Ciril Grošelj
Pradavnega leta 1971, po četrtem letniku medicine, nama je s prijateljem Izakom (danes bolj znanim kot profesor Matjaž Zwitter) uspelo prigrabiti – nekaj tudi po zvezah – za tiste razmere eksotično in zato elitno počitniško prakso v Španiji. Treba je povedati, da je bila Španija tedaj za »komuniste« tesno zaprta, da je bila to za študenta iz Slovenije skoraj edina možnost, da pride tja, in je bila zato ta praksa za naju uspeh leta. In sva se – prakso sva imela določeno za september – že junija pričela guliti španščino. Odgovor, da sva sprejeta, sva dobila dovolj zgodaj, nisva pa dobila odgovora, v katero mesto, ne kam naj se obrneva. In tega odgovora nisva dobila nikoli. Pravočasno sva zaprosila za vizo, pa tudi te od nikoder. Kot v risankah.
V drugi polovici avgusta sva z »drobižem« v žepu odštopala proti Španiji, mimogrede pa še v Milano na najbližjo špansko ambasado. Tam sva čakala dober teden, vsak dan hodila na ambasado prosjačit in vizo dejansko dobila. Odštopala sva v Barcelono.
Pred barcelonskimi zgodbami velja omeniti tri dogodke:
Prvega zgolj tako. Tisti teden sva se po Milanu prevažala z metrojem, karte so bile drage kot žafran in sva zato že prvi dan izumila sistem goljufanja, se ves teden veselo prevažala po milanskem podzemlju. Predzadnji dan so naju ujeli in je finančna kazen predstavljala kar lep del najinega španskega »budgeta«.
Skoraj ves preostali denar sva zastavila. V »najinem« youth-hostlu se je pojavil Marceli –Barcelončan, ki je potoval z motorjem, ga razbil in zato rabil denar za prevoz motorja in sebe domov. In sva mu skoraj ves denar velikodušno posodila, povsem na lepe oči, da nama ga v Barceloni vrne. Pa je bila najina španska viza v tistih dneh še prav malo verjetna.
Zimo pred tem je v ljubljanski Mali drami gostovala študentska gledališka skupina iz Barcelone. Eden od igralcev je stanoval pri Izaku, ta je zato imel »kronično« povabilo v Barcelono.
In v Barceloni naju je čakal veličasten sprejem. Marceli – študent arhitekture – nama je vrnil denar, v zahvalo pa za tisti čas prepustil svoje stanovanje. Bila sva povabljena na veličastno kosilo v haciendo njegovih, očitno prilično bogatih staršev. Izgledalo je skoraj tako kot pri Treh botrah lisičicah, ki niso vedele, ali se spodobi v gosteh hoditi po preprogah ali ob preprogah, da jih ne bi umazale. Midva se ob vseh lakajih na tistem kosilu skoraj res nisva znala obnašati. Pojedla sva vse, vsaj pol jedilnega pribora pa je ostalo neizkoriščenega.
Višek dogajanja v Barceloni je bil, ko sta se združili Marcelijeva skupina študentov arhitekture in skupina študentskega gledališča. Vsak večer smo se zbrali in odšli v Bario latino – zloglasno barcelonsko četrt. Tam smo pokušali vina, ocenjevali druge bogate ponudbe četrti in se primerno okrogli vedno razšli v poznih jutranjih urah. Tam sva spoznala princip katalonskega študentskega popivanja in gostoljubnosti. In bila sva gosta. Teden je bil enkraten!
Vsak dan pa sva imela bolj slabo vest zaradi prakse. In sedmega septembra (namesto prvega) sva se skesano odpravila na Medicinsko fakulteto vprašat, kje sva na praksi. Na fakulteti so za naju slišali prvič. Ko sva povedala, da sva iz Slovenije, so nama veseli povedali, da imajo tam prof. Rozmana, Slovenca, ta da bo sigurno poskrbel za naju.
Vesela in prepričana, da prakso že imava, sva se napotila k njemu. Vendar nama je ta, mednarodno priznani profesor hematologije (v devetdesetih so ga sprejeli in božansko častili tudi v kliničnem centru), le (v lepi slovenščini) ledeno hladno povedal, da on z nama noče imeti nič, in naju postavil na prag. Sam sem velikokrat premišljeval o tej njegovi reakciji. V njegovo opravičilo naj povem, da je zbežal iz Jugoslavije leta 45, da se je najbrž bal morilcev in da sva midva s cheguevarovskim videzom v njegovih očeh predstavljala tipična udbovska pokončevalca, očitno bi pa možakar rad še živel. Ponovno sva odtavala k Emanueli, študentski referentki, in ta nama je našla (iznašla?) prakso v Valladolidu.
