Novice in obvestila

Naj najprej povzamem temeljna dejstva: smo na začetku četrtega leta pandemije covida-19, prej povsem nepoznane in zelo nalezljive bolezni, ki je kot nepovabljena plesen zavladala svetu, povzročila pravi pomor in strašno nujno klicala po čim hitrejši rešitvi. V svetu je povzročila že čez 750 milijonov okužb in zahtevala skoraj 7 milijonov življenj, v Evropi je bila razlog za več kot 25-odstotni presežek smrti in pri več kot desetini okuženih sprožila trajne posledice dolgega covida. Ni pa zarezala le v naše zdravje, ampak v celoten repertoar zdravstvenega sistema, našega življenja in svetovnega dogajanja. Odziv posameznih narodov in vlad je bil zelo različen; le peščica držav se je dobro odrezala, večini pa je spodletelo, saj so se s takimi ali drugačnimi ukrepi neučinkovito odzvale na pandemijo. 

Največji davek je žal plačala prav medicina. Z vrhunskimi in izredno ažurnimi iznajdbami, diagnostiko, cepivom, protivirusnimi zdravili se je ovenčala z glorio mundi doseganja nemogočega, na tej poti pa je povsem neupravičeno izgubila brezhiben lesk zaupanja in spoštovanja. Zakaj? Iz samoumevnosti njenega obstoja, dobrega delovanja, vsesplošnega zaupanja in spontanega spoštovanja je medicina kar naenkrat, povsem nepripravljena, morala stopiti v epicenter družbenega, socialnega, ekonomskega in celo političnega dogajanja in konfliktov. Vsaka njena odločitev v času pandemije je tako ali drugače presegla »strokovno plat«, saj je njen domet posegel v vse pore našega bitja in žitja. Vse luči so bile uperjene v medicino, rešiteljico, časa pa ni bilo veliko! Zato je takrat medicina morala sestopiti s svojega, skozi stoletja skrbno grajenega, varnega piedestala zadržanosti pri sprejemanju novosti, saj je bila pod hudim pritiskom primorana ukrepati mimo vseh svojih ustaljenih postopkov – torej na temelju pomanjkljivih in kratkotrajnih izkušenj, analiz, študij. Nikogar drugega ni bilo, ki bi si lahko naložil to težko breme. Čas je denar, pravijo. Takrat je bil čas (najprej in predvsem) življenje! In v tej bitki s časom je bila medicina pravzaprav velika zmagovalka – milijoni neimenovanih prihranjenih življenj, to je tisto, kar tu resnično šteje! A to ni bilo dovolj za ohranitev njenega položaja. 

Celotna klima je bila in je še vedno odlično gojišče za razrast lažnih in celo škodljivih informacij, samosvojih mnenj o cepljenju, ostalih preventivnih ukrepih in zdravljenju, nekonsistentne globalne koordinacije in neenakosti pri razdeljevanju preventivnih materialov, diagnostičnih storitev, cepiv in zdravil. Covid-19 pa je nadaljeval svoj svetovni ples in mi smo vse bolj postajali »covidno« utrujeni, naveličani in apatični.

Zato je bilo v tej povsem »nenaravni« situaciji, nekakšnem kaosu v svetovnem merilu, nujno narediti premišljen postanek in kritično bilančno oceniti uporabljene intervencije v boju s pandemijo, tako »uspešne« kot »neuspešne«, podprte z dokazi ali zgolj z izkušnjami ali uglednimi mnenji, ter vse to kronati z ekspertnim konsenzom – enoznačnimi trditvami in priporočili za učinkovit odziv na pandemijo. Le-ta naj bi predstavljala unikaten temeljni dokument, namenjen vladam, oblikovalcem politike, zdravstvenih sistemov, industrije in drugim pri uvajanju ukrepov za eliminacijo covida-19 kot javnozdravstvene grožnje, kot tudi vsesplošen dokument za pripravo na morebitne bodoče pandemije. 

