Novice in obvestila

Pred slabim letom ste praktično preko noči izginili izpred oči javnosti. Neverjetno za predsednika sindikata, ki je veljal za neuničljivega. 

Že lani spomladi sem čutil, da mi zmanjkuje energije, a si nisem hotel priznati. To napako zdravniki pogosto delamo, ker mislimo, da se nam ne more nič zgoditi. Ko so se začela pogajanja, sem videl, da nimam več tiste prave energije za njihovo vodenje, kjer moraš biti ne 100-odstoten, temveč 110-odstoten. Spoznal sem, da bi bilo vodenje pogajanj v taki psihofizični kondiciji neodgovorno do mene in kolegov. Odločitev ni bila lahka, ampak nujna. Kolege iz predsedstva sem prosil, naj prevzamejo pogajanja, in dr. Gregor Zemljič je korajžno poprijel za krmilo.

So vas ujela leta dežurstev, pogajanj, voženj iz Nove Gorice v Ljubljano?

Z junijem, ko sem bom upokojil, bom imel 42 let in 7 mesecev delovne dobe. Če bi prištel še vse ure dežurstev, ki sem jih preživel v bolnišnici, bi to zneslo verjetno 50 let. Prevoziti 200 kilometrov iz Nove Gorice v Ljubljano je bilo samo po sebi umevno. Zgodilo se je, da sem ravno prišel iz Ljubljane domov, ko so me poklicali s televizije, npr. za Odmeve. Usedel sem se v avto in se odpeljal nazaj v Ljubljano. Do medijev sem imel vedno profesionalen in spoštljiv odnos. Ampak to je del te funkcije in poslanstva.

Javnosti ste se zdeli prepričljivi, ker ste se pogosto javljali kar v zdravniški opremi izpred bolnišnice. Razumeli so vas kot zdravnika, ki dela v praksi, in ne kot poklicnega sindikalista. 

Ne poznam nobenega od predstavnikov zdravnikov, npr. v FEMS (Evropski federaciji zdravnikov v delovnem razmerju), ki bi kot zdravniki v najboljših letih postali profesionalni sindikalisti. Človek preveč vloži v svoj poklic, da bi ga pustil v celoti. Pa tudi delovnik v sindikatu ni ves čas tako nabit, da bi moral biti kar naprej tam. Običajno se da delo v sindikatu prilagoditi in aktivnosti potekajo praviloma popoldne, po rednem delovnem času. Ker so pogajanja včasih potekala po cele dneve in tudi noči, sem seveda manjkal v službi. Svojim kolegom z oddelka se moram zahvaliti za razumevanje in podporo. Pokrivali so delo in ostajali po dežurstvu, da je bilo delo opravljeno.

Začeli ste s posebnim slogom. Vaš prvi mandat je takoj zaznamovala odmevna tritedenska zdravniška stavka leta 1996.

Ko je Fides začel rasti na nivo državnega sindikata, sem med svojo pošto v bolnišnici dobil pismo, ki je bilo prvotno naslovljeno na starejšega in uglednega kolega. Ta je svoje ime prečrtal in napisal »za Kuštrina«. Pismo je bilo vabilo k sodelovanju. Tako sem postal član glavnega odbora in vodja Fidesa v naši bolnišnici. Ko je Andreju Šikovcu potekel mandat, mi je predlagal, da kandidiram za predsednika, in tako se je začelo. Ker se po dveh letih pogovorov na ministrstvu za zdravstvo ni nič premaknilo, sem glavnemu odboru predlagal stavko. Kolegi so ob tem predlogu obnemeli. Dejansko se nam ni niti sanjalo, v kaj se podajamo.

Naš takratni pravni svetovalec Dušan Zupanc nas je hitro in učinkovito streznil s svojimi izkušnjami v politiki. Priprave so trajale pol leta. Uspešno smo izpeljali odmevno enodnevno opozorilno stavko in potem tritedensko stavko. Takratna oblast je bila hudo zaverovana sama vase. Verjeli so, da bodo z nami opravili v nekaj dneh. Za potek stavke smo pripravili zelo resna stavkovna pravila za oskrbo pacientov, tako da noben bolnik ni utrpel škode. Bili smo prepričani v svoj prav, nekoliko naivni, predvsem pa zelo načelni in to nas je reševalo.

