Sedim pred balkonom, strmim v ledene sveče in pišem. Nisem v močvirju, pač pa v gorah. Na drugi strani doline se vzpenjajo vrhovi nad 2700 m, sedaj do polovice pokriti z zaplatami snega. Zjutraj sem zamudil sončni vzhod. Vsako jutro si ponovno obljubim, da bo prihodnje jutro moje. Ko bodo doline zopet črne, pobočja pod temno srebrnino snega, vrhovi pa razbeljeni v škrlatu, ki se razlije po nebesnem svodu.
Berem poročilo Fidesa. Odpoved stavke, mediacija, začetek pogajanj. Ne mislim, da je s pogajanji kaj narobe, na koncu se je vedno treba usesti za mizo, umiriti strasti in užaljenost ter se začeti pogovarjati. Naj ne zbledi spomin, zakaj smo ustanovili Fides: ker smo bili zdravniki stisnjeni v kot. Ker so takratni snovalci zdravstvene politike želeli iz nas narediti inženirje medicine. Ker je veljal princip enakih želodcev in enakih plač. Res pa je, da je bilo vse ostalo družbeno, skupno. Brezplačno šolstvo, malice in kosila za vse otroke, prevozi v šolo, premog preko sindikata, krediti, ki so se v nekaj letih stopili kot ledene sveče. Ni bilo dodatnega zavarovanja in vsak je šel na operacijo srca, če jo je potreboval. Vsaka večja vas je imela zdravnika. To je bila vrednota, ne dobrina. K temu se vrnem kasneje.
Potem se je pojavil neokapitalizem: storilnost, dodana vrednost, dobiček. Število zdravnikov se je začelo šteti z glavarino, njihova storilnost s količniki, njihova ubogljivost z elektronskim merjenjem delovnega časa. Če bi šlo za proizvodnjo, bi bilo to razumljivo, vendar gre za odnos med dvema zainteresiranima partnerjema (pacient - zdravnik), ki temelji na zaupanju, vzajemnem spoštovanju in dobrih, zdravih medčloveških odnosih. Če bi šlo za storilnostni odnos, kot želita MZ in ZZZS predstaviti javnosti, bi morali to vpeljati tudi v kulturo: toliko pesmi, pesnik, napiši ta teden; sodstvo: samo število zaključenih obravnav šteje; ali arhitekturo: do konca tedna toliko in toliko načrtov, čim ceneje.
Kako so nastajali zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, oddelki bolnišnic, klinike? Razvijalo jih je življenje samo, desetletja in desetletja ... Ni bilo načrtovalcev iz ljubljanskih pisarn. Ljudje so se odločili, da potrebujejo zdravstveno postajo v Ribnici na Pohorju ali v krajevni skupnosti v mestu. Do prvega zdravnika je bilo daleč po slabi cesti, od nekaterih kmetij tudi uro in več hoje. Rekli so: uvedli bomo samoprispevek, dali material (les, gramoz …) in prišli na udarne ure, da bomo tudi mi imeli zdravnika v bližini, ko ga bomo potrebovali! Župan je šel velikokrat v Ljubljano in to uredil. Potem je bil samoprispevek, gradbinci so gradili, ljudje so pomagali po svojih močeh, dajali od svoje plače in tako dobili zdravstveno postajo. Na odprtje so prišli gospodje iz Ljubljane. In na pogostitev. Zdravnik iz centralnega zdravstvenega doma je potem dvakrat tedensko izvajal ambulanto, prostor je bil tudi za patronažno sestro, otroško posvetovalnico in cepljenje. Ljudje so bili ponosni, da so imeli zdravnika. Imeli so ga radi. Cenili so ga, ker so spoznali, kako dragoceno je, da lahko pride babica z okvarjenim kolkom na pregled sama, namesto da prosi zeta, naj jo pelje v mesto na pregled, po zdravila, v laboratorij.
Koliko zdravstvenih domov in postaj, bolnišnic in oddelkov je bilo zgrajenih po naši odcepitvi od bivše skupne domovine?
AVTOR: Martin Bigec, dr. med., specialist pediatrije