Pobudo je julija 2021 prevzel Institute for Global Health iz Barcelone na čelu s profesorjem Jeffom Lazarusom, ki se je predhodno že izkazal z objavami ekspertnih konsenzov na različnih področjih globalnega zdravja in človekovega blagostanja. Z uporabo delfske metode je po zelo intenzivnem procesu pridobivanja mnenj in odločitev razširjenega panela ekspertov dozorel članek, ki je bil objavljen 3. novembra 2022. Zgolj v prvem mesecu po objavi je dosegel skoraj 190.000 ogledov, danes pa je med več kot 23 milijoni sledenih publikacij v sistemu Almetrics po številu ogledov že na 482. mestu, torej je v samem vrhu, med 0,1 odstotka najbolj obiskanih publikacij kadarkoli v zgodovini njihovega sledenja – samo še en dokaz, kako nujno potrebna je bila njegova objava. 

 

Če malo parafraziram grško mitologijo: šlo je resnično za močno voljo Apolona v podobi panela ekspertov, da pokonča zmaja Pitona, predstavljajočega covid-19 v delfskem preročišču, in se ovenča z lovorovim vencem, tokrat v dobro vsega človeštva. Čeprav raziskava seveda ni mogla zaobiti predhodnih ugotovitev in priporočil »akcijskih planov« Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), Evropske unije in Neodvisne skupine za odziv na pandemije, se njena unikatnost kaže v metodologiji, ki skozi mnenja zelo številne skupine ekspertov daje prednost gradnji konsenza in obelodani tudi področja nestrinjanja, hkrati pa zapolnjuje vrzeli, ki so jih pustile omenjene predhodne publikacije. Sodelovanje v tej raziskavi je, vsaj zame, preseglo vsa pričakovanja in predstavljalo neprekosljivo izkušnjo, tako zaradi metodologije, predvsem pa zaradi zelo konstruktivnega kresanja mnenj, strašnih izzivov pri enoznačnem odločanju in enkratne priložnosti za izpostavitev lastnega znanja, izkušenj in videnja.

Vsebinsko je raziskava vključila šest področij obvladovanja pandemije: komunikacijo, zdravstveni sistem, cepljenje, preventivo, zdravljenje in neenakosti. O njih je razmišljala in razpravljala multigeografska, multidisciplinarna in sploh zelo raznolika, a kar najbolj reprezentativna globalna skupina ekspertov: akademikov, klinikov, strokovnjakov za javno zdravje in druge veje medicine, okolje, predstavnikov vlad in politike, ekonomistov in pacientov ter nevladnih organizacij. Skupno je sodelovalo 386 ekspertov iz 112 držav. 

Ožja raziskovalna skupina pobudnika študije je najprej pripravila izhodiščni dokument, temelječ na smernicah in priporočilih SZO in znanstvenih publikacij, ki ga je nato najprej pregledal ključni odločevalni panel 40 ekspertov, v katerem sem imela čast sodelovati. Šeststopenjska delfska metoda je vključevala definiranje problema in tri kroge preučevanja, sooblikovanja ter končno strinjanja, delnega strinjanja ali nestrinjanja z danimi trditvami in priporočili; ekspert se je lahko tudi odrekel podaji določenega mnenja, če je presodil, da zanj ni ustrezno kvalificiran, a je bilo takih izločitev izredno malo. Proces je v končnih fazah na virtualnih sestankih ekspertne skupine budno spremljala tudi področna urednica revije Nature, kar je predstavljalo poseben izziv in še dodatno oplemenitilo dosežek: 41 enoznačnih trditev in 57 priporočil.

Dokument je podprlo tudi 184 različnih organizacij in institucij po svetu, med njimi tudi Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.

To sta seveda še vedno vprašanji za mnogo milijonov dolarjev, ki še niso dobili prejemnika.

Čeprav so mnoge vlade in posamezniki izgubili začetni zagon pri obvladovanju pandemije covida-19, številni strokovnjaki, predvsem s področja javnega zdravja, kot tudi eksperti v pričujoči raziskavi še vedno prepoznavamo covid-19 kot vztrajno in potencialno nevarno grožnjo našemu zdravju, ki jo moramo čim prej odstraniti. 