Enkrat smo po desetih minutah čakanja na vladno pogajalsko skupino odšli. Ko so nas klicali, naj se vrnemo, sem rekel, da je naš čas zelo dragocen in da se je dogovorjenih terminov treba držati. Član pogajalske skupine, Franc Kozar, je napisal takšno formulo rasti plač, da je nisem prav nič razumel. Vendar se je izšlo. Naš cilj je bil, da bi bila povprečna plača zdravnika trikratnik povprečne plače v državi. Z zdravniškim dodatkom, ki je bil na koncu večji od osnovne plače, smo do leta 2000 prišli na 2,8 povprečne plače. Potem pa je država plače v javnem sektorju zamrznila. Pogoji, pod katerimi smo delali, so za današnje generacije zdravnikov praktično nerazumljivi. Čas, prebit v bolnišnici za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, se ni štel v delovni čas, temveč je bil delovni pogoj. Tudi glede tega ni bilo nobenega razumevanja z vladne strani. Mislim, da smo v kratkem času zbrali 3.500 preklicev soglasij, morda smo celo začeli delati 40 plus 8 ur, dokler nam dežurstva niso priznali kot delovni čas.  

In kako je potekal tisti za javnost nevidni del, za zaprtimi vrati?

Pogajanja so bila vedno ostra, ampak na nivoju. Seveda je Vlada nastopala tudi s pozicije moči, pa tudi medijskega pritiska, saj vsaka akcija sindikata zdravnikov tako ali drugače prizadene bolnike. Prav zato smo se na pogajanja vedno temeljito pripravili, nastopali z argumenti in ponujali rešitve, kot jih imajo v razvitih evropskih državah.

Verjetno je bila uspešno izpeljana stavka eden od razlogov za zamrznitev plač in kasneje za sprejetje Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ter Kolektivne pogodbe za javni sektor. Temu smo od vsega začetka nasprotovali, rekoč, da je sistem podoben samoupravnemu sporazumu za plače iz bivše države. Vendar so bili, zanimivo, vsi drugi sindikati za takšno ureditev. Zavist je pač naredila svoje. Rezultat tega zakona je, da smo v razmerju do povprečne plače od leta 2008 letos spet tam, kjer smo bili leta 1996. Druga huda posledica tega pa je, da so mnogi zdravniki zapustili javni zdravstveni sistem, večina pa se v njem ne počuti dobro.

Zdi se, da je politiki uspelo zreducirati zahteve Fidesa v boj za plače. Pa so bile plače eden od stavkovnih pogojev. 

Fides se je vedno boril za primerne plače in tega se ne smemo sramovati. Ob tem so bile naše zahteve usmerjene v ustrezne delovne pogoje in večje število zdravnikov. Še v času, ko je sindikat vodil Andrej Šikovec, smo postali opazovalci v Evropski federaciji zaposlenih zdravnikov (FEMS), po dveh letih pa redni in vplivni člani. Tam smo lahko zelo dobro videli, pod kakšnimi pogoji delajo zdravniki in zobozdravniki v razvitem svetu, kakšne so njihove zahteve in težave ter s čim se še ukvarjajo.

V Fidesu smo od vsega začetka opozarjali na odtekanje denarja iz zdravstva in na sistemsko korupcijo. Še preden so današnji borci proti korupciji vedeli, za kaj gre, se je Fides oglašal in opozarjal na probleme sistemske korupcije v zvezi z operacijskimi mizami, pediatrično kliniko ter mnogimi problemi na lokalnih nivojih. Naši pozivi so bili preslišani, tako medijsko kot tudi pri odločevalcih, ki sistema do današnjega dne niso spremenili, saj je v nepreglednem sistemu lažje krmariti in služiti.

Rekli ste, da ste verjeli v državo.

