Avtorica: Mirjana Rajer
Rika Horvat, prijateljica, specialistka nuklearne medicine, ki z družino živi in dela na Danskem. Kako naj sploh opišem Riko? Prizemljena in dobrosrčna. Zdravnica in mama trem navihancem. Rika je oseba, ki bi jo imela v torbici in potegnila ven vsakič, ko mi je hudo.
Članek je bil objavljen v reviji ISIS >>>
Če greva malo nazaj, kako si izbrala specializacijo iz nuklearne medicine?
Moja prva (in takrat tudi edina) želja je bila hematologija v UKC Ljubljana. Specializacija se mi je zdela pisana na kožo, verjetno pa me je navdušila ekipa takratnega hematološkega oddelka. Poleg strokovnega dela me je navdušil odnos med zaposlenimi, skrb, s katero so bedeli nad nami specializanti, požrtvovalnost, s katero so opravljali svoje delo. Ampak ker je v življenju tako, da načrtuješ eno, zgodi pa se drugo, sem začela iskati nekaj, kar bi bilo ravno tako zanimivo in raznovrstno. S prijateljico iz študijskih let, ki je takrat že specializirala nuklearno medicino za UKC Ljubljana, sem pretresala različne možnosti, ampak njenih argumentov nisem mogla pomesti pod preprogo: specializacija je zanimiva, raznolika, poleg tega pa brez dežurstev in nočnih. Ker je bil moj takratni partner in zdajšnji mož zaposlen kot reševalec, ker sva živela v Celju precej daleč od babic in dedkov in ker sem vedela, do bo nekdo moral skrbeti za otroke, ko bo mož v službi, sem se pragmatično odločila za specializacijo iz nuklearne medicine v Celju. Ja, kot pravijo, človek obrača, Bog obrne.
Nam lahko malo orišeš razlike pri delu »nuklearca« v Sloveniji in na Danskem?
Prva razlika je gotovo ta, da je na Danskem zdravnik eden od zaposlenih v zdravstvenem sektorju, vendar s svojim sindikatom, ki si je izboril dobre delovne in plačilne pogoje znotraj javnega sektorja. Druga razlika je popolna digitalizacija Danske, kar pomeni, da imaš znotraj ene regije dostop do celotne zdravstvene kartoteke, do celotnega pregleda pacientove dokumentacije pa v pacientovem osebnem zdravstvenem kartonu. Kar v praksi pomeni, da ne izgubljamo časa z administrativnimi zadevami in iskanjem dokumentacije, ampak se lahko posvetimo pacientu in težavam, zaradi katerih je prišel do nas. In ker je pomembneje, da opravljamo delo, za katero smo usposobljeni, vse ostalo, kar se lahko varno preda naprej, predamo naprej, kot npr. injiciranje radiofarmaka, vpisovanja pacientov v dnevni program ... Veliko razlik v resnici izvira iz osnovnih pogojev dela, ki so na Danskem boljši. Nobenega dvoma ni, da v Sloveniji zdravniki in ostalo osebje delajo najboljše, kot v obstoječem sistemu lahko. Če bi v Slovenijo takoj zdaj prenesli danski način dela brez spremljajočih ukrepov (digitalizacija, urejen plačilni sistem, enak hierarhični model ...), zdravstveni sistem v Sloveniji ne bi preživel niti 24 ur. Tako velik je delež etičnega pogona ne samo zdravnikov, ampak tudi medicinskih sester, strežnic, tehnikov in vsega podpornega osebja v Sloveniji. Vendar ne glede na vse napisano tudi na Danskem strmo pada število zaposlenih v zdravstvenem sektorju, vse manj pa se jih odloča za poklic v tem sektorju. Ker ne glede na vse napisano je poklic zdravnika, medicinske sestre, babice, reševalcev, tehnikov poklic in ne služba, imeti moraš določene osebne lastnosti, da lahko delaš z drugimi (bolnimi) ljudmi. Ni pa prav, da se to izkorišča.
Vem, da Skandinavci zelo veliko dajo na ravnovesje med službo in zasebnim življenjem (»work life balance«). Kako ti to doživljaš?
Sama sem imela na začetku s tem težave, ker sem bila navajena, da greš domov, ko so preiskave napisane, saj je za naše paciente pomembno, da čim prej dobijo izvid, in ker sem potrebovala več časa za izvide v danščini. To se mi je zdelo čisto v redu, dokler me ni predstojnik oddelka prijazno opozoril, da to meče slabo luč nanj, ker pomeni, da on ne zna razporediti dela. Razlike ne samo v medsebojnih odnosih na delovnem mestu, ampak tudi v zasebnem življenju v Sloveniji in na Danskem so ogromne, kar se kaže predvsem v njihovem odnosu do nadurnega dela. Vodja oddelka se mora pozanimati, pa naj gre za medicinske sestre, zdravnike ali tehnike, ali je kdo, ki bi lahko ostal preko rednega delovnega časa, da se preiskave opravijo do konca. Redko se zgodi, da ni nikogar, ki ima možnost ostati dalj časa, če pa se to izjemoma le zgodi, potem preiskave odpovejo. Najdejo drug datum in nihče se ne pritožuje. Tako pač je.
