Novice in obvestila

Težko vprašanje. Vendar sem si najprej želel biti zdravnik. Že kot otrok sem rad razstavljal pokvarjene predmete, proučeval njihovo delovanje, jih popravil in ponovno sestavil. Zanimala sta me biologija in človeško telo. Kasneje sem razmišljal o poklicu, ki bo poleg zgoraj naštetega vseboval tudi ročne spretnosti, in tako je padla odločitev, da postanem zobozdravnik. Sicer sem pa vedno rad tekel, nikoli nisem bil pri miru. V osnovni šoli sem popoldne obiskoval ogromno dejavnosti, treniral sem košarko, gimnastiko, plavanje in igral violončelo. Želja, da bi postal atlet, se je pojavila v zadnjih letih osnovne šole. Za tek sem se odločil, ker sem bil pri vseh športnih dejavnostih najhitrejši.

Po opravljenem strokovnem izpitu sem si želel službo v svoji okolici. Zanimal sem se predvsem za službe v javnem zdravstvu. Vendar je v Ljubljani precej težko dobiti službo za nedoločen čas v javnem zdravstvu, stalno pa iščejo zobozdravnike na obrobju in velikokrat tudi v zasebnih ambulantah. 

Tako je, v ZD Ivančna Gorica delam dobri dve leti. Pacienti, ki prihajajo v mojo ambulanto, imajo zelo širok nabor zobnih in ustnih bolezni ter ostalih težav. Najbolj tipični in pogosti so pacienti, ki neustrezno skrbijo za svoje ustno zdravje in imajo posledično pogoste kariozne lezije ali težave s parodontalno boleznijo. Veliko pacientov v zdravstveni dom pripeljejo bolečine zaradi pulpitisov ali abscesov. Redkeje obravnavam ostale ustne patologije (stomatitise, levkoplakije, epulise, ranule ...) in poškodbe (avulzije, luksacije, subluksacije, izpahe sklepa ...), občasno pa obravnavam tudi otroke. 

Najraje obravnavam paciente, ki potrebujejo ambulantne kirurške posege. V kirurgijo sem se zaljubil na Oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana. Tam sem med opravljanjem pripravništva, predvsem od specializantov Janeza Gaberška in Trajcheta Jovanovskega, pridobil ogromno teoretičnega in praktičnega znanja, za kar sem zelo hvaležen. Ostali zobozdravstveni posegi si delijo 2. mesto. Tudi če je poseg rutinski, si prizadevam, da ga vsakič opravim še bolje kot prejšnjič.

»Brez skrbi, nič ne bo bolelo.« Hehe, šala. Najverjetneje pacientom najpogosteje povem, da je njihova higiena izjemno slaba, da bo treba pravilno uporabljati zobno ščetko in vsaj še zobno nitko.

Sem zagovornik dela, pri katerem je bolečina minimalna. Potrudim se po svojih najboljših močeh, da pacientov ne boli oz. jih boli čim manj. Seveda pa je zaznava jakosti bolečine zelo subjektivna in odvisna od številnih dejavnikov. Prestrašene otroke recimo boli že sam pogled na zobozdravnika. Po drugi strani v ambulanto zaidejo pacienti, ki mi že na vratih povedo, da si pri ekstrakciji zob, ki sicer sodi med bolj boleče posege, ne želijo anestezije. Pri obravnavi pacienta sta pomembna tudi pristop in način dela. Vsekakor zobozdravniški posegi za marsikoga niso prijetni, zato je toliko bolj pomembno, da k pacientom pristopimo pomirjujoče. Do sedaj se mi je dvakrat zgodilo, da je pacient med posegom zaspal, in to brez uporabe splošne anestezije.

Glavna prednost dela v zdravstvenem domu je, da lahko pomagaš vsakomur ne glede na njegov finančni status. Pacientom ZZZS krije vse nujno potrebne storitve in osnovne materiale. Za storitve, ki jih ZZZS ne krije v celoti in je zanje potrebno doplačilo (največkrat na tem mestu govorimo o boljšem materialu), pa se pacienti večinoma ne odločajo. Občutki, ko pomagaš nekomu, ki si oskrbe v zasebni ambulanti ne bi mogel privoščiti, in pacientovo zadovoljstvo ter hvaležnost mi dajejo vnemo za nadaljnje delo. Seveda delo v zdravstvenem domu prinaša tudi nemalo izzivov, velikokrat namreč primanjkuje sodobne in tudi kakšne osnovne opreme, ki jo sicer nujno potrebuješ za kakovostno in varno delo.

Nekega sončnega dne se je zgodilo, da so se v ambulanti pokvarile kar tri stvari, in sicer so nehali delati kolenčnik – to je naprava, s katero se preparira zob, luč in pihalnik zraka. Rečem: »Izgleda, da v tej ambulanti nič več ne dela.« Pacient pa pravi: »Očitno samo še vi in sestra.«

Tečem, odkar sem shodil. Sprva sem vzgojiteljicam večkrat pobegnil iz vrtca, nato sem treniral tek na 60 in 100 m. V teh dveh disciplinah je treba biti izredno hiter, hitrost pa je v veliki meri prirojena lastnost in se je ne da bistveno izboljšati. Nato sem se na eni izmed tekem bolj za šalo poizkusil še v teku na 400 m in s trenerjem sva ugotovila, da bom v tej disciplini lahko dosegal bistveno boljše rezultate. Tek na 400 m je ena najtežjih tekaških disciplin, kjer je poleg hitrosti pomembna tudi vztrajnost. Je podaljšan sprint, pri katerem po pretečenih približno 300 metrih koncentracija laktata v krvi močno poraste. Kljub občutku zelo težkih nog oz. »zakisanju« je treba vztrajati in odteči do cilja.

