Nekako v senci knjig treh zdravnikov – pisateljev (Alojz Ihan, Marko Pokorn, David Zupančič) je v letu 2022 izšla še četrta knjiga zdravnika – pisatelja, sicer profesorja kirurgije Eldarja M. Gadžijeva Škarje, prosim.
Podnaslov Poklicna avtobiografija slovenskega kirurga nam nakaže, da se njegova knjižna pripoved začne z vstopom v specializacijo. Sam napiše, da je v specializacijo »bil sprejet«. O takratnem formalnem postopku sprejema nas avtor ne seznani, zato pa toliko bolj doživeto opiše svojo »prvo operacijo«, ki jo je opravil na travmatologiji. Že v začetku knjige lahko preberemo, kako se je začelo njegovo sodelovanje z nepogrešljivimi instrumentarkami, od katerih so se takratni specializanti lahko veliko naučili. Avtor posebej opozori na komunikacijo, ki je potekala med njimi. Ta je bila po njegovi oceni marsikdaj neprimerna in ne ravno v okvirih dostojnega, spoštljivega in prijaznega vedenja. (Ob branju teh vrstic sem pomislila na nedavno razkrito komunikacijo med sedanjim ministrom za zdravje in predstavnikom Fidesa, ki naj bi bila po ministrovem mnenju značilna za kirurge. Ne spomnim se, da bi ministrovemu načinu pogovora kdo od kirurgov javno oporekal, posebno njegovi trditvi, da se tako pač pogovarjajo kirurgi med seboj.) Kirurg Eldar M. Gadžijev je že pred mnogo leti opazil nespoštljivo komunikacijo med nekaterimi zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem ter zapisal besede, tako značilne zanj:
»V svoji kirurški praksi sem bil morda prav zaradi svojega razumevajočega odnosa do instrumentark od njih vedno deležen prijaznosti, pozornosti in pomoči.«
Ali se je ta odnos razvijal v smeri, ki jo je nakazal avtor, torej v smeri dostojnega in spoštljivega, ali pa je v iskanju avtonomije posameznih poklicev šel v drugo smer, lahko povedo tisti, ki so danes zaposleni v kirurgiji. Za današnje specializante bo gotovo zanimivo primerjati tedanjo prakso z aktualnimi razmerami, ki jih po svoje krojijo tudi plačna razmerja med različnimi poklici v zdravstvu.
Čeprav avtor meni, da na travmatologiji ni bilo dosti priložnosti za humor, pa nam v sebi lastnem slogu opiše dva primera, ki bi lahko sodila v to kategorijo. Pri tem ne gre le za prikaz potencialno smešnih situacij, temveč tudi za slikovit prikaz odnosov med glavnimi akterji. Na primer med predstojnikom in šefom oddelka ali pa med kirurgom in psihiatrom, ki je v konziliarni izvid za bolnika na travmatologiji zapisal: »Pacient vidi mravlje. Jaz tudi.«
Zanimivo je slediti zgodbi o tem, kako je prof. Gadžijev iz specializanta travmatologije postal specialist za kirurgijo jeter, žolčnika in trebušne slinavke. Kot da je šlo za ljubezen na prvi pogled še iz časov začetnih dežurstev, ko je asistiral kirurgu pri operaciji poškodovanih jeter. Takrat še nihče ni imel znanja, ki ga je prinesel razvoj na tem področju. Šele dodatna znanja so omogočila kirurško reševanje problemov, ki so bili prej nerešljivi. Prof. Gadžijev je svojo kirurško kariero zgradil ravno na reševanju takšnih problemov na področju kirurgije jeter. Vedno je iskal nove, izvirne načine operacij, če s prej poznanimi ni mogel doseči načrtovanega cilja. V knjigi se je posvetil tudi situacijam, ko kljub vsemu napredku kirurgije zdravnik ob pacientu v operacijski dvorani naleti na neoperabilno stanje. To so gotovo izjemno težki trenutki na poklicni poti kirurga, o katerih lahko govorijo samo oni. Še teže je takrat, ko pacienta izgubijo že med operacijo. Oboje nam je prof. Gadžijev predstavil na primerih lastnih izkušenj, kar je še posebej dragoceno.
