Pogovor z zdravnico Jamarske reševalne službe Tino Bizjak
Več kot 30-urno reševanje poškodovane jamarke iz Vranjedolske jame je konec aprila z zadržanim dihom spremljala celotna Slovenija. Informacije o rešeni poškodovanki so spodbudne, zgodba se nagiba proti srečnemu koncu, kar pa pri reševanju v jamah ni samoumevno, opozarja ginekologinja Tina Bizjak, ki je bila kot zdravnica Jamarske reševalne službe v središču zahtevne operacije. Kljub vsemu pa slednja ni razlog, ki bi jo odvrnil od podzemlja in podzemne medicine. Adrenalin je molekula, ki me žene naprej, navzdol in navzgor, doda ter upa, da bo uspela za vstop v vrste podzemnih reševalcev navdušiti še kakšnega medicinca.
Večina si misli in nekateri bolj drzni vas vprašajo: zakaj iz varnega in nadzorovanega nadzemeljskega okolja sploh lezete skozi majhne razpoke v podzemlje, ki skriva polno lepot pa tudi obilo nevarnosti?
Gre za razburljivost ob odkrivanju novega sveta, raziskovanju kotička na zemlji, ki je poznan peščici ljudi, oz. za privilegij, da stopiš na svet, ki ga človeška noga še ni teptala. To je mesto izoliranosti in povezanosti same s seboj. Pod zemljo postavim sebe na prvo mesto, v službi vse druge. Svet brez telefona in hektike. Preizkušanje lastnih meja. Šport. O nevarnostih poskušaš čim manj razmišljati, da te ne ohromi.
Je bilo v zadnjem reševanju kaj še posebej drugače? Resno stanje poškodovanke, ozki prehodi in oddaljenost od površja?
Drugačno je bilo samo stanje poškodovane, saj pri nezavestnem nikoli ne veš, v katerem trenutku se bo oseba zrušila, hodiš po meji nepoznanega. Prvič smo uporabili kisik med oskrbo. Imeli smo možnost prinesti jeklenko do poškodovanke in jo nato z njo transportirali na površje. Imeli smo tudi prenosni ventilator, ki bi ga uporabili, če bi poškodovanka nehala dihati, vendar ga na srečo nismo potrebovali. Kolegi so mi povedali, da smo bili verjetno eni prvih ali celo prvi, ki smo poškodovancu pod zemljo dovajali kisik.
Sanjate ta dogodek? Vas skrbi, če bi se lahko razpletlo drugače?
Podoživljam ne, ker imam očitno dovolj dobre obrambne mehanizme, da znam realno pogledati na te težke situacije. Glede na naravo poškodbe bi se lahko drugače končalo. Moram pa ob veliki pozornosti, ki sem je deležna, predstaviti celotno medicinsko ekipo. Z menoj v jamo sta se spustila zdravstveni tehnik Samo Milanič in diplomirana medicinska sestra Ema Jenko. Oba izkušena, prvi reševalec s terena, druga kot anesteziