelovanju z različnimi ustanovami in s podporo osrednjeslovenskih zgodovinarjev medicine počastitev ustanov in osebnosti s spominskimi ploščami ali kipi. Vpeljala je tudi prakso velikih razstav, pri katerih sodelujejo študenti, pa tudi siceršnjih strokovnih razstav, ki popularizirajo zgodovinskomedicinsko stroko v domačem in tudi tujem kulturnem prostoru. Pedagoško delo med študenti je razširila z ekskurzijami po medicinskih znamenitostih Ljubljane in Slovenije, ogledi Lekove medicinsko-farmacevtske zbirke, Slovenske zobozdravstvene zbirke v Celju in dve desetletji z obiskovanji dunajskih medicinskih muzejev. Za stroko je navdušila tudi učitelje zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, da so izpeljali številne manjše raziskave v lokalnem okolju in tako prispevali k ohranjanju stanovske tradicije. Tudi nova mariborska medicinska fakulteta ima v svojem študijskem kurikulumu predavanja, posvečena zgodovini medicine, doc. dr. Gregor Pivec pa je pripravil učbenik »Medicina 20. stoletja«.
Prof. Zupanič Slavec je zgodovino medicine skozi desetletja širila na področje medicinske humanistike, ki se z zgodovino medicine in dentalne medicine od leta 2021 na MF UL predava kot obvezni in izbirni predmet. S 25-letnim (1993–2017) vodenjem Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher v Ljubljani in sodelovanjem v UNESCO-vem projektu Arts in Hospital je sistematično skrbela za humanizacijo hospitalizacije, vzgajanje za empatični odnos in ozaveščeno skrb za duhovno dobrobit zdravstvenega osebja in študentov kot tudi bolnikov v zdravstvenih ustanovah. Z letom 2021 je znotraj Inštituta za zgodovino medicine ponovno zaživel tudi program medicinske terminologije s predavateljem doc. dr. Sergejem Pirkmajerjem. Inštitut za zgodovino medicine je v letih 2019–1922 vodil tudi slovenski del evropskega projekta programa HERA. Inštitut sodeluje z analognimi ustanovami v mednarodnem okolju, predvsem z reškim, zagrebškim, dunajskim, padovskim in tržaškim inštitutom. V anglosaškem svetu sodeluje predvsem z največjo tovrstno ustanovo na svetu – Wellcome Institute for History of Medicine v Londonu. Inštitut prav tako sodeluje z mednarodnim združenjem zgodovinarjev medicine – International Society for History of Medicine, ki ima sedež v Parizu. V slovenskem prostoru poteka tradicionalno povezovanje ljubiteljskih zgodovinarjev medicine preko Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ustanovljene leta 1951, in Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, ustanovljenega leta 1963. Člani se medsebojno povezujejo, sodelujejo in skrbijo, da je njihovo poslanstvo živo in da se vanj vključujejo novi rodovi.
Zahvala
Le redko se imamo priložnost javno zahvaliti sodelavcem, ki naklonjeno pomagajo pri nastajanju knjižnih del. Tukaj bi se rada zahvalila Senti Jaunig, ki od leta 2005 sodeluje z Inštitutom za zgodovino medicine MF UL ter pozna njegovo dejavnost in poslanstvo. Z delom si je pridobila znanje, ki ga uporablja kot urednica. Lepa hvala.
Zahvalila bi se rada tudi zdravnikom recenzentom, ki čez leta sodelujejo kot glavni recenzenti: patofiziolog in medicinski terminolog prof. dr. Dušan Sket in kliničarka, infektologinja prof. dr. Alenka Radšel Medvešček. Ob njiju so vsako knjižno poglavje recenzirali strokovnjaki z obravnavanih področij, ponekod jih je bilo res veliko. Ni bilo lahko priti do končnih zapisov.
Tudi brez predanega sodelovanja farmacevtke mag. Tjaše Debelak ne bi šlo, pa imenitne natančne oblikovalke Mateje Omerzel ter lektorice Cvetane Tavzes, prevajalke za angleški jezik družinske zdravnice Anje Krek ter študentke medicine Lucije Jagrič. Pri ustvarjanju tega dela je izjemno pomagalo nekaj knjižničark iz Centralne medicinske knjižnice, pa tudi številni drugi »nevidni« sodelavci, brez katerih se tako velikega dela ne da dokončati. Skupaj smo ustvarili delo, ki bo ohranjalo svetlobo velikega dela medicinskega in zdravstvenega osebja s podpornimi službami za dobro zdravje domačega človeka.