Kaj pa vizite? Avtor nam poda izčrpen pogled na vizite, komu so namenjene, kako so potekale in kako naj bi – da bi bile kar najbolj koristne za potek zdravljenja in tudi za pacientovo počutje, še posebej, če se individualni pogovori s pacienti opravijo še pred uradno vizito. To je nekaj, kar je enostavno treba prebrati in primerjati s potekom današnjih vizit, ki jih zaznamujejo drugačne razmere in tudi z zakoni pogojene zahteve po varovanju osebnih podatkov pacientov. Gotovo je starodobne vizite primerno nadomestiti s sodobnejšimi načini preverjanja bolnikovega trenutnega stanja, vendar je avtorjeva pripoved o njih še vedno lahko poučna. Tudi dilema o tem, kateri specialist – anesteziolog ali kirurg – naj poskrbi za pacienta na oddelku za intenzivno terapijo, je še vedno aktualna, čeprav so na Komisiji za medicinsko etiko že pred leti podali mnenje, da je prav, da vizito pri pacientu opravita oba, po možnosti skupaj.
Imena kirurgov in drugih sodelavcev, ki jih opisuje prof. Gadžijev, so naši generaciji (vpis na medicinsko fakulteto v študijskem letu 1973/74) še znana in prav je, da so omenjeni tudi v tej knjigi, čeprav ne vedno v najbolj prijazni luči. Brez njihovega delovanja bi razvoj slovenske kirurgije najbrž šel po drugačnih poteh.
Velik del knjige je namenjen odnosu med učiteljem in učencem, torej med starejšim in mlajšim zdravnikom. Danes je ta odnos opredeljen kot odnos med specializantom in mentorjem, pravzaprav različnimi mentorji (neposredni, glavni, nadzorni …), vendar bistvo ostaja enako – prenašanje znanja in spremljanje mlajšega zdravnika ob njegovih samostojnih korakih v stroki. Ta odnos je avtor opisal s primeri resničnih zgodb, ki bi gotovo našle svoje mesto v narativni medicini (o pomenu te nove medicinske stroke sem pisala v reviji Isis decembra 2022). Bistvo tega odnosa je zajeto v naslednjem odstavku:
»Dokler učitelj uči, je odnos med zdravnikoma pretežno spoštljiv, kar je logično. A ko učenec stopi na samostojno pot, nadaljnji odnos postane odvisen predvsem od učenčeve čustvene in duhovne inteligence. Ta odnos je tako različen in nepredvidljiv, kot smo različni ljudje. Če je poučevanje dolžnost, hvaležnost v odnosu med učiteljem in učencem ni zares upravičena, spoštovanje naj pa vendarle ostane, prav tako tudi pripravljenost na pomoč učitelju in njegovim bližnjim.«
Iz napisanega sledi, da starejši zdravniki pričakujemo, da nas bodo mlajši spoštovali ter da nas bodo v primeru bolezni obravnavali kot kolege in nam namenili kanček več pozornosti. O tem ne nazadnje govori tudi uvodnik prof. dr. Antona Mesca v letošnji januarski številki Isis.
V knjigi najdemo tudi podroben opis nastajanja korozijskih preparatov, ki so bili osnova za pripravo knjige Atlas uporabne notranje jetrne anatomije, ki je izšla pri Springer Verlag in o kateri je veliki hepatolog Fentor Schaffner dejal, da »to ni le znanstveno delo, temveč tudi umetnina«. Korektno omenja vse sodelavce pri pisanju te knjige, soavtorja prof. Deana Ravnika, prevajalko v angleščino Barbaro Rovan in tudi Milana Števanca, ki jo je pripravil za tisk. V strokovno delo zunaj operacijskih dvoran nedvomno sodi tudi Prva ljubljanska jetrna in HPB šola, ki sta jo organizirala skupaj s prof. Sašo Markovič. Zasnovana je bila kot prva interdisciplinarna šola, namenjena skupnemu izobraževanju hepatologov in kirurgov, in je kasneje prerasla v podiplomske tečaje, ki so prof. Gadžijevu skupaj s knjigo prinesli mednarodni ugled.
