Črt Marinček
Če ne veš, kaj bi s spomini, se usedi in jih napiši.
O Andreju O. Župančiču (AOŽ) je veliko napisanega, čeprav sam ni bil ravno nagnjen k temu. Z mojim očetom Zdenkom sta se spoznala kot študenta v Pragi pred II. svetovno vojno. Tretji sostanovalec v Domu kralja Aleksandra je bil bodoči arheolog, akademik Josip Korošec. Trije mušketirji so ostali prijatelji vse življenje in tudi umrli približno enake starosti.
Pri nas v Šiški smo Andreju rekli po domače stric Bač. Nadvse je cenil jabolčni štrudelj moje mame.
Na izpitu iz patološke fiziologije se je Andrej izločil in moj izpraševalec je bil Rudolf Pavlin. Ko sem končal študij na MF, mi je vidno ganjen čestital in me imenoval »ti polenček ti«.
Študij medicine (1964–1969) sem izbral, da mi oče, strojni inženir, ne bi dihal za ovratnik pri matematiki in fiziki. Končal sem namreč klasično gimnazijo.
Kot študent sem bil povprečen, končal pa sem kot drugi v letniku, saj sem po diplomi hotel čim prej na svoje.
Avgusta 1970 sem stažiral na otroški kliniki pri dr. Tivadarjevi in pri otrocih z najtežjimi malignomi sem ostajal tudi do večera, zato so me vzljubili, jaz pa njih.
Ko sem se po treh mesecih stažiranja na kirurgiji v ZDA vrnil domov, na pediatriji na pol obljubljene službe zame ni bilo več. Vsi so gledali v tla, saj jo je po zvezah dobila kolegica.
Milan Dimitrijević mi je še istega dne z roko na listič papirja napisal tri stavke in me poslal v Zavod za rehabilitacijo invalidov Soča na Linhartovo 51. Tam sta me sprejela direktor Miro Vesel in predstojnik Slobodan Grobelnik. Spomnim se dveh vprašanj, in sicer, ali imam rad šport in ali sem pripravljen kmalu za daljši čas oditi na podiplomski študij v tujino. Seveda nisem imel nič proti in po treh mesecih volontiranja (brez plačila) sem bil marca 1971 sprejet na specializacijo iz fizikalne medicine in rehabilitacije. Tam sem se v Univerzitetnem inštitutu za rehabilitacijo upokojil po 44 letih dela leta 2014.
Če ne bi bilo AOŽ, za mentorja pri magisteriju in doktoratu ne bi zaprosil Marjana Kordaša. Kot študent bi ga namreč najraje utopil v žlici vode, saj je bil za nas v 3. letniku tako zahteven, kot da je »pafi« glavna stvar na svetu. Še en dokaz več, da se zarečenega kruha največ poje. Z Marjanom sva imela zagovore praviloma ob petih popoldne približno uro do dve. Njegove besede ob koncu so vedno bile, da naj pokličem, ko bom pripravljen. Po najinih sestankih sem običajno potreboval tuš, ker so bili tako miselno intenzivni.
AOŽ pa imam v spominu tudi kot prvega učitelja turnega smučanja, ki me je poučil tudi o nevarnosti plazov. Spominjam se nepozabnih smučanj na Komni, Blegošu, Poreznu in še kje, skupaj z mojim očetom, Lovrom, Marjanom, Marjanom, Milanom, Ladkom Korošcem in drugimi.
Takoj na prvi smuki sem bil podučen, da se pred AOŽ ne sme smučati, saj kot prvi preizkuša teren in nas ne želi izpostavljati nevarnosti.
Lepi so tudi spomini na snemanja filmov o močvirskih pticah na Plitvicah, Pagu in tudi v Sloveniji. Stativ in žiroskop sva prenašala z njegovim nečakom Matejem, kasneje kustosom muzeja v Kopru. Andrej je imel za tiste čase odličen avto Alfa Romeo Giulia 1500 z dodatnim močnim predgretjem, tako da smo bili hitro suhi (slika 4).
Veliko mi je povedal o izrojeni znanosti, katere dosežke najprej preizkusi vojna industrija, o pomenu vseh živih bitij in rastlin, kako je narava lepa v vseh letni časih, tudi v dežju, in še in še. Med vožnjo z avtom je vedno učil, da nikdar ne prekorači sredinske črte, saj boš naredil napako samo enkrat … Pri njem sem spoznal vonj holandskih cigar, okus španskega šerija Tio Pepe in brendija Don Carlos IV. Skratka, bila so me sama ušesa, včasih pa sem pozabil zapreti usta … Vendar sem vedno dobil zadovoljivo razlago, npr. o nastanku vesolja, pomenu glasbe za ustvarjalno delo itd., itd. »Never ended story …«