Najbolj sem ponosen, da sem lahko zastopal Slovenijo na evropskih prvenstvih v štafetnih tekih na 4 x 400 m in da sem bil leta 2015 državni prvak v absolutni konkurenci v teku na 400 m. Poleg tega sem ponosen tudi na osebni rekord teka na 400 m, ki je 47,48 s.

Brez teka mi verjetno nikoli ne bi uspelo končati študija dentalne medicine. S pomočjo atletike sem se naučil discipline in vztrajnosti, hkrati pa v teku uživam in se sprostim. Po težkem treningu vedno čutiš utrujenost, vendar me to nikoli ni oviralo pri učenju, prej nasprotno, učil sem se še lažje. Je pa res, da sem imel ob študiju in treningu zelo malo prostega časa.

Tudi pri zobozdravniškem poklicu je potrebna hitrost, predvsem če delaš v zdravstvenem domu, kjer je treba opraviti določeno število storitev v precej kratkem času. Če ne delaš hitro, ne izpolniš načrtovane previsoke norme, ki jo zahtevata zdravstveni dom in zavarovalnica. Pri tem je velikokrat postavljena pod vprašaj kakovost storitev, saj sta hitrost in kakovost zobozdravniškega dela obratno sorazmerni. Zelo se trudim, da sta ti dve količini čim bolj premo sorazmerni. Pri šprintu sta hitrost in kakovost premo sorazmerni, tako da ta občutek poznam. Za izdelavo kakovostne kompozitne plombe je običajno potrebna dobra ura dela. Pomembno je, da plomba dobro tesni in da je narejena v majhnih kosih, da ne prihaja do pok v materialu. Prav tako je treba pri puljenju zoba paziti, da čim manj poškodujemo okolno tkivo in kost, saj s tem zmanjšamo nevarnost nastanka poekstrakcijskih zapletov. Včasih je tudi za paciente bolj pomembna hitrost in ne znajo ceniti kakovosti. To opažam predvsem pri starejših pacientih in pri pacientih, ki jih je strah. Ne morem zagotoviti, da je moje delo tako kakovostno, kot če bi delal v npr. svoji lastni ambulanti, zagotovim pa lahko, da se izjemno trudim, da se temu približam.

Po treningu ponavadi zaužijem obrok, bogat z beljakovinami, in si privoščim »počitek« – naredim iztek in pasivne raztezne vaje, grem na sprehod ali se ukvarjam s katerim izmed fizično manj obremenjujočih športov, npr. badmintonom. Takšno regeneracijo si lahko privoščim le takrat, ko delam dopoldne in imam treninge popoldne. Večkrat se zgodi, da delam trikrat tedensko popoldne. Takrat treninge opravim zjutraj, za regeneracijo pa zmanjka časa, čaka me polna ambulanta. 

Po polni ambulanti, ko imaš nemalokrat opravka z ljudmi, ki jim težko pomagaš, ali pa s tistimi, ki menijo, da so njihove težave urgentno stanje, čeprav v resnici ni tako, vsekakor potrebuješ regeneracijo. Ob takih dnevih grem še raje na trening, kjer regeneracija po službi ni le fizična, temveč tudi psihična.

Ja, dvakrat tedensko učim otroke in jih navdušujem za atletiko. Za to sem opravil kar tri izobraževanja in pridobil naziv atletski trener. Delo z otroki se mi zdi zanimivo in pridobljene veščine komunikacije mi pridejo prav tudi v ambulanti, kjer je treba otroke večkrat animirati in zabavati, da sploh odprejo usta, kaj šele da sodelujejo pri kakem posegu. Učim otroke od prvega do tretjega razreda osnovne šole. Velik izziv predstavlja zagotavljanje discipline, predvsem ko treniram številnejšo skupino otrok. Kot trenerju mi je pomembno, da otrok ne specializiramo prezgodaj, temveč jih usmerjamo k enakovrednemu razvijanju vseh sposobnosti, kot so hitrost, gibljivost, vzdržljivost ... Ocena nadarjenosti otroka je pri tako nizki starosti težka, saj se talent običajno pokaže šele kasneje. Velikokrat se lahko zgodi, da se nam zdi nekdo nadarjen, v resnici pa samo v razvoju prehiteva ostale vrstnike. Prav tako lahko spregledamo talent pri otroku, ki se razvija počasneje. Če pretirano podporo in spodbudo naklonimo le otroku, ki se samo hitreje razvija, ta res lahko prav zaradi tega postane boljši, vendar na ta račun lahko izgubimo tiste, »ta skrite« talente. Ne osredotočam se na iskanje talentov, temveč vse obravnavam kot potencialne zmagovalce olimpijskih iger.

V prihodnosti si želim naučiti se čim več novega, predvsem s področja kirurgije. To področje me izjemno zanima, zato sem se letos prijavil tudi na študij medicine za diplomante, vendar me žal niso sprejeli.