Zdravniška zbornica Slovenije je danes na novinarski konferenci predstavila stališča Odbora za pravno etična vprašanja Zdravniške zbornice do predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja.
Peter Golob, predsednik Odbora za pravno-etična vprašanja je v uvodu povedal, da je Odbor na zadnji seji zelo natančno preučil ocene Komisije za medicinsko etiko RS in se v celoti strinjal z etično oceno in deli zaskrbljenost KME RS v zvezi s predlogom Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.«
Ob tem pa OPEV dodatno opozarja, »da poskuša predlog zakona, v nasprotju s pravno ureditvijo v Sloveniji in v svetu, vzpostaviti poklicno dolžnost zdravstvenih delavcev in sodelavcev, izrecno zdravnikov, sodelovati v postopkih pomoči pri samomoru in evtanaziji.«
Peter Golob je dejal, da bi bila s sprejetjem takšnega zakona za zdravnike prvič z zakonom določena neka poklicna dolžnost, ki sama po sebi ni pravilo stroke, in kot prva - prav pomoč pri samomoru in evtanazija. »Takšen korak je toliko bolj sporen, ker so predlagatelji v zakon zapisali, da je sodelovanje drugih, ki ne spadajo v zgornji poklicni skupini, pri postopkih pomoči pri samomoru in evtanaziji svobodno. Iz tega lahko sklepamo, da sodelovanje zdravstvenih delavcev in sodelavcev, izrecno tudi zdravnikov, v teh postopkih ne bo svobodno, je v svojem stališču zapisal OPEV.
Celotno stališče je objavljeno tukaj >>>
Predsednica zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović pa je izpostavila: »Tisto, o čemer razpravljamo zdravniki pri razpravah o končanju življenja so zlasti zdravniški aspekti, kje je vloga zdravnika bodisi glede na osnutek, ki je bil predlagan, bodisi na načelni ravni. Zdravniki ne želimo in ne moremo biti vpleteni kot obvezno v nekaj, s čimer se strokovno ne strinjamo. Lahko gre za situacijo, kjer bi stroka lahko ponudila drugačno zdravljenje, zakon pa predvideva, da bi to lajšanje težav moralo biti subjektivno sprejemljivo za bolnika.«
»Drugi del, s katerim se ukvarjamo in se bomo še, so opozorila zdravniške stroke splošni javnosti, kaj vse se lahko še v povezavi z zakonom zgodi. Zdravniki smo, ker poznamo situacije trpljenja in umiranja, dolžni seznaniti javnost z morebitnimi odkloni. Tu lahko gre za neke odklone, ki so se v zgodovini že zgodili in so pričakovani. Poleg tega pa gre še za neko specifiko slovenske družbe, ker ta ne more ponuditi paliativne oskrbe. Ta oskrba deluje v resnici na eni tretjini tega, kar bi potrebovali. Kar ta paliativna oskrba še ne obstaja v takšnem obsegu, kot bi jo potrebovali.«
Kot tretji vidik, je prof. dr. Beovićeva opozorila na vidik starejših ljudi in drugih, ki iz različnih razlogov ne morejo skrbeti sami zase. »Pri nas nimamo dobro organizirane dolgotrajne oskrbe, kar predstavlja velik problem slovenskim bolnišnicam. Ljudje so sprejeti v akutni fazi v bolnišnico in ko to fazo bolezni uspešno preživijo, ne morejo nikamor, ni prostora v domu za starejše, ni sredstev, svojci za njih ne morejo skrbeti. To so vse posebne situacije slovenske družbe, ki so v primerjavi z drugimi bogatejšimi državami precej drugačne.”