Rezultati kažejo, da je ob globalnem in doslednem upoštevanju enoznačnih trditev in priporočil pričujoče raziskave, tako s strani vlad kot tudi širše družbe, ter ob povezovanju in sopomoči držav najverjetneje mogoče končati pandemijo covida-19. Kdaj se bo to zgodilo, pa je odvisno od izvedbe priporočil. Kjer je le mogoče, so priporočila podana tako, da jih je mogoče kar najhitreje udejanjiti, kar pomeni, da bi lahko grožnjo covida-19 zaključili že v nekaj mesecih in ne v nekaj letih. Tako smo spet na začetku: vse je torej odvisno od posameznih vlad, politik, vplivnih posameznikov in ne nazadnje celotnega prebivalstva – a s to razliko, da imamo zdaj prvič pred seboj krovni dokument trditev in priporočil, ki po vsej verjetnosti deluje, če ga le vsi in dosledno upoštevamo.

Temeljna lekcija je: covid-19 je še vedno tu, pred njim ni varen nihče, dokler nismo varni vsi.  Ključne besede za dosego slednjega pa so: enotnost, interdisciplinarnost, zaupanje. 

Tri najvišje uvrščena enoznačna priporočila panela ekspertov se osredotočajo na dejstvo, da morajo ukrepi zajeti družbo kot celoto in da celotna strategija za učinkovit zaključek pandemije temelji na cepljenju in pridruženih drugih preventivnih ukrepih. Ključne lekcije, s katerimi se bo torej treba temeljito spopasti in njihov rezultat enoznačno urediti, so: ustrezno utrditi ali izgraditi zdravstveni sistem, vzpostaviti ustrezno komunikacijo, primerno favorizirati cepljenje s pridruženimi drugimi preventivnimi ukrepi, odstraniti predobstoječe socialne in zdravstvene neenakosti ter spodbujati razvoj in uporabo novih zdravil.

Vzdržljivost in dobra operativnost zdravstvenih sistemov sta med ključnimi in temeljnimi priporočili v boju s kakršnokoli pandemijo. Koordinirana medresorska vladna politika mora vzpostaviti stabilen in prilagodljiv zdravstveni sistem, odziven na potrebe prebivalstva. V vsakdanjem življenju se je predvsem treba kar najbolj izogibati razdrobljenim odzivom in uveljaviti enotno družbeno strategijo, ki vključuje različna področja in raznovrstne akterje. Interdisciplinarno sodelovanje, ki se osredotoča na skupnost, zre v isto smer in je vredno zaupanja, šteje največ. 

Zanimivo, priporočila kaj hitro spregovorijo o zagotovitvi fizičnega in psihičnega blagostanja zdravstvenih delavcev, nato sledi omejitev finančnih preprek pri pridobivanju opreme in zdravljenja, ki vključuje tudi redno preskrbno verigo, pa seveda razbremenitev bolnišnic z okrepitvijo primarnega zdravstva – z uvedbo večnivojskega in medsektorskega sodelovanja in tudi s pomočjo nevladnih organizacij in študentov pri določenih procesih. Pozivajo pa seveda tudi k ohranitvi kakovostne obravnave necovidnih bolnikov. Zveni zelo znano in aktualno – kako od priporočil k dejanjem in kje dobiti zadostno število zdravstvenih delavcev, pa je seveda drugo vprašanje. 

To je bila prva tema naših razprav in v njih sem zelo aktivno sodelovala. Informacija in način njene podaje sta namreč tisti impulz, ki sproži plaz, usmerjen bodisi v pravo ali napačno smer odziva ljudi. V krizni situaciji je zelo pomembno, kako jo ljudje dojamejo oz. kako dojamejo ukrepe, ki ji sledijo. Od tovrstnega dojemanja je odvisen njihov odziv in doslednost pri upoštevanju ukrepov in pri spremembi njihovega vedenja. Zato je izrednega pomena, da so informacije preverjene in zanesljive ter podane razumljivo in enostavno. 