Naslednji dan sva prištopala v Valladolid. Tam pa sva ponovno imela srečo. Odpeljali so naju k dekanu fakultete, gospodu Ramonu del Solu, ki je bil po čudežu dober prijatelj ljubljanskega profesorja – porodničarja Novaka. Na ta konto naju je nemudoma sprejel na svoj, kot bi bral najine želje – ginekološki – oddelek in naju namestil v Collegio Mayor Menandez Pelayo.
Kot mesto prakticiranja sva si izbrala porodnišnico in v treh naslednjih tednih dojemala lepoto (»tiene niño«, »tiene niña«) in tudi tragiko porodov. (Ker je tole resna zgodba, lepot in drugih pozitivnih lastnosti tamkajšnjih medicinskih sester ne bom omenjal.)
Zgodba zase je bil jezuitski kolegij Menandez Pelayo. Gojenci so bili študentje najinih let, načeloma pravniki. Ob desetih zvečer so imeli klavzuro. Nama je uprava kolegija, po ne vem kakšni logiki, dala ključ in sva lahko v kolegij prihajala svobodno. In že to dejstvo naju je v očeh študentov naredilo silno imenitna. Poleg tega sva bila komunista. Resnici na ljubo naj povem, da sem bil jaz najbrž vsaj toliko katoličan kot kdorkoli od njih in Izak zelo strpen ateist (pa kasneje oče duhovnika). Ampak: vsako noč so masovno drveli v najino sobo, tam čepeli do treh in hoteli v naju videti komunista ter zvedeti vse o komunizmu. In sva jim stregla po svojih najboljših močeh. No, upam, da jih, glede na najino ne posebno zagretost, kaj posebno pokvarila nisva.
Ob tej priliki bi z vstavljeno zgodbo rad postavil droben spomenik kolegici Marjanci Božič. Telefonskih komunikacij tedaj še ni bilo, verjetno so bile predrage. Nekega dne sva od doma dobila pismo z vprašanjem, ali se z nama potepa tudi kolegica Marjanca. Šele po povratku sva izvedela, da je nekaj dni po najinem odhodu v Španijo punca v Ljubljani fantomsko izginila. Bila je najina kolegica na fakulteti, v najini študijski skupini. Vzorna študentka, priljubljena kolegica, lepa, prijazna in zadržana punca. 27. avgusta 1971 je izginila in od tedaj do danes je ni videl nihče več.
Najino bivanje v Valladolidu je bilo podobno vsem prejšnjim in kasnejšim potepanjem. Skoraj stalna značilnost je bila: malo denarja, pa glede na življenje »ob kruhu in vodi« nenehna želja po »fini« hrani. In sva nekega dne sklenila, da se bova enkrat dobro najedla. In sva dolgo izbirala restavracije in odkrila pravo in dovolj fino, z vrtom. In sva izbirala menuje skoraj samo po (najvišji) ceni. In sva jedla in jedla. Sva bila že v strahu, da zaradi sitosti ne bova mogla bežati. A nama je uspelo. Ucvrla sva jo čez ograjo in nikoli več naju niso videli!
Omeniti velja še teden bikoborb. Vsaj v Valldolidu imajo dvakrat letno teden bikoborb (za turiste najbrž še kakšno zraven). To je za Špance poseben teden. Tedaj ni v bolnišnici nihče delal, nihče se ni zanimal za porodnice. Vsa bolnišnica se je ves teden pogovarjala le o bikoborbah. Vsi zdravniki so ves teden viseli na corridi. Gospod del Sol nama je osebno priskrbel vstopnice. Na »najini« corridi so matadorji uspešno pokončali vseh šest bikov, kolikor jih pritiče eni bikoborbi, in gledalci so bili navdušeni. Ob tem moram povedati, da sam izhajam s kmetov, da smo doma od nekdaj imeli par prijaznih volov in da sem zato ves čas navijal za bike!
V bolnišnici sva ostala do konca septembra, za povratek domov sva izbrala eksotično pot preko Gibraltarja in Severne Afrike!
