Gorazd Kolar
Jože Bedernjak, bled in s tresočim se glasom, nas je sostanovalce štiriposteljne sobe v Oražnovem domu, verjetno okrog leta 1959, povabil na večerjo v gostilno v Stari Ljubljani, da nam bo sporočil nekaj pomembnega.
Malo nas je zaskrbel Jožetov spremenjeni izgled, govorica telesa in barva glasu, vendar smo skupaj odšli v gostilno. Ko smo sedli za mizo, je Jože povedal, da si vsak lahko naroči po svoji želji in kolikor hoče, skupaj pa liter vina in radensko.
Ponovno nas je, sedaj pa res z mrliškim glasom, nagovoril, da je šel popoldne na Polikliniko po svoj izvid krvi, kjer so mu, sicer zelo obzirno in zadržano, povedali, da je izvid slab, da ima akutno levkemijo in da mora takoj na hematologijo.
Ker je že imel narejen izpit iz interne, se je odločil, da se ne bo zdravil, da gre raje umret domov v Beltince in se od nas poslavlja.
Sedaj smo mi pobledeli; spomnim se, da so se mi naježili lasje, buljili smo v krožnike in bili brez besed. Začeli smo ga prepričevati, naj se vendarle zdravi na hematološkem oddelku, kot so mu rekli na Polikliniki, in ponudili smo mu svojo kri in kostni mozeg, če bo potrebno.
Jože je vztrajal, da gre umret domov k staršem, nam pa prepušča svoje premoženje. Lojzetu Števanecu, bodočemu primariju in internistu, kolo, meni, bodočemu okulistu, plašč »šuškavac«, kupljen na Ponterossu v Trstu, Dušanu Kostiovu – Dalmatincu, bodočemu abdominalnemu kirurgu v Splitu, pa dva kulija, tudi iz Trsta.
Večerjo smo v turobnem vzdušju žalostno končali in brez besed odtavali nazaj v našo skupno sobo Oražnovega doma.
Jože je naslednje jutro odšel z avtobusom domov, po njegovih besedah, »med svoje in v miru umret«.
Popoldne, istega dne, pa je prišel v Oražnov dom nujni telegram na Jožetovo ime. Ker ga ni bilo več, smo sostanovalci telegram odprli in prebrali ter začeli divje vpiti od veselja. Napisano je namreč bilo, da se opravičujejo za napako, da so v laboratoriju zamešali njegov bris z brisom druge osebe, ki ima res akutno levkemijo. Stekli smo na pošto in poslali v Beltince telegram s to novico.
Jože, bodoči predstojnik infekcijskega oddelka bolnišnice v Murski Soboti in njen direktor, sedaj poponoma drug človek, se je čez dva dni z avtobusom vrnil v Ljubljano. Povedal nam je, da je doma že stalno ležal v postelji, odklanjal hrano in čakal na smrt. Po našem telegramu pa je nastalo v hiši splošno veselje, ženske so prenehale jokati, začele prepevati in kuhati njegove najljubše jedi. Drugi dan se je odpravil v Ljubljano.
Ponovno nas je sostanovalce povabil na res obilno večerjo, darila iz njegove ustne oporoke pa smo lahko obdržali. Slikali smo se pri Zmajskem mostu. Zadaj: Dušan Kostiov, Gorazd Kolar, Jože Bedernjak in spodaj Lojze Števanec.
Objavljeno v Isis 4/2020