Gotovo smo vsi verjeli v novo državo, ki je naša država. Predvsem pa, da se bodo stvari spremenile na bolje tudi v zdravstvu. Že dolgo je čutiti veliko razočaranja, zagrenjenosti pa tudi obup, zlasti pri ljudeh, ki težko sestavijo mesec z mesecem. Kar se dogaja v slovenskem zdravstvu, je v bistvu refleksija splošne situacije v družbi. Odgovornega za nered je treba najti in zdravniki smo pripraven strelovod za to. Po umoru kolega Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja v Izoli je novinarka v Sobotni prilogi pogumno priznala, kako so uredniki ničkolikokrat dobili navodilo lastnikov ali politikov, da morajo pisati o zdravniških grehih in napakah, pa četudi starih deset let ali več, da bi se preusmerila pozornost javnosti od takrat akutnih političnih umazanij. Članek sem obesil na oddelčno oglasno desko, pa je hitro izginil. Očitno se ta vzorec obnese tudi danes.

Ampak večina ministrov za zdravje je bila zdravnikov. Tako vam na nek način lahko upravičeno očitajo, da ste sami ključno vplivali na zdravstveno politiko.

To je res. Ne bom imenoval tistih, ki jih res nisem maral. Lahko pa rečem, da je bilo med njimi nekaj velikih gospodov. Sem prištevam dr. Božidarja Voljča, dr. Marjana Jereba, mag. Andreja Bručana in še koga. Ko zdravnik postane politik, mora ubogati svoje politične botre in izvajati politiko stranke, ki ji pripada. Ljudje zelo hitro pozabijo, od kod so prišli in kam se bodo vrnili. Še bolj je to videti in čutiti na nižjih ravneh vodenja. Nekateri kolegi na položajih se prav neverjetno znašajo nad svojimi kolegi, tudi starejšimi in najbolj izkušenimi. Pomoč zdravnikom zaradi mobinga je Fidesovo vsakdanje opravilo.

ZZZS določi bolnišnici, kakšen program in po kakšni ceni bo delala. Vlada določi, koliko bo direktor bolnišnice plačal zaposlene, ter odmerja denar za investicije. Direktorje smo torej spremenili v neke vrste upravnike. Je v tem težava?

Status javnih zdravstvenih zavodov bi bilo treba spremeniti. Kako, je dilema, rešitev je več.  Tako, kot je, očitno ni dobro. V obstoječem sistemu imajo tudi direktorji, ki bi radi kaj naredili, zvezane roke. O vrednotenju njihovega dela skoraj ni treba izgubljati besed. Zdravniške organizacije smo, ko je Zdravniško zbornico Slovenije vodil prim. Andrej Možina, v sodelovanju z direktorji in ekonomisti pripravile obsežen reformni paket za izhod zdravstva iz krize in ga posredovale politiki, ki pa se, pričakovano, ni odzvala. Tudi zdaj ne vem, kako se bo izšlo. Če samo analiziraš in raziskuješ, kaj je narobe, ne da bi poznal rešitve, stopicaš na mestu.

Dirigent ne more priti pred orkester s partituro, ki je ne pozna.

Ampak soočamo se s spremembami. Zdi se, da v celotni družbi ni več kolektivne zavesti in se vsak v resnici bori le še zase. 

Mi smo čutili pripadnost institucijam, v katerih delamo. Tega je vse manj, očitno gre razvoj družbe v to smer. Eden ob velikih problemov slovenske medicine so pogoji vpisa na medicinsko fakulteto. Skoraj vse države okrog nas imajo ob uspehu na srednji šoli tudi sprejemne izpite, nekje tudi psihološke teste. Ni mi razumljivo, zakaj ljudje, ki imajo moč in vpliv, ne ukrenejo ničesar, da bi se to spremenilo, saj poklic zdravnika zahteva – poleg inteligence – tudi duhovno širino in empatijo.

Je to dovolj, da se je in se še bo povečal vpis? Avstrijska zbornica opozarja, da celo v njihovih pogojih dela povečan vpis ni rešitev, saj postajajo valilnica kadrov za Nemčijo in Švico. Kako rešiti težavo s tisoč zdravniki, ki manjkajo?