Že od začetka pandemije je vladala prava infodemija – poplava najrazličnejših informacij, med katerimi je bilo mnogo nepreverjenih, napačnih, zavajajočih in celo škodljivih (malinformacije), zato ji je SZO že marca 2020 napovedala vojno. Če se spomnimo: v  Sloveniji je zaradi dogajanja v severni Italiji tedaj vzdušje postajalo precej nelagodno, zato je na pobudo Vlade RS in v sodelovanju z nekaj deležniki, tudi Infekcijsko kliniko, nastal Klicni center za pomoč prebivalkam in prebivalcem Slovenije pri iskanju zanesljivih informacij v povezavi s koronavirusom (KC). Naključje je hotelo, da sem že na začetku stopila v čevlje vodje KC, kar je bil velik izziv in še večja odgovornost.

Z vidika delovanja rutinskih klicnih centrov v kriznih razmerah je bil naš KC pravi unikat, tako glede strukture, operativnosti kot vsebine. Svetovalci po telefonu so bili namreč študenti Medicinske fakultete UL, vseskozi pa smo jim bili v živo, pa tudi po telefonu na voljo strokovnjaki različnih področij in ključnih ministrstev, ki smo vsakodnevno pridobivali in obnavljali vse novosti, povezane s pandemijo. KC pa ni zgolj ljudem pomagal pri iskanju zanesljivih in preverjenih informacij, temveč je tudi zaznaval pomanjkanje priporočil in usmeritev ter pri odločevalcih spodbujal njihov nastanek, deloval je povezovalno med posameznimi institucijami in odločevalci, posredoval pobude klicateljev ustreznim institucijam, ponujal je psihološko oporo ljudem in bil medij za izražanje skrbi prebivalstva, bil pa je tudi pomemben barometer dogajanja med ljudmi. S študenti smo tudi analizirali naše delo v prvem valu pandemije in ga objavili v Zdravstvenem vestniku ter vzbudili zanimanje svetovne strokovne javnosti, saj tako raznovrstno dejavnega klicnega centra med kriznimi razmerami ni zaslediti nikjer po svetu. 

Panel ekspertov poudarja, da je zaupanje ljudi temelj uspešnega boja proti pandemiji, in zaupanje si je naš KC zagotovo pridobil – v 20 mesecih delovanja smo prejeli kar 380.000 klicev. Zato so naše izkušnje lahko precej prispevale k priporočilom konsenza. Panel tudi enoznačno izpostavlja, da je komunikacija ključno področje tveganja in priložnosti za dokončanje pandemije covida-19. Vlade morajo zgraditi zaupanja vredne komunikacijske strategije, pri tem redno sodelovati s strokovnjaki, javnomnenjskimi voditelji in skupnostjo ter uporabiti tiste komunikacijske načine, ki so najbolj uporabljani v določenih sredinah. Še posebej pa je izpostavljen pomen preprečevanja, pa tudi sledenja, beleženja in javnega razkrivanja vseh tistih platform, ki širijo lažne oz. škodljive informacije, za katere morajo prevzeti tudi odgovornost. Stroka pa mora take informacije takoj ovreči z razumljivo in preprosto razlago.

Ni dvoma, cepljenje je učinkovito, a s 97-odstotnim konsenzom ekspertni panel močno poudarja, da samo s cepljenjem ne moremo zaustaviti pandemije; vse države morajo ob cepljenju vzpostaviti tudi druge, nefarmacevtske preventivne ukrepe ter zanje zagotoviti finančna sredstva. Še posebej je izpostavljeno prezračevanje prostorov in poudarjeno, da je treba takoj umakniti vse tiste ukrepe, ki niso podprti z znanstvenimi dokazi o preprečevanju širjenja SARS-CoV-2. 

Enoznačna priporočila spodbujajo vlade, filantropijo in industrijo k finančni podpori razvoja cepiv z dolgoročnim delovanjem proti različnim variantam SARS-CoV-2. 

