Predstavljamo zdravnico, ki danes praznuje svoj okrogli jubilej in je ena najstarejših še aktivnih zdravnikov v Sloveniji.
Rodila se je 2. 3. 1943 v Kranju, kjer je tudi živela, dokler je ljubezen ni ponesla na Koroško. Moža je spoznala med poletnimi počitnicami na bazenu, poročena sta od leta 1965. Rodila sta se jima dva sinova.
Medicinsko fakulteto je končala 29. 6. 1971 v Ljubljani. Vse od 1. 8. 1971 do danes je zaposlena v Zdravstvenem domu Ravne na Koroškem, kjer je svojo pot v medicini dela, prometa in športa začela v zlatih časih, ko je bila na Ravnah na Koroškem tovarna v polnem razcvetu. Učila se je neposredno od najboljših s svojega področja, saj je v času, ko je začenjala službo, na Ravnah deloval prof. Janko Sušnik, ki se je ukvarjal z razvojem Centra za medicino dela, prometa in športa na Ravnah. Pod njegovim mentorstvom je napisala specialistično nalogo in 15. 2. 1980 opravila specialistični izpit iz medicine dela, prometa in športa. Leta 1982 je pridobila diplomo za športnega zdravnika v Dobrni. Leta 1985 je zaključila podiplomski tečaj iz medicine dela v Zagrebu. Dolga leta je opravljala tudi delo v komisiji Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Vsa leta opravlja svoje delo predano in z veseljem, o delovnem mestu in sodelavcih pa vedno pripoveduje spoštljivo in z dobro voljo.
Lepe misli so o njej zbrali tudi sodelavci Dispanzerja za medicino dela, prometa in športa ZD Ravne na Koroškem:
Ko v luči trenutnih dogodkov v družbi razmišljamo o tem, kaj sploh pomeni poslanstvo zdravnika, sodelavcem v Dispanzerju za medicino dela, prometa in športa na Ravnah vzora ni treba iskati drugje, saj se nahaja v naši sredini. Naša zdravnica Gabrijela Keber, dr. med., specialistka MDPŠ, nam kaže tiste lastnosti, ki jih iščemo pri zdravniku, ki svoj poklic živi in ga ne samo opravlja. Je oseba, ki ljubi svoje delo, ga kljub svojim letom še vedno z veseljem izvaja, rada pride v službo in pomaga ljudem. Zaveda se, da ob pomanjkanju zdravnikov na vseh področjih »dodaten par rok« nikoli ni odveč, vedno je pripravljena priskočiti na pomoč in besede »ne« ne pozna. Kljub dolgoletnim izkušnjam na številnih področjih, ki spadajo k medicini dela, prometa in športa, ve, da se učenje v naših življenjih nikoli ne konča in da je treba za odgovorno delo slediti stroki in novim pravilnikom, zato ji študiranje nove literature ni nikoli odveč. Svoje znanje, ki ga je osvojila v teh letih, rada predaja naprej, vedno nam je na voljo za nasvete, razna priporočila. Kljub temu da jo delo včasih utrudi in zanjo to predstavlja dodaten napor, se vedno odzove naši prošnji za pomoč, se potrudi po svojih najboljših močeh in je vedno dobre volje ter nasmejana. Delati ob takem človeku je za vse nas velika čast.
Ni pa zanemarljivo, da imajo veliko lepega o njej povedati tudi njeni bolniki. Predvsem o tem, da zna poleg medicinskih dejstev in smernic upoštevati tudi posebnosti bolnika in ga videti kot celoto, ne le kot številko na papirju.
Uradno se je sicer upokojila 31. 12. 2010, a je zaradi kadrovskih potreb še vedno aktivna. Če ste hitro računali, že veste, da je delovno aktivna že več kot 51 let! Čez delo se ni nikoli pritoževala, prav tako je vedno skrbela, da je napredek medicine v teh letih ni prehitel. Pa čeprav se je, kot sama pove, medicina v vseh teh letih eksplozivno spremenila. Študirala je še v »črno-belih« časih, brez interneta in Googla, ko tudi literature ni bilo na pretek. V času njenega službovanja so se začeli rutinsko izvajati številni medicinski posegi, napisane so bile številne smernice, prešli smo na delo z računalniki in številnimi programi. Kar je nam, mladim, povsem samoumevno, so se morali zdravniki teh generacij, če so želeli ostati delovno aktivni, priučiti, kar ji nikoli ni povzročalo večjih težav. Brez zadržkov ali sramu se kake stvari nauči tudi od »ta mladih«, kar glede na doživeto v slovenskem prostoru nikakor ni samoumevno. Na napredek še vedno gleda kot na izziv in orodje pri skrbi za bolnike.
Ko ni v službi, je rada na morju, prebere kako knjigo, si ogleda priljubljeno TV-oddajo ali rešuje križanke. Je tudi že ponosna prababica dvema pravnukoma, s katerima se zelo rada poigra, jima prebere pravljico (in tudi uganja norčije).
Veselje do medicine je prenesla na svoja dva vnuka, ki sta prav tako zdravnika. Ne more se vsak vnuk pohvaliti s tem, da je imel kak medicinski »konzilij« kar z babico ob nedeljskem kosilu. Le malokdo pa se lahko pohvali, da je skupaj z najmlajšim vnukom šel tudi v službo.
Članek je bil objavljen v reviji ISIS, marec 2023
