Novice in obvestila

Direktorica ZZZS je za 8. marec podala sledečo strokovno nevzdržno izjavo za javnost:
»Noben klicni center pa ne bo rešil težave, ki je nastala po tem, ko je bil v letu 2019 uvrščen dogovor o najvišjem limitu glavarinskih količnikov 1895, ki je zavezujoč za izbrane osebne zdravnike. Vemo, da je več zdravnikov, ki imajo več opredeljenih pacientov, in storitve kljub temu izvajajo kakovostno.«

Res? Tudi kirurgi lahko kakovostno in strokovno neoporečno amputirajo ude vsem poškodovancem, ki pridejo k njim. Problem, ki ga ZZZS v svojem birokratskem vztrajnostnem momentu ne zmore ponotranjiti, je samo eden. Tako poškodovanci kot kirurgi bi namreč raje videli, da se jim poškodovani udi ohranijo, ne pa amputirajo. Za to pa je potreben čas.

Podobno je z družinsko medicino. Vprašati se moramo, kaj si kot družba želimo? Sedaj imamo v družinski medicini slabo dostopen tekoči trak. To občutimo tako bolniki kot zdravstveni delavci. Razbremenitve z dodatnim kadrom si želimo zato, da postanemo vsaj dobro dostopen tekoči trak, kjer vsi dobimo hitro, splošno in zadovoljivo zdravstveno oskrbo. Če pa želimo iz splošne medicine narediti pravo družinsko medicino, moramo preseči logiko tekočega traku. In to je možno zgolj z nižanjem glavarinskih količnikov! Zgolj to nam bo omogočilo, da bomo lahko razvijali partnerski odnos z bolnikom in zdravstvene težave posameznika naslavljali na način, ki ga poznamo zgolj v literaturi in se ga naučimo tekom specializacije, v praksi pa ga je sedaj zaradi pomanjkanja časa nemogoče izvajati.

V ilustracijo: zgolj 50 % kroničnih bolnikov jemlje zdravila skladno z navodili zdravnika. Kaj pomaga dostopnost do predpisa terapije, če zajeten delež bolnikov predpisane terapije ne jemlje ustrezno, ker nima razvitega zaupanja do osebnega zdravnika? In kako naj zdravnik, ki nima časa, s profesionalnimi motivacijskimi prijemi, ki so del kurikuluma naše specializacije, vpliva na koristno ali škodljivo vedenje svojih bolnikov?

Seveda je to le vrh spregledane ledene gore nenaslovljenih težav bolnikov. Koliko duševnih motenj, zasvojenosti, škodljivih navad itd. ostane povsem neprepoznanih, ker gre za tabu teme, ki jih bolniki pri svojem zdravniku odprejo zgolj v primeru zadostnega zaupanja in ustrezne količine razpoložljivega časa v ambulanti? In koliko od kompleksnejših ter bolj občutljivih težav se v ambulanti, ki deluje po tekočem traku, sploh lahko ustrezno obravnava? Ker eno je prepoznavanjestisk in težav, drugo pa pridobivanje soglasja bolnika za njihovo ustrezno oskrbo. Za takšno soglasje bolnik potrebuje zaupen odnos, čas in občutek, da s svojo težavo vstopa v varen prostor, kjer bo obravnavan kot oseba in ne kot produkt na proizvodni liniji.

Gre za enormne družbene probleme, ki jih pometamo pod preprogo. In nihče v državi ni bolj umeščen v sistem in nima tako širokih kompetenc za reševanje vsega tega kot prav zdravnik družinske medicine.