Veliko prostora je namenjenega zadržkom posameznikov pred cepljenjem in priporočilom, kako jih preseči – predvsem s ciljanimi sporočili, usmerjenimi v individualne zadržke, ki jih podajajo komunikacijsko ustrezno kvalificirani medicinski strokovnjaki. Veliko razprav je bilo namenjenih trditvi, da »proticepilci« niso temeljni vzrok za dosedanji neuspeh boja s pandemijo, največ nesoglasij pa je bilo prav pri trditvi, da ima posameznik avtonomno pravico do samoodločanja o cepljenju, a le dotlej, dokler vlade ne odločijo, da zaradi velikega konkretnega tveganje za množice pravica vseh ljudi do dobrega zdravja preseže to pravico »proticepilca«. 

Preseči je treba tudi problem neenakomerne porazdelitve cepiv med revnimi in srednje bogatimi državami, predvsem s takojšnjo zajezitvijo pretečenih cepiv in vzpostavitvijo pogojev za hladno verigo, transport in druge potrebne storitve. Bogate države pa naj preusmerijo težišče distribucije cepiv v države z nizko precepljenostjo ali slabo dostopnostjo do cepiv.

Neenakostim v odzivu držav na pandemijo, v porazdelitvi in dostopnosti diagnostičnih sredstev, cepiv in zdravil ni videti konca. Tu je konsenz ekspertnega panela enoznačen: vsem ljudem v vseh državah sveta je treba omogočiti dostopnost do testiranja, zdravljenja in cepljenja. Panel spodbuja globalne trgovinske in zdravstvene organizacije h koordiniranju pogajanj za prenos tehnologij izdelovanja kakovostnih testov, cepiv in zdravil v revne in srednje bogate države, globalne svetovne organizacije in vlade pa poziva k omogočanju boljše dostopnosti do teh storitev. Edino pomembno nestrinjanje med eksperti panela, zaposlenimi v bogatih državah, in tistimi iz revnih ter manj bogatih držav pa se je izkazalo prav na področju pomena ekonomskih olajšav za slednje. Globalizacija nad individualnostjo – daleč smo še od tega pristopa, celo skozi oči ekspertnega panela. Priporočila spodbujajo države k medsebojnemu sodelovanju in podpori, hkrati pa priporočajo vključitev lokalnih interdisciplinarnih strokovnjakov v oblikovanje nacionalnih akcijskih planov za končanje pandemije, saj le-ti najbolje poznajo dejansko stanje in konkretne probleme.

Tako sama okužba s SARS-CoV-2 kot tudi obdobje pandemije sta zelo zaznamovala bolnike s kroničnimi boleznimi, tudi tiste z jetrnimi. Bolniki s cirozo in covidom-19 imajo najverjetneje večje tveganje za dekompenzacijo ali nastanek akutne odpovedi delovanja jeter, poznamo pa tudi dejavnike napovedi smrtnega izhoda. Zato je v obdobju pandemije treba premišljeno in prilagojeno pristopiti k bolniku s specifično jetrno boleznijo. V sodelovanju dveh največjih evropskih združenj s tega področja, EASL in ESCMID (Evropsko združenje za klinično mikrobiologijo in infekcijske bolezni), v katerih precej aktivno delujem, smo že aprila 2020 pripravili splošne smernice obravnave teh bolnikov in jih čez šest mesecev ocenili ter posodobili. Posebno natančno smo opredelili pomen redne klinične obravnave in nadzora bolnikov, še posebej tistih z napredovalo jetrno boleznijo ali po transplantaciji jeter, pomen takojšnje hospitalizacije v primeru okužbe, poudarili možnosti decentralizacije kliničnih storitev in spodbudili k uporabi telemedicine pri ambulantno vodenih bolnikih. Pomemben napotek je bil, da se mora proces eliminacije virusnih hepatitisov nadaljevati.

