Kaj si mislim o avtorju uvodnika Mladine, ne bom zapisal, da me ne obtoži uporabe argumentum ad homini. Kar me najbolj zmoti, so trditve brez vseh dokazov. Na temelju teh trditev avtor privleče sklepe, ki so skregani z vsako resničnostjo in so lahko edino plod njegove domišljije.
Zakona o zdravstvenem varstvu iz leta 1992, ki je omogočil zasebništvo, niso sprejeli zdravniki. Potrdil ga je parlament, v katerem je sicer sedelo nekaj ljudi, ki so z nastopom poslanske funkcije pozabili, da so zdravniki. V tem, da so bili nekateri pripravljeni delati v svojem prostem času pri zasebnikih, ni nič slabega. Če nič drugega, to poveča kapacitete zdravstvenega sistema. Nezadovoljstvo s plačami v javnih zavodih ni posledica zavisti, ampak preprosto nizkih plač. In zdravniki, tako kot vsaka druga poklicna skupina, imajo pravico, da se borijo za boljši dohodek. Ni res, da bi zdravniki dobili vse, kar so zahtevali. Daleč od tega. Ne vem, zakaj se zdi uredniku Mladine Gregi Repovžu sporno, da se delo izven rednega delovnega časa plača kot nadurno delo. Verjetno zato, ker ne ve, kako je to, če 5 ali 6 let svojega življenja preživiš brez prostega časa in brez družine. Njemu multiton ni nikoli zapiskal ob 3 h zjutraj, ravno ko si zadnjo “reanimacijo” oddal enoti intenzivnega zdravljenja.
Stavek: “A so nenadoma nekateri začeli operacije opravljati predvsem popoldne, ko je bilo plačilo višje, dopoldne pa so operacijske mize samevale,” je trditev, za katero bi Repovž moral nevesti dokaze, sicer je to plod njegove burne domišljije. V vseh 36 letih dela se to v UKC Ljubljana ni nikoli zgodili, verjetno pa tudi drugod ne. V popoldanskem času se vedno praviloma izvajajo nujne operacije. Bolj pogosto je, da se kakšna načrtovana operacija zavleče v popoldan.
Presenetljivo je, kako si ljudje, ki o zdravstvu ne vedo ničesar (kar je tu očitno) upajo javno o tem govoriti in dajati ocene. “Več kot je zdravnikov delalo pri zasebnikih, manj učinkovit je bil javni sektor”, je seveda popolna neumnost. Kadrovski primanjkljaj, ki se vleče že od nastanka Slovenije, je vzrok za težave. Kapacitete zdravstvenega sistema so dokončno zmanjšale razne omejitve, ki jih je v imenu omejevanja stroškov vsiljevala politika, in ne delo pri zasebnikih. To je, kot že rečeno, kapacitete samo zvečalo. Repovž tega seveda ne želi vedeti in ga verjetno tudi ne zanima.
Kaj je želel povedati s tem, da ne ve, v čigavem imenu zdravniki govorijo, lahko samo ugibamo. Zdi se, da se je tu izgubil. S pacienti vedno govorim v svojem imenu. Zakaj bi bilo torej pacientom zaradi tega neprijetno? In zakaj se to pozna na mojem ugledu? Trudim se, tako kot vsi moji kolegi, da za bolnika naredimo vse, kar se da. Če tega Repovž in njemu podobni ne znajo ceniti, je to njihov problem.
Ambulante za neopredeljene niso ravno posrečena rešitev, vendar je tudi to bolje kot nič. Trenutna rešitev in plačilo imata namen motivirati kolege, da v svojem prostem času povečajo kapaciteto primarnega zdravstva. Dela v rednih ambulantah ni možno zmanjšati. V delo ambulant za neopredeljene se lahko vključijo edino tako, da porabijo svoj redni dopust. Torej ne bo nobenega primanjkljaja, temveč samo več dela na račun prostega časa zdravnikov in drugega osebja.
Da ne bo bistveno vprašanje Repovža ostalo brez odgovora, mu bom odgovoril. Zdravniki se za medicino in za delo v poklicu odločamo, predvsem ker sta nam medicina in poklic všeč. Vsak ozdravljen pacient, vsak uspešen poseg, dobro postavljena diagnoza predstavljajo vir posebnega zadovoljstva. Tu pa tam tudi kakšen pacient reče hvala. Da bi to dosegli, se moramo ves čas izpopolnjevati, se učiti in si nabirati izkušnje. Ob vsem tem za politiko in podobne neumnosti ne ostane prav veliko časa. Kot sem že povedal, uspešen zdravnik nima časa za druge stvari. To seveda ne pomeni, da ne opažamo anomalij in problemov. Ker smo vpeti v sistem in imam možnost opazovati dogajanje od blizu, vidimo realne vzroke in tudi realne rešitve, v nasprotju z deimo Repovžem. V zdravstvu se obrača veliko denarja, vendar o denarju zdravniki praviloma ne odločamo. Odločevalci v zdravstvu so večinoma laiki, ki jih nastavi politika in ki medicine ter procesov v zdravstvu ne razumejo in nočejo razumeti. Edino merilo je osebni profit. Politiki so na vsa opozorila gluhi. Če bi prisluhnili, bi s tem ogrozili lastni položaj. Zdravniki na to opozarjamo že dolgo časa. Trditev, da težave v zdravstvu izvirajo iz zdravniških vrst, je čisti populizem in demagogija.
Večkrat so mi predlagali, naj bi zdravniki vključili strokovnjake za odnose z javnostjo. Zakaj? Zato da bi prodajali enako meglo kot ostali? Da bi bil moj ugled odvisen od mnenja na družbenih medijih in mnenja novinarjev Mladine? Moj ugled je odvisen samo od mojega dela. Delam pošteno in sem svoje življenje posvetil reševanju tujih življenj in če to ni zadosti, potem ugleda ne potrebujem.
Primarij Dušan Vlahović, Vodja Oddelka za urgentno anesteziološko dejavnost UKC Ljubljana
