Zakaj sem glasen, vztrajen, brezkompromisen in neizprosen, ko gre za opozarjanje na probleme in zavzemanje za boljše razmere v zdravstvu? Že leta... Cilj je pridobiti dodatnih 200 zdravnikov družinske medicine, skupaj s podpornim osebjem, v naš javni zdravstveni sistem. Ja, tako enostavno se lahko združi ves seznam 70 in več konkretnih predlogov ukrepov za izboljšanje razmer v slovenskem zdravstvu.
Samo to je pomembno! Že vse od ustanovitve sindikata družinskih zdravnikov leta 2012 je pravzaprav vse, kar delamo, usmerjeno samo v to; enkrat se to sliši kot zahteve za zmanjšanje obremenitev, drugič za pošteno plačilo, tretjič za zmanjšanje administracije ali nepotrebnih birokratskih zadolžitev… Žal ne uspemo s prepričevanjem odločevalcev; v bistvu bi bil strošek tega zelo majhen; dodatnih 2 – 4% celotnega denarja, ki ga v Sloveniji namenjamo za zdravstvo. Samo toliko bi stalo, da bi uredili osnovno zdravstvo v Sloveniji za vse odrasle.
"Pusti to, kaj ti je tega treba?"
Strinjam se s tistimi, ki me trepljajo po ramah in svetujejo, češ: »Pusti to, kaj ti je tega treba? Zakaj toliko časa namenjaš temu (branju, pisanju, sestankovanju…); mar res nimaš nič bolj koristnega za početi?« O seveda, zelo zelo si želim, da bi bil moj angažma nepotreben; ali vsaj, da bi prišli drugi, mlajši, in prevzeli. Pa četudi bi rekli: »Hej, izpeli ste se kolegi! Hvala vam!«
Tragično je, kako se sistem ohranja na način, da se odločevalci menjajo, institucije ostajajo, mi pa samo vsakič znova začnemo nov krog. Če bi se mi, najbolj glasni, res borili samo za svojo plačo, bi že davno šli ven. Za posameznika, zaposlenega v zdravstvu, je vzporedni trg jasen, transparenten; že pri nas, kaj šele 100 km severno. Od kje ta kognitivna disonanca, da brez zadržka slavimo dvomljivo uspešne in bogate »bullshit« influencerje in gospodarstvenike, a pri zdravniku se sprenevedamo, da je javna last, ki je lahko plačan menda največ 1500 eur in je lahko srečen, če najmanj 10 let po diplomi dela tlako ter ga za "predpražnik" uporabi vsak s petimi minutami časa?!
Vztrajamo zato, ker vidimo stisko bolnikov in zdravstvenih delavcev
Vztrajamo zato, ker vemo, da je samo javni zdravstveni sistem res lahko edini najbolj solidaren in dostopen. Vztrajamo zato, ker vidimo stisko bolnikov in zdravstvenih delavcev, ki si želijo delati bolje, strokovno neovirano in neobremenjeno. Ker imamo dejansko radi svoj poklic, ker zelo dobro in iskreno čutimo svoje poslanstvo.
Ker smo si poklic v zdravstvu dejansko izbrali in v njem vztrajamo, ker znamo in želimo pomagati ljudem v stiski. Lahko si mislite karkoli, lahko so vaše osebne izkušnje take in drugačne, a vem, da ni večje stiske za zdravnika kot bolnik v bolečinah, bolezni in nesreči, ki mu ne moreš prav in dovolj pomagati. Z na dokazih temelječimi ukrepi, seveda. Ker želimo pomagati postaviti in ohraniti zdravstveni sistem, ki bo strokovno primerljiv z najboljšimi, dostopen in vzdržen. Da se ne bo treba nam zdravnikom ukvarjati z ničemer drugim kot samo s potrebami bolnikov. Ker bodo za vse drugo skrbeli drugi, bolj poklicani, usposobljeni – in jih trenutno ni videti nikjer!
Je problem v neznanju in nekompetentnosti tistih, ki so postavljeni/izvoljeni za reševanje problemov?
V vseh teh letih boja za izboljšanje razmer sem se srečeval večinoma z »nasprotniki«, ki si sprememb niso želeli, ki so vztrajali, da je vse v najlepšem redu. Spoznal sem, da je problem v resnici v neznanju in nekompetentnosti tistih, ki so postavljeni/izvoljeni za reševanje problemov. Gre za krizo naše politične elite, barva ni važna. Odločevalci – politiki, vodje. Ljudje, ki so v vsaki skupnosti določeni, da se soočajo s krizami in rešujejo družbene probleme (ne samo zdravstvo); ti v svoji nemoči in nesposobnosti reševanja problemov rajši demonizirajo in »ubijajo glasnike«. Nikoli se nismo soočili z argumenti, vedno znova samo s piar operacijami in medijskimi napadi.
200 dodatnih zdravnikov družinskem medicine, drage dame in gospodje! Vse naše sindikalne zahteve brez problema zamenjam za kakršne koli druge demokratične predloge in ukrepe, ki bodo pripeljali enako hitro do istega cilja. Brez nižanja strokovnega nivoja oskrbe bolnikov!
Žal se mudi. Ker že čez 2 leti se bodo razmere toliko poslabšale, da to ne bo več dovolj. V nekontroliranem drsenju po strmini čas ni na tvoji strani.
AVTOR: Družinski zdravnik in predsednik odbora za osnovno zdravstvo Rok Ravnikar