Tudi v Sloveniji je Nacionalna ekspertna skupina za virusne hepatitise že sredi marca 2020 pripravila natančna priporočila za prilagojeno klinično obravnavo bolnikov s kroničnima hepatitisoma B in C v vseh petih infekcijskih centrih za obravnavo virusnih hepatitisov, ki smo jih, preverjeno, učinkovito izvajali in menim, da prav noben tovrsten bolnik v času pandemije ni utrpel škode zaradi neustrezne klinične obravnave. Ambulante, čeprav okrnjene, so nadaljevale delo, vsi z napredovalo obliko bolezni so bili osebno oskrbljeni, tri četrtine za hepatitis subspecializiranih infektologov je uporabljalo tudi telemedicino in lokalne laboratorije. 

Drugi članek v JHEP (Impact of the COVID-19 pandemic on hepatitis B and C elimination : an EASL survey) pa analizira, kako je pandemija vplivala na dejavnosti za eliminacijo hepatitisa B in C. Ugotavljate, da je pandemija prizadela programe za eliminacijo virusnih hepatitisov, pa tudi, da bi se po drugi strani lahko pri teh programih marsikaj naučili iz načinov kontrole covida-19.

Leta 2016 je SZO sprejela prvo globalno strategijo eliminacije virusnega hepatitisa kot javnozdravstvenega problema do leta 2030. Posamezne države se približujejo cilju z različno hitrostjo, dodatno zavoro pa po pričakovanjih predstavlja tudi pandemija covida-19. Statistična projekcija je pokazala, da eno samo leto omejitve ustaljenih aktivnosti za eliminacijo hepatitisa C globalno prinese skoraj milijon dodatnih okužb, 45.000 dodatnih jetrnoceličnih karcinomov in 72.000 dodatnih smrti.

Slovenija je na zelo dobri poti k eliminaciji hepatitisa C in po oceni SZO svetu služi kot primer dobre prakse. S primerjavo kliničnih aktivnosti na tem področju med letoma 2019 in 2020 smo v nacionalni raziskavi ugotovili, da se je v prvem letu pandemije delež potrditvenih testiranj na HCV zmanjšal za tretjino, delež ambulantnih pregledov za polovico, realizirali pa smo slabe tri četrtine načrtovane uvedbe zdravljenja. Vendar pa smo že v naslednjem letu pandemije zamujeno nadoknadili in v letu 2022 zadihali povsem običajno. Letošnje, še neobjavljene ocene Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) uvrščajo Slovenijo na odlično drugo mesto najnižje pojavnosti okužbe s HCV v Evropi, kar pomeni, da nas le še dobrih 1000 neodkritih okuženih loči od eliminacije hepatitisa C.

Naša raziskava je služila kot pilotna študija globalni raziskavi, ki jo je izvedel EASL in v katero smo vključili 32 evropskih in 12 zunajevropskih centrov za zdravljenje virusnih hepatitisov. V primerjavi s slovenskimi podatki je globalna študija v letu 2020 pokazala podoben izpad testiranj in ambulantnih pregledov, a precej nižji delež zdravljenih, kar je čvrst dokaz, da je pandemija močno zarezala v klinično obravnavo bolnikov z virusnim hepatitisom povsod po svetu. Ker se premnoge zdravstvene politike zaradi problemov pandemije covida-19 ne osredotočajo več na eliminacijo virusnih hepatitisov, bi bilo smiselno to izkoristiti in npr. trenutek cepljenja proti covidu-19 izkoristiti še za testiranje na okužbi s HCV in HBV. Popolna opustitev eliminacijskih programov za virusni hepatitis nas do leta 2030 namreč lahko stane dodatnih 20 milijonov življenj.  