Izvedela sva, da bo 1. oktobra, na dan najinega odhoda, v Madridu veliko slavje, da caudillo, generalissimo Francesco Franco (ostalih šestih osebnih imen, ki jih je še premogel, se ne spomnim več) praznuje sedemdesetletnico in da bodo zjutraj zastonj vozili vlaki v Madrid in zvečer iz Madrida. In ker sva v osnovi nameravala na jug Španije, je bila to zlata priložnost...
Še v temi sva bila na železniški postaji in se zgodaj dopoldne pripeljala v Madrid. Ves dan sva prisostvovala nama znanemu pompu, analognemu raznim obletnicam »druga« Tita. Zvečer pa nisva bila take sreče kot zjutraj. Na poti proti jugu naju je že v Toledu »check kontrola« zalotila in zabrisala z vlaka. In zopet nama je ostal le avtoštop.
Še kar nekaj časa sva se potikala po južni Španiji, opravila za vstop v Maroko obvezno ceplenje »contra el colera« – tam je namreč takrat razsajala epidemija – in se odpravila v Maroko. Z ladjo sva se pripeljala v Ceuto, to je košček še španskega ozemlja na afriškem robu. Ob sestopanju z ladje sva se izmenično slikala in ovekovečila najin vstop na afriška tla.
Naslednji dogodek naj opiše najino finančno neizkušenost in predvsem neumno predrznost. Šla sva na bazar k nekemu menjalcu in – ne da bi preverila tečaj – zamenjala večino mark, ki sva jih premogla, v maroški denar. Po uspešni menjavi sva šla preverit tečaj in ugotovila, da naju je arabski menjalec kar dobro ofrnažil. Jadrno sva odšla k prvemu policaju in mu razložila svojo tegobo. Šel z nama k menjalcu, naju tam vprašal, koliko mark sva menjalcu dala. In midva modreca sva k prvotni vsoti dodala še približno tretjino, češ, ga bova. In sva mu pod mentorstvom policaja vrnila durhame in menjalec nama želeno vsoto mark. Jadrno in srečno sva jo odkurila čez mejo v Maroko. Lasje mi še danes stojijo pokonci!
Ta izkušnja naju je vendarle izučila, da denarja ne smeva menjati kar tako in sva sedaj na račun goljufivega trgovca nekoliko obogateno vsoto mark pretežno hranila za ladjo, prehranjevala pa sva se bolj dopisno. Malo sva se potikala po mestih, sicer pa se z zares klavrnim avtoštopom počasi pomikala proti Tunisu. Vmes se nama je stalno kaj dogajalo. Enkrat sva resno ogrozila učni proces na neki šoli. V spalnih vrečah sva spala pod drevesom ob neki zgradbi. Že precej po osmi zjutraj naju je zbudilo kričanje. Učitelj je z glasnim vpitjem naganjal k pouku razred otrok, ki se je nabral okrog naju!
Omeniti velja korespondenco z domačimi. Že v Španiji sva domov pisala, da se odpravljava v Maroko, tako da so vsaj vedeli za smer. Iz Maroka sva jim pisala kartice, vendar so prišle domov kakšen mesec za nama. Doma že ves mesec niso slišali za naju in Izakov oče je k nam pridrvel z obtožbo, da sem ga sigurno jaz nekam zvlekel. Moj brat je resignirano ugotovil, da sva najbrž odšla za soncem!
Ladja iz Tunisa v Palermo je glede na 14-urno vožnjo morala stati kar precej. Ceno sva od nekod poznala in že v Maroku ugotovila, da bo glede na hitrost potovanja, kljub praktično nični dnevni porabi, denarja za ladjo le za enega. Da bo drugi moral v Tunisu na jugoslovansko ambasado, da ga po najboljši poti spravijo domov. To je bila namreč že znana avtoštoparska opcija v sili. (Ob enem od kasnejših potepanj sem presenečeno ugotovil, da dejansko deluje!). Žrebala sva, kdo ostane v Tunisu, in žreb je izbral mene. To dejstvo me ni posebno pretreslo, veselo sva potovala naprej.