Tvoj mož je Slovenec in reševalec. Bi nam lahko tudi on napisal nekaj besed o razlikah med delom reševalca v Sloveniji in na Danskem?
Na Danskem je, kot je že napisano, v navadi, da se zdravnike razbremeni dela, ki ga lahko opravlja ustrezno izšolan in izobražen kader. Tako npr. nosečnosti vodijo babice, nosečnica pride do zdravnika samo v primeru patološke nosečnosti ali v primeru, ko babica dvomi, da je potek nosečnosti normalen. Ginekolog se posveča svojemu delu, ne pa načeloma fiziološkemu procesu nosečnosti. Tako je tudi pri reševalcih. Tukaj po opravljenih dodatnih izobraževanjih kot reševalec daješ zdravila na terenu, kot v primeru akutnega koronarnega sindroma, aritmije ipd. Nobene potrebe ni po zdravniku na terenu, saj so potrebni v bolnišnicah in ambulantah. Kot pa je bilo že večkrat poudarjeno, je zaradi modernega sistema komunikacije zdravnik s svojo ekipo obveščen o težavah pacienta še pred dejanskim prihodom pacienta.
Skandinavijo vsi vidimo kot »raj na zemlji«, primer najbolj razvitih držav. Zanimivo je tudi to, da na vaš šolski sistem ljudje v Sloveniji gledajo kot na nekaj idealnega. Pa je res?
Vsaka medalja ima dve plati, tako je tudi tukaj s šolstvom. Res je, da tukaj ni pritiska glede ocen, ker se ocenjevanje začne šele v osmem razredu; osnovno šolo začnejo, tako kot v Sloveniji, ko dopolnijo 6 let, takrat namreč vstopijo v 0. razred. V obdobju brez ocenjevanja se ima otrok tako možnost razvijati brez pritiska, najti področja, ki ga zanimajo, in se v njih poglobiti, medtem ko so drugi predmeti bolj na stranskem tiru. Pri vzgoji so namreč ubrali diametralno nasprotje: nobene prisile, nobenega kaznovanja, saj se mora otrok razvijati v svojem tempu. Zveni idealno, v praksi tudi v večini primerov je, ampak težava nastane, če otrok zaradi različnih razlogov ne najde predmetov, ki ga zanimajo. Tako lahko npr. zaključi osnovno šolo brez znanja poštevanke, kar nekaj dislektikov ostane neprepoznanih, čeprav je ravno v zadnjih nekaj letih na Danskem prišlo do velikega premika pri zgodnjem odkrivanju disleksije. Otrok pa, ki se je naučil v šoli biti neviden, ostane tak do zaključka šolanja, saj ni slabih ocen, ki bi bíle plat zvona. Moram pa še dodati, da če otroka prepoznajo kot učno neuspešnega, potem gredo v boj z vsem arzenalom: dodatna pomoč, tako pri učenju kot psihološka, če je potrebno, izobraževanje staršev, iskanje novih načinov izobraževanja.
Pogrešaš kaj iz Slovenije?
Predvsem gore, in način, s katerim Slovenci navezujemo stike. Preko hrane. Mislim, da je bil največji šok, ki smo ga doživeli ob prihodu, da otroke pošljejo domov, ko večerjajo. Ti majhni kulturni šoki. Mi vedno pripravimo več, kot lahko pojemo, tako da je vedno še za kakšna lačna usta, ker oh groza in strah, če gre kdo lačen od mize! Tukaj pa skuhajo toliko, kolikor pojejo, in nič več. S tem se sprijazniš, težko pa to ponotranjiš.
Veliko mladih zdravnikov sanja o odhodu v tujino ali pa v tujino dejansko odidejo. Ko smo mi zaključevali fakulteto, ni bilo tako. Kaj bi rekla mladim zdravnikom (če sploh kaj) kot vzpodbudo, da ostanejo v Sloveniji?
Moj načrt ni bil ostati tukaj, ampak videti in doživeti način dela (in na nek način tudi življenja) v tujini. Ko pa začneš delati v okolju, kjer je poklic zdravstvenega delavca še vedno spoštovan, kjer je lažje uskladiti družinsko in poklicno življenje, potem je odločitev lažja.
Upam, da je v Sloveniji zdaj tako črno, ker je pred jutrom vedno najtemneje, in da luč na koncu predora ni hitri vlak, ki drvi proti nam, kot je napisal Slavoj Žižek, ampak da bo zdravnikom uspelo doseči tisto, kar je v tujini že dolgo časa samo po sebi umevno. Bi pa rada poudarila, da je na Danskem to mogoče, ker so tukaj davki strašno visoki. Tudi na avtomobile, ponos in slabost večine Slovencev. Na Danskem je vozni park sestavljen iz avtomobilov srednjega cenovnega razreda, ker je DDV na motorna vozila 160 % (v Sloveniji npr. 21 %), poleg tega se dvakrat na leto plačuje zelena taksa, ki je prav tako odvisna od avtomobila; močnejši motor pomeni tudi dražje prispevke.
Draga Rika, hvala za lep pogovor.