Drži. V čast mi je, da sem skozi svoje delo in mednarodno sodelovanje sčasoma postala zelo aktivna članica ožjih odborov glavnih mednarodnih združenj in organizacij z mojega strokovnega področja, kar me izredno veseli in mi je v veliko poklicno, pa tudi osebno zadovoljstvo. Daje mi možnost, da izkušnje iz domačega delovnega okolja, tako klinične kot tudi raziskovalne, pedagoške in organizacijske, z veseljem delim s kolegi, študenti, pa tudi s civilno družbo v tujini. »Brainstorming«, ki ga tam doživljam, pa me po drugi strani strokovno izpolnjuje, poživlja, tudi nekako izziva in mi daje energijo za uresničevanje novih idej. Pri tem ne gre zgolj za vključevanje lastnega znanja in izkušenj v mednarodne raziskave in publikacije, ampak tudi za možnost realnega poseganja v izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalcev Evrope, še posebej ranljivih skupin in tistih na obrobju, katerim se najraje posvečam. V poseben ponos mi je npr. Deklaracija EASL o dekriminalizaciji rabe drog v luči eliminacije virusnega hepatitisa, edini tovrstni dokument v svetu, ki sem ga »pestovala« od ideje do izdaje; pa organizacija in dosežek mednarodnega posvetovanja EASL in ELPA (Evropsko združenje bolnikov z boleznimi jeter) »Beating the liver cancer« pod pokroviteljstvom slovenskega predsedovanja EU. Ob vsem tem pa sem še vedno predvsem in najraje zdravnica infektologinja svojim bolnikom – ni večjega zadovoljstva od nasmejanih oči uspešno pozdravljenega bolnika z grozečo boleznijo!

Prof. dr. Mojca Matičič, dr. med., je specialistka infektologije in specialistka interne medicine ter redna profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po opravljeni specializaciji se je dodatno izpopolnjevala v tujini, med drugim tudi na Royal Free Hospital in Middlesex Hospital v Londonu. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je predsednica Akademskega zbora, predava predmet Infekcijske bolezni z epidemiologijo, za svoje pedagoško delo pa je dvakrat prejela Lavričevo priznanje.

Pri svojem kliničnem delu vodi ambulanto za virusne hepatitise in ambulanto za spolno prenosljive okužbe na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Je vodja Nacionalne ekspertne skupine za virusne hepatitise in soavtorica Nacionalne strategije celostnega obvladovanja okužbe z virusom hepatitisa C ter Nacionalnih priporočil za obvladovanje hepatitisa C pri uporabnikih drog v programih nadomestnega zdravljenja odvisnosti. Je tudi dolgoletna članica Komisije za aids pri Ministrstvu za zdravje RS.

Na področju virusnih hepatitisov aktivno sodeluje v krovnih evropskih in svetovnih institucijah. Med drugim je članica Svetovalnega odbora za virusne hepatitise pri Svetovni zdravstveni organizaciji, članica PPHC (Policy and Public Health Committee) pri EASL (European Association for the Study of the Liver), članica Delovne skupine za spremljanje virusnih hepatitisov v ECDC (European Centers for Disease Control and Prevention), članica in svetovalka VHPB (Viral Hepatitis Prevention Board), članica strokovnega odbora INHSU (International Network for Hepatitis in Substance Users), nedavna sopredsednica Študijske skupine za virusni hepatitis pri ESCMID (European Society for Clinical Misrobiology and Infectious Diseases) in vodja Posvetovalne skupine za HCV pri C-EHRN (Correlation-European Harm Reduction Network). 

Na raziskovalnem področju je v svoji magistrski nalogi prva v svetu odkrila virus HIV v gingivalni tekočini okuženih, v svoji doktorski nalogi pa prvič zaznala tam virus HCV. Danes se raziskovalno posveča predvsem okužbam z virusi hepatitisa in spolno prenosljivim okužbam. V svetovni in domači strokovni literaturi je objavila nad 350 prispevkov. Kot vabljena predavateljica aktivno sodeluje na mednarodnih in domačih strokovnih srečanjih. 

Organizirala je vrsto strokovnih srečanj in konferenc na nacionalni in mednarodni ravni, nekatera že tradicionalno potekajo vrsto let – imenovana je bila tudi za slovensko kongresno ambasadorko. 

AVTOR: Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, alojz.ihan@mf.uni-lj.si