V Mariboru mi je marsikaj uspelo je naslov poglavja, v katerem opisuje obdobje od leta 1997 do 2007. Prof. Gadžijev je imel pomembno vlogo pri ustanavljanju Medicinske fakultete v Mariboru, kar je potekalo približno sočasno z njegovim delovanjem v Kliničnem centru Maribor, ki mu je pomagal pridobiti naziv »klinični«. Dogodke, ki so povezani s tem, je podrobno opisal in bodo gotovo najbolj zanimali tamkajšnje kolege, še posebej tiste z »zgodovinskim spominom«.
Zgodovinski spomin pa nam pomaga prepoznati njegovo vlogo glavnega in odgovornega urednika revije Isis. V tej vlogi je vztrajal 10 let, do leta 2011, kasneje pa smo lahko redno prebirali njegove zanimive prispevke. V Zdravniški zbornici Slovenije je opravljal tudi druge pomembne naloge in leta 2012 dobil Hipokratovo priznanje, leta 2017 pa še častno članstvo.
Iz strokovnega dela poklicne avtobiografije pa avtor zaide tudi na bolj osebno obarvana poglavja. V enem od njih obravnava vprašanje, ali so kirurgi res nekako posebni ljudje. Profesor Gadžijev tej misli pritrjuje, saj kirurgov ne moti, da »režejo človeka in posegajo v njegovo telesno integriteto«. A večina jih o tej svoji posebnosti ne razmišlja, temveč si želi čim prej osvojiti kirurško spretnost z vsemi pravimi pristopi in malimi skrivnostmi. Iz svoje psihiatrične prakse se spomnim kirurga, ki mi je med pogovorom povedal, da je vedno mislil, da je kirurgija najtežja od vseh strok v medicini. Potem pa je spoznal, da je »delo psihiatrov še težje«. Torej bi tudi za psihiatre lahko veljalo, da smo posebni zdravniki, saj posegamo v človekovo osebno integriteto, kar mnoge navdaja z nezaupanjem in strahom. Bojijo se, da bomo v človeku videli njegove slabosti in jih razgrnili pred drugimi. Ta strah je lahko celo večji od strahu pred kirurgom, ki bo med operacijo pogledal v našo notranjost in nam po njej napovedal usodo (prognozo).
Drugi, zelo oseben pogled nam prof. Gadžijev razkrije, ko se bralcu predstavi kot pacient in odkrito opisuje, da se v tej vlogi ni počutil dobro. Pa ne toliko zaradi bolezni same, ki nedvomno sodi med zelo hude, temveč zato, ker je kljub bolezni želel brez prekinitve delati v svojem poklicu. V tej njegovi odločenosti, da bo v čim večji meri »ignoriral« bolezen, je vztrajal zelo dolgo in to je nekaj, v čemer ga ne gre posnemati.
V poglavju Predniki in karma nam avtor razkrije delček zgodovine svojih prednikov po očetovi strani. Ta je bila posebna in skrivnostna in se jo da slutiti iz nekaterih drugih del.
Eldar M. Gadžijev je tudi slikar. Naslovnico njegove knjige krasi njegov avtoportret. Pomenljivo se zdi ozadje slike v dveh barvah – rdeči in modri – ki se na vrhu slike skoraj neopazno prelivata ena v drugo. Kot da nam sporočata, da je takšno tudi avtorjevo življenje in da nam bo drugo polovico razkril v novi knjigi.
