Blažka Plahutnik Baloh
Transspolne osebe so osebe, katerih spol, pripisan ob rojstvu, in doživljani spol nista skladna. Pojem transspolnosti vključuje osebe ne glede na to, ali so (bile) vključene v medicinski proces potrditve spola. Transspolne osebe se lahko identificirajo znotraj binarnega ali nebinarnega spektra spola. Binarni spekter vključuje opredeljevanje znotraj spolne dvojice ženska - moški, nebinarni pa identitete, ki presegajo omenjena družbeno opredeljena spola. Spolna identiteta nebinarnih oseb zavrača toge družbene norme spola in se giblje tako na maskulinem, femininem in androgenem spektru ali popolnoma izven njih.
Tranzicija obsega psihološko, socialno in medicinsko tranzicijo. Na videz vsaj delno ločeni procesi različnih oblik tranzicije so tesno prepleteni s številnimi družbenimi normami, ki vplivajo na dojemanje lastnega spola in umeščanje oseb v družbeni kontekst tako pred kot tudi po procesu tranzicije. Posledično številne transspolne osebe doživljajo spolno disforijo, za katero je značilno doživljanje stisk zaradi neskladja spolne identitete in telesa. Pri osebah, ki si želijo medicinske tranzicije, se spolna disforija uspešno lajša s hormonsko terapijo in/ali kirurškimi posegi (Murad idr., 2010; White Hughto in Reisner, 2016; Heylens idr., 2014; Fisher idr., 2016; van de Grift idr. 2016). Hkrati ni nujno, da vse transspolne osebe doživljajo disforijo ali si želijo medicinskega procesa potrditve spola.
Izsledki raziskav kažejo, da se transspolne osebe spoprijemajo z več težavami v duševnem zdravju od cisspolne populacije (Seelman idr., 2017; Wilson idr., 2016; Bradford idr., 2013). Težave v duševnem zdravju pri tem niso sopojavne transspolni identiteti, temveč se pojavljajo kot posledica družbenega položaja marginaliziranosti. K temu negativno prispeva tudi patologizacija, saj je v Sloveniji transspolnost po MKB-10 (World Health Organization, 2004) še vedno vključena v poglavju psihiatričnih motenj pod diagnozo F64.0 – transseksualizem.
Transspolne osebe se z zdravstvenim sistemom srečujejo v različnih življenjskih obdobjih in situacijah, pri čemer je medicinski proces potrditve spola le eden od stikov z zdravstvenim kadrom. Pri tem stiku je eden od ključnih dejavnikov številnih stisk oseb proces razkrivanja zdravstvenemu kadru. Razkritje označuje proces, v katerem oseba svojo spolno usmerjenost in/ali spolno identiteto razkrije sebi in/ali deli z drugimi. Predstavlja vseživljenjski proces, saj se osebe skozi celotno življenje gibljejo v različnih in novih socialnih kontekstih, v katerih so postavljene pred odločitev, ali želijo informacijo deliti z drugimi. V zdravstvenem kontekstu vzbuja stiske osebam predvsem občutek neizogibnosti deljenja informacije z zdravstvenim kadrom in vprašanje, komu in kdaj se razkriti.
Raziskava avtorice Nine Perger (2021) z naslovom »Transspolne osebe v času epidemije covida-19: dostop do zdravstvenih storitev«, ponuja vpogled v izkušnje transspolnih oseb s slovenskim zdravstvenim sistemom tako med epidemijo covida-19 kot tudi izven obdobja epidemije. V raziskavo so bile preko kvalitativnih intervjujev ter fokusnih skupin poleg transspolnih oseb vključene tudi osebe, zaposlene v zdravstvu, in relevantne osebe iz nevladnih organizacij. Izsledki nakazujejo, da so korektne izkušnje transspolnih oseb z zdravstvenim sistemom v manjšini. Največ korektnih izkušenj so osebe doživljale na primarni ravni zdravstvene obravnave, pri čemer omenjene izkušnje opisujejo kot »srečo« ali naključje. Korektnost izkušenj osebe hkrati ocenjujejo na podlagi odsotnosti slabih izkušenj – kot pozitivno izkušnjo interpretirajo tisto, ki ni korektna, ampak zgolj nevtralna. Pri korektnih izkušnjah osebe izpostavljajo odnosne dimenzije, ki zagotavljajo občutljivo obravnavo (npr. spoštovanje zasebnosti, ustrezno rabo imena in zaimkov) ter angažiranost osebja v obliki samoizobraževanja o transspolnosti.
Poleg korektnih osebe izpostavljajo tudi ambivalentne izkušnje v obliki dobronamernih slabih interakcij. Te temeljijo predvsem na želji zdravstvenega osebja, da je podporno, vendar nima ustreznega znanja o tem, kako. Tovrstne situacije ustvarjajo nelagodno vzdušje tako za transspolne osebe kot tudi za zdravstveno osebje.