V Alžiru pa sva bila potem par dni že prepričana, da sva finančni problem rešila. Na neki celonočni ohceti, kamor sva bila povabljena kot avtoštoparska popotnika nekega svata (ali so izobesili krvavo rjuho kot dokaz nevestine nedolžnosti, se pri najboljši volji ne uspem spomniti, bi jo pa utegnili), nama je za kar realno ceno, ali pa še čez, uspelo prodati Izakov fotoaparat. Hipno sva bila naravnost bogata. Ko sva čez par dni v nekih gorskih rovtah vstopila v Tunis in alžirski denar hotela zamenjati za tuniškega, se je izkazalo, da tam ni vreden nič. In da jaz ostanem v Tunisu. Še danes hranim lep bankovec, vreden kar pol precej dobrega fotoaparata.
Frekvenca na tistem alžirsko-tuniškem prehodu je bila približno avto na dan. Pred carinarnico, ki je bolj spominjala na stražarnico, sva sedela že skoraj ves dan in čakala najin avto (tako rekoč »car of the day«). Pripeljal je avto z alžirsko registracijo, voznika sva po francosko vprašala, ali naju pelje, in je privolil. Pritekel je carinik in nam povedal, da smo vsi Jugoslovani. Od razneženosti sva tam pozabila velik zvitek krasnih plakatov, ki sva jih zbirala tekom cele Španije in kasneje. Ampak ni nama bilo posebno žal.
Možakar je bil zelo simpatičen in prijazen Črnogorec, v službi pri združenih narodih v Alžiru, strokovnjak za prehrano, namenjen v Rim na konferenco. V mesto Tunis smo prispeli zvečer, ladja bi morala odpluti ob enih ponoči; meni je bilo a priori jasno, da ostanem tam.
Pripeljali smo se do velikanske ladje. Ob kupovanju kart je nastal problem. Črnogorec je imel samo avstralske dolarje v čekih, ladijske karte se z njimi ni dalo kupiti, vse banke so bile že zaprte. Možakarju se je zelo mudilo, najin (oziroma bolj moj) finančni problem je poznal. In nama je dal ponudbo: če mu najdeva nekoga, ki mu do Sicilije posodi denar (za avto, tri osebe, 14 ur vožnje!), drugemu od naju plača karto! Posebnega uspeha si sicer nisva nadejala, dejala sva si pa, da lahko poskusiva.
Bila je velikanska čakalnica, v kateri se je preriravalo kakih 100 ali več ljudi. Midva sva bila prilično poraščena, shujšana kot kakšna narkomana, primerno umazana in zgodba o bogatem (povrhu še) Jugoslovanu, ki rabi na posodo vrečo denarja, ni ravno vlekla.
In sva hodila od človeka do človeka in razlagala zgodbo. In skoraj čisto na koncu vrste, ura je bila že blizu polnoči, se je našel Nizozemec (ali pa v Nizozemca zamaskiran angel), ki je bil pripravljen posoditi denar. Preden smo opravili vse pristaniške in ladijske formalnosti, so velikanski trajekt že zaprli, ga tik pred odhodom še enkrat odprli in že smo brzeli proti Siciliji.
(Treba je omeniti, da je »Crnogorac« denar, vključno z nekaj nagrade, v Palermu pošteno vrnil.)
Sledila je trinajsturna vožnja z ladjo. Bila je velikanska in midva sva se, utrujena in umazana, usidrala v enem od nižjih podpalubij. V hangarju je stal velik zaboj iz surovih desk, dovolj prostoren, da nama je bil za mizo ali posteljo, pač po potrebi. Najprej sva nanj razložila hrano in se najedla, nato razložila vso vsebino nahrbtnikov, jo ponovno zložila in nato na njem v spalnih vrečah začela dremuhati in razdirati neslanosti.
In sva za šalo v približno sedmem podpalubju pričela ob dveh ponoči ugibati, kaj naj bi bilo v zaboju. Ena od – zgolj šaljivih – opcij je bila, da je v zaboju mrlič. In sva dejala, da potem je pa potrebno, da bediva, kajti ob mrličih se vedno bedi. In sva na zaboju najprej res bedela, nato pa počasi zaspala.
Ob dveh popoldne smo pristali v Palermu. In poleg čakajočih je na pomolu stal tudi velik, z rožami okrašen mrliški avto!
Čez kakšna dva dni sva prišla domov, shujšana, da so bili domači v dilemi, ali sva tisto res midva ali le najina duhova. Naslednji dan, že enkrat sredi novembra, sva se srečno pretihotapila v peti letnik …
Objavljeno v Isis 11/2009
