Trenutna situacija plačevanja zdravstvenih storitev v Sloveniji je takšna, kot je. Takšna, na katero smo očitno pristali, če si hočemo priznati ali ne. Ker če nanjo ne bi pristali, bi jo v nekem doglednem času spremenili. Verjamem, da je prišla prelomna točka, kjer se bo nabrala kritična masa zdravnikov, ki bo zahtevala vrednotenje vsega objektivnega dela znotraj vsake zdravstvene storitve, ki jo bolnik potrebuje. Na koncu bo to največja vrednost v celotnem pomenu besede za bolnika.
Če začnemo na začetku. Trenutni sistem obračunavanja v bolnišnici je popolnoma neprožen in nepregleden glede resničnih porabljenih sredstev in deluje na principu pavšala določenih skupin. Vrednost intelektualnega dela, da ne rečem odgovornosti, ki se opravi znotraj specialnega dela (konzilij, kolegij, posvet, študij), se v resnici ne beleži nikamor. Odločitve, ki temeljijo na podlagi večletnih izkušenj in prakse, so včasih zelo težke in odgovorne, pa vendar se njihova odgovornost ne pokaže v obračunskem modelu. Tudi majhne odločitve, ki so lahko zelo pomembne tako za bolnika kot tudi za plačnika, so včasih zanemarjene, namesto da bi bile primerno stimulirane, da ne rečem, da bi bile vsaj korektno plačane.
Za nazoren primer lahko vzamemo nek ambulantni pregled, ki je popolnoma razvrednoten, čeprav vemo, da je njegova objektivna vrednost za bolnika v resnici najpomembnejša. Vzamemo lahko čisto običajen pregled bolnika s povišanim krvnim tlakom, ki potrebuje nekaj laboratorijskih preiskav in ustrezno terapijo oziroma korekcijo le-te. Zakaj? Ker lahko dolgotrajno povišan krvni tlak poškoduje kar nekaj organov, kot nefrolog pa bom izpostavil odpoved ledvic. Cena ambulantnega pregleda je 10 evrov in nekaj, cena dializnega zdravljenja pa je ocenjena na okoli 30.000 evrov na leto. Da ne govorimo o tem, da mora bolnik, ko pristane na dializnem zdravljenju, trikrat tedensko vsaj 6 do 8 ur preživeti izven svojega okolja. Vrednost tega si lahko bolnik določi sam, gre pa za popolnoma spremenjen način življenja in funkcioniranja. Seveda si ne morem domišljati, da lahko ambulantno zdravljenje prepreči napredovanje bolezni ledvic do njihove odpovedi, lahko pa skrbno vodenje to napredovanje upočasni in velikokrat celo dosežemo, da ob dobri komplianci bolnika uspemo doseči marsikaj.
Morda se lahko dotaknemo tudi indikacije specifične operacije in seveda s tem presojanja, ali je bolnik primeren za operativni poseg. V tem trenutku je neka presoja, ki se nanaša na določen poseg pri 95-letni gospe, zelo izpostavljena razmišljanju v smeri, da se lahko tudi preceni, kaj je najbolje plačano, in ne, kaj je v resnici najbolje za bolnico. Seveda je to zelo špekulativno razmišljanje internistično izobraženega zdravnika, vendar se moramo vsi zavedati, da ravno v teh možnih špekulacijah tiči zajec!
V resnici bi si vsi želeli preglednost, enostavnost, učinkovitost … V resnici bi vsi hoteli imeti v ospredju bolnika in njegovo trenutno težavo, ki jo skušamo s skupnimi močmi premagati – našimi in tudi z bolnikovo pomočjo … Resnično si želimo sistem, kjer bo tudi intelektualno delo ustrezno ovrednoteno in priznano ter seveda postavljeno ob bok dobri ročni spretnosti, ki mora biti prav tako korektno nagrajena, še posebej če gre za konkretnega zdravnika s ustrezno velikim številom bolnikov in malo zapleti. Želel bi si, da bi bil dober kirurg lahko nagrajen tudi za odločitev, da ne bo opravil operacije, ker je tudi to lahko v interesu bolnika.
P. S. V tem pismu sem se z namenom kratkega sporočila izognil pisanju s stališča organizacijskih vidikov in tudi sodelovanja z ostalimi strokovnjaki znotraj zdravstvene oskrbe.
Boštjan Kersnič, dr. med., spec. nefrologije,
podpredsednik zbornice in predsednik Odbora za bolnišnično zdravstvo