Zadnja kategorija izpostavlja negativne izkušnje, ki po obsežnosti in številčnosti prevladujejo. Osebe izpostavljajo, da so pri obravnavi doživljale patologizacijo spolne identitete in rabo napačnih imen in zaimkov s strani zdravstvenega osebja, kljub temu da so izrazile, katero ime in zaimke uporabljajo. Izpostavljajo izkušnje, kjer so morale legitimizirati svojo spolno identiteto, in izkušnje ugibanja o spolu s strani zdravstvenega kadra ter preverjanje »resničnega spola« v zdravstvenih kartotekah. Osebe so bile prav tako deležne neprimernih vprašanj (npr. ali je partnerka zadovoljna z genitalijami osebe). Poročajo tudi o nepoznavanju področja transspolnosti, nepoznavanju specifičnih storitev za transspolne osebe v zdravstvu (npr. medicinskega postopka potrditve spola) ter nerazločevanju med interspolnostjo in transspolnostjo. Na podlagi teh izkušenj transspolne osebe poročajo o izogibanju zdravstveni obravnavi ter stiskah v zvezi z njo.
Osebe med predlogi sprememb izpostavljajo spremembe v procesu medicinske tranzicije, spremembe na ravni relevantnih zdravstvenih institucij, zakonodajne spremembe ter spremembe na odnosni ravni. Zdravstveni kader, vključen v raziskavo, izpostavlja predvsem potrebo po vključenosti pojava transspolnosti v formalno izobraževanje ter potrebe po kadrovskih okrepitvah.
Pri primerni obravnavi transspolnih oseb v zdravstvenih institucijah velja izpostaviti nekaj ključnih smernic. Pomembno je zavedanje, da težave v duševnem zdravju niso nujno prisotne in niso nujno posledica spolne identitete ter tako ne smejo biti kategorično obravnavane kot vzročna posledičnost transspolne identitete. Prav tako se je pri obravnavi dobro izogibati kakršnimkoli predvidevanjem. Vsaka transspolna oseba je individualna, zato je ne moremo primerjati z ostalimi. Ob prvem stiku vprašamo po imenu in zaimkih, ki jih oseba uporablja, ter temu dosledno sledimo skozi pogovor. Jezik in izrazoslovje sta pomembna – skrbimo za uporabo ustrezne, spoštljive terminologije ter se hkrati poskušamo izogniti rabi »ospoljenih« besed (npr. gospodična). Ko govorimo o osebi z drugimi, še posebej s svojci, prej vedno preverimo, komu je oseba razkrita. Razkritje mora biti vedno pod nadzorom osebe, ki omenjene informacije razkriva. Najpomembnejša osnova za korektno obravnavo je hkrati kontinuirano izobraževanje o hitro razvijajočem se področju transspolnosti.
Zadnja, a hkrati najpomembnejša smernica je refleksija lastnih predsodkov in stereotipov, ki jih ima vsak(a) izmed nas. Ker omenjeni vodijo naše vedenje, je ključno, da se jih zavedamo in s tem lahko preprečimo številne nekorektnosti pri zdravstveni obravnavi oseb.
Viri
Bradford, N. J. in Syed, M. (2019). Transnormativity and Transgender Identity Development: A Master Narrative Approach. Sex Roles, 81, 306–325.
Fisher, A. D., Castellini, G., Ristori, J., Casale, H., Cassioli, E., Sensi, C., Fanni, E., Amato, A. M., Bettini, E., Mosconi, M., Dèttore, D., Ricca, V. in Maggi, M. (2016). Cross-Sex Hormone Treatment and Psychobiological Changes in Transsexual Persons: Two-Year Follow-Up Data. The Journal of clinical endocrinology and metabolism, 101(11), 4260–4269. ntity disorder. The journal of sexual medicine, 11(1), 119–126.
Heylens, G., Verroken, C., De Cock, S., T'Sjoen, G. in De Cuypere, G. (2014). Effects of different steps in gender reassignment therapy on psychopathology: a prospective study of persons with a gender ide
Murad, M. H., Elamin, M. B., Garcia, M. Z., Mullan, R. J., Murad, A., Erwin, P. J. in Montori, V. M. (2010). Hormonal therapy and sex reassignment: a systematic review and meta-analysis of quality of life and psychosocial outcomes. Clinical endocrinology, 72(2), 214–231.
Seelman, K. L., Colón-Diaz, M. J. P., LeCroix, R. H., Xavier-Brier, M. in Kattari, L. (2017).Transgender Noninclusive Healthcare and Delaying Care Because of Fear: Connections to General Health and Mental Health Among Transgender Adults. Transgender Health, 2(1), 17-28.
van de Grift, T. C., Kreukels, B. P., Elfering, L., Özer, M., Bouman, M. B., Buncamper, M. E., Smit, J. M., in Mullender, M. G. (2016). Body Image in Transmen: Multidimensional Measurement and the Effects of Mastectomy. The journal of sexual medicine, 13(11), 1778–1786.
White Hughto, J. M. in Reisner, S. L. (2016). A Systematic Review of the Effects of Hormone Therapy on Psychological Functioning and Quality of Life in Transgender Individuals. Transgender health, 1(1), 21–31.
Wilson, E. C., Chen, Y. H., Arayasirikul, S., Raymond, H. F. in McFarland, W. (2016). The Impact of Discrimination on the Mental Health of Trans*Female Youth and the Protective Effect of Parental Support. AIDS and behavior, 20(10), 2203–2211.
World Health Organization (2004). ICD-10 : international statistical classification of diseases and related health problems : deseta revizija, 2. izdaja. World Health Organization.
Avtor članka: Blažka Plahutnik Baloh, mag. psih.
Članek je bil objavljen v februarski reviji Isis >>>>