Fides je bil prvi, ki je dal pobudo za ustanovitev druge medicinske fakultete v Mariboru. Ustvariti je treba pogoje, da zdravniki ne bodo odhajali, predvsem pa, da bodo bolj motivirani. Povečanje vpisa je omejeno z razpoložljivimi prostori in kadri. Verjamem kolegom z medicinskih fakultet, ki pravijo, da bi lahko ob zelo velikem vpisu na fakulteto kakovost študija padla. Zavedati se je treba, da bodo sistemsko zastavljene rešitve prinesle rezultate šele čez deset let.

Vendar se hkrati spreminja tudi medicina. Danes zdravnik pogosto več časa gleda v računalniški ekran kot v oči svojega pacienta. 

Pa ne samo to. Sistem je tako zastavljen. Dober kolega kirurg rekonstruktivne kirurgije in plastike, ki je moral po Zakonu za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) v pokoj na višku sposobnosti, hodi še malo pomagat v bolnišnico. Potožil se mi je, da dve tretjini časa gleda v računalnik in izpolnjuje neke obrazce, za pacienta je časa premalo. Ko dela pri zasebniku, vso administracijo opravijo drugi, ves čas posveti bolnikom in »storilnost« je zagotovo večja, delo pa bolj učinkovito. Pacienti potrebujejo, tako kot prej, tudi zdaj pogovor, tolažbo in sočutje. Eden izmed razlogov, da smo zastavili standarde in normative, ki so bili politično prikazovani kot dajanje potuhe premalo delavnim zdravnikom, je prav to, da ima zdravnik dovolj časa za bolnika, kar mu omogoča, da je opravljena storitev kakovostna in varna, tako za pacienta kot za izvajalca.

Fides pomeni latinsko zvestoba pa tudi vera in upanje. Kje vidite upanje?

Že desetletje ali več smo v negativni spirali, ki ji ni videti konca. Hitre menjave vlad, ministrov in drugega osebja na ministrstvih, ki bi morali predstavljati kontinuiteto znanja in izkušenj, povzročajo, da se nove ekipe šele začnejo učiti, ko nastopijo svoj mandat. Ustanavljanje strank pred volitvami brez programa in kadrov se pozna na vseh področjih, še posebno se to pozna v zdravstvu. Kar ne morem verjeti, da ljudje nasedajo nerealnim obljubam politike, kot je npr. dostop v 30 dneh do specialista, in ko se potem to ne zgodi, nihče nikogar ne prime za besedo.

Verjetno bi moral nekdo priti pred državljane, tako kot je prišel Winston Churchill pred Angleže pred začetkom vojne in jim obljubil pot, kri in solze. Pri nas pa politiki pridejo, obljubijo in odidejo, bolniki in zdravniki ter drugo zdravstveno osebje pa ostajamo skupaj z vsemi problemi.

Fides je bil dosleden zagovornik javnega zdravstva. Dokler bo Fides obstajal, bomo to stališče zagovarjali in do takrat bo tudi javno zdravstvo obstajalo. Upam, da ne bom dočakal, da bomo zdravniki rekli: »Prav ničesar več ne moremo narediti.« Bojim se, da smo zelo blizu tega. Ampak, kot rečeno, Fides pomeni vero in upanje. Na tem smo delali in verjamem, da bo tudi nova ekipa na tem gradila v sodelovanju z drugimi zdravniškimi organizacijami. Koordinacija zdravniških organizacij lahko deluje kot dobro uigran tim, ki med drugim nastavlja politiki ogledalo. 

Kaj bi sporočili sedanji generaciji zdravnikov, zlasti tudi z vidika skrbi za dostojanstvo in vrednotenje zdravniškega poklica?

Mladi kolegi bi morali vedeti, da se zgodovina ponavlja. Brez resnega zavedanja, s kakšnim trudom in težavami so bile priborjene pravice, ki jih zdaj uživajo in se jim zdijo samoumevne, jim jih lahko groba politika vzame, kot bi mignil. Zato je treba nenehno bdeti nad pravicami, delovati v skupnosti, sodelovati z drugimi zdravniškimi organizacijami in za svoje majhne posamezne interese ne rušiti zdravniške skupnosti.

 AVTOR: Jure Brankovič, univ. dipl. zgod. in nov., Oddelek za stike z javnostmi, ZZS