Mirjana Rajer
V letniku sta bila dva velika klana: ljubljanski klan – 40 študentov, in štajerski klan – 40 študentov. Ostali smo bili »ostali« do skupaj 150 študentov. Bili smo zadnja generacija, ki je imela sprejemne izpite. Še danes vidim sliko prof. Kordaša, kako na vrhu stopnic gimnazije Poljane kriči na nas. Kaj točno je kričal, se ne spomnim, ker sem opazovala živčne bodoče študente, ki so pridno gledali katalog za sprejemce in ponavljali še zadnje podrobnosti. Osebno mi je bilo vse skupaj precej brezvezno; vedela sem, da sem sprejeta na farmacijo, in sem šla na sprejemne na medicino bolj za hec. Da bi zgledala pametnejša, sem si sposodila težke stare italijanske slovarje (slovarje smo smeli imeti na sprejemnih). Nisem jih dejansko uporabila, samo hotela sem zgledati pametna. Delovalo je. Vikend, ko se je bilo treba odločiti, ali naj grem na medicino ali farmacijo, je bil pester. V bistvu sem odgovor dobila v Mercatorju, ko sem čakala v vrsti za kruh. Dve stvari sta bili odločilni:
1. »Če si že naredila sprejemne, potem najbrž nisi toliko neumna, da ne moreš narediti MF.«
2. »Znani profesor mi je po mami sporočil, naj ne grem na medicino, ker je za ženske pretežka.« Kaj hujšega kot to reči trmasti devetnajstletnici, ki je bik po horoskopu. Medicina, »here I come«.
Profesorji
Prof. Ravnik: Potisnil mi je lobanjo v roke in mi rekel: Fossa pterigopalatina. Jaz: Fosso pterigopalatino omejuje spredaj bla bla in zadaj … blok! »Ah, prišla sem zjutraj iz Kopra in rabim kavo.« Ravnik: »Pa pejte.« Jaz: »Profesor, na izpitu smo, me vi hecate?« On: »Ne, res … jaz grem na čik, vi na kavo, se dobiva čez 20 min.« Whaaaat? Koristilo je meni in verjetno tudi njemu. No, potem mi je rekel, da bi nam kosti zapestja, kot sem jih narisala (kvadrati), povzročale velike bolečine. Je pa bil prizanesljiv ob mojem pojasnilu, da risanje ni moja močna stran.
Prof. Kordaš: O njem so krožili raznorazni miti in legende. Recimo, da je na PAFI-izpitu študentke spraševal o delovanju štiritaktnega motorja, študente pa, naj naštejejo, kako gredo po vrsti planeti po oddaljenosti od Sonca. Baje naj bi bilo to zato, ker mora biti študent medicine splošno razgledan. Če bi ga jaz dobila na izpitu, bi mu razložila delovanje dvotaktnega motorja, kajti stric, ki je imel Wartburg karavana, me je o tem podučil. Nimam pojma, zakaj. Enkrat na vajah nam je rekel, da mora študent medicine ležati v postelji cel dan, imeti knjigo pod posteljo, se učiti in spati. In dan na dan tako … upali smo mu ugovarjati. Aja, pa navdušen je bil nad nekom, ki je na izpitu rekel, da o arterijski hipertenziji ne vemo ničesar. Baje mu je dal desetko. Je pa na predavanjih rekel nekaj, česar takrat mlade glave niso razumele, sedaj pa mislim, da je najpomembnejše, kar nas je MF Ljubljana naučila. Rekel je: »Zakaj se sekirate, kako bo šlo na izpitu? To v življenju ni pomembno. Pomembno je, kdo in kakšen bo vaš partner, kakšni bodo vaši otroci, ali bodo v življenju dobri ljudje. No, TO, vidite, je v življenju pomembno.« Hvala, profesor, za te besede.
Prof. Tomaževič – gineko: Vsi smo šli k njemu, ker baje naj bi delil desetke. Ajme. Vprašal me je, kaj si mislim o splavu. Na to ni pravilnega odgovora, na izpitu ga ni. Hočeš ugajati profu, da bo res desetka, a nočeš ravno lagati. Hm, me je kar namučil s filozofijo splava. No, potem ko se mi je pri kontracepciji zataknilo, mi je rekel, da itak znam, naj samo malo pomislim. In sem … hvala mu.
Prof. Rudolf: »Omladina, danes je 25. 5. in vsi boste dobro naredili izpit iz onkologije, ker je dan mladosti.« Vsem je dal devet. A se ni našel pametnjakovič, ki je hotel dobiti desetko? Ni je dobil, hi hi … po moje je bil edini, ki še devetke ni.
Izpit iz nevro: Bilo je malo pred novoletnimi prazniki. Nikomer se ni več dalo. U, tam sem bila pa carica. »Bolnik ima glede na nevrološki status lezijo v področju Th3–Th5.« Bolnik mi je dejansko povedal, da ima tumor hrbtenjače med Th3 in Th5. Navdušenje izpraševalca je bilo nepopisno. Moje pa tudi.
Infekcije. Prof. Strle: »Kolegica, česa ne znate?« Jaz: »Jaz vse znam.« No, če pa vse znate, mi pa povejte nekaj o lišmaniozi. Čista desetka. Jaz vse znam. 😊 No, sedaj ne več.
Sodna medicina, vaje: Nekaj najboljšega. Pride asistent (žal ne vem več imena) in vrže na mizo kup žic, pasov, trakov, vezalk … »S tem so se ljudje zadavili.« »Ok, mislite, to so primeri tistega, s čimer se ljudje lahko zadavijo.« »Ne ne, s tem so se dejansko zadavili.« Glb. Aja, pa alko test. Štajerka se je javila. Spila je deci viskija in nič posebnega. Ah, brez veze, Štajerke pa alko.
Prvič v belih haljah. Imam jo rada kot sestro, zato ne bom napisala imena, ampak ko je sošolca zagledala v beli halji, je bil njen spontani komentar: »Marko, ti pa zgledaš ku en mesar.« Marko je takrat dobil pogled mesarja, ki se pripravlja na odstrel bika.
Lahko bi naštevala še nešteto zgodb in prigod, a če sklenem, nam je Medicinska fakulteta dala ogromno znanja medicine in pripravila nas je na življenje. Z neizprosnim, takrat še avstro-ogrskim načinom poučevanja so nam sicer v spomin za vedno vtisnili, kako zgledajo jetra srne, pripravili pa so nas do tega, da smo sedaj – mirno lahko rečem – dobri zdravniki in dobri ljudje. S sošolci pa smo postali in za vedno ostali ena velika medicinska družina.
Objavljeno v Isis 4/2021
