Velimir Vulikić
Zgodnja pomlad je prinesla prvi kolokvij, ki je bil zame prva preizkušnja uspešnosti pri študiju. Odpirala so se vrata na poti do cilja, o katerem sem sanjal več let. Študenti stomatologije smo nestrpno čakali, da se odprejo vrata kabineta profesorice Tine Kobe, odlične predavateljice, pri kateri smo prve mesece secirali telesa bogsigavedi kdaj umrlih ljudi. Rekli smo jim kadavri. Secirali smo, gledali in po knjigah študirali vse organe, najbolj pa dele glave, zlasti usta in njihovo okolico, saj bodo postala predmet našega zdravljenja po končanem študiju. Sedaj je bil čas, da profesorici pokažemo svoje znanje na kolokviju iz osteologije ali poznavanja človeških kosti z morjem latinskih izrazov za mišice, krvne žile in živce.
Ko je bil poklican prvi študent, je v preddverju kabineta nastala tišina. Eni so odpirali knjige in tik pred zdajci preverjali svoje znanje, drugim se je to zdelo odveč v prepričanju, da so obvladali vse do najmanjše fisure, spine ali foramna.
»Naredil?« smo bili radovedni, ko je kolega sklonjene glave izstopil iz kabineta.
»Ne, pa ne vem, zakaj, ko sem na vsa tri vprašanja odgovoril pravilno. Je pa profesorica zelo slabe volje.«
Neuspeh sicer vestnega študenta je naselil še večji strah v naše še žive kosti. Za njim so vstopali drugi na smrt prestrašeni in se vračali z enakim neuspehom. Na vrsto sem prišel dosti prej, kot sem mislil. Pred vstopom sem si popravil lase, zategnil kravato, zapel gumbe suknjiča in stopil k vratom.
»Glej ga, oficirja, ki se ga še drži poklicna deformacija,« je pripomnil za menoj čakajoči kolega in mi zaželel srečo.
»Drži se,« me je bodrila rdečelasa Ribničanka.
Ko sem vstopil v kabinet, poln likov z različnimi deli telesa, na drogu visečih skeletov, lobanj in drugih učnih pripomočkov, me je starejša, v strokovnem svetu priznana profesorica z nasmehom premerila od nog do glave. Prijazno mi je ponudila sedež pri mizi, na kateri je stal zaboj z različnimi majhnimi in velikimi kostmi. Zaradi njenega spoštljivega odnosa me je prvotni strah zapuščal. Podvomil sem o kolegovih besedah, da je profesorica slabe volje. Še preden mi je postavila prvo vprašanje, sem se počutil dokaj sproščen in prepričan, da bom naredil kolokvij. Iz zaboja je vzela tri kosti in mi naročila, naj jih opišem. Ko sem to naredil z majhnim spodrsljajem pri tretji kosti, mi je v indeks vpisala pozitivno oceno in me prosila, naj spotoma pokličem naslednjega študenta.
Vesel uspeha sem pri vratih dvignil roko in kazal indeks.
»Ti si pa imel srečo,« mi je čakajoči iztrgal indeks in se sam prepričal. Ko mi ga je vrnil, se je zagledal v kravato, nepogrešljivi del moje vsakdanje garderobe: »Ti imaš kravato! Dol z njo!« Nič kaj nežno mi jo je snel čez glavo in nataknil na svoj vrat ter vstopil v kabinet.
»Se mu je zavrtelo?« je pripomnil njegov prijatelj, s katerim sta na predavanjih sedela skupaj in se doma učila. »Še nikoli ga nisem videl s kravato.«
Moral sem ga počakati. Ko bo izstopil iz kabineta, bom vzel kravato in pohitel na vlak ali avtobus, kar bo pač prej odpeljalo v Domžale, da se pohvalim družini, ki me je nestrpno čakala.
»Naredil sem!« Tudi on je veselo vihtel indeks.
»Poslušajte! S to čarobno kravato bomo vsi naredili.« Naslednji čakajoči mu je snel kravato in jo nataknil sebi. Študenti so uganili, da je profesorica bolj kot znanje študenta ocenjevala njegovo urejenost. Pač, stara dobra šola, ki velja za vse čase in narode. Tako je moja kravata romala od vratu do vratu in vsem prinesla srečo. Jaz pa sem moral čakati vse do noči – pa ne zaradi kravate, temveč zato, ker me kolegi niso pustili. Za uslugo so se mi hoteli ob veselju oddolžiti s pogostitvijo.
Poslej sem tudi sam verjel v ta čudež. S to kravato in srajco, ki sem ju imenoval »izpitni«, sem naredil še veliko kolokvijev in izpitov.
Objavljeno v Isis 4/2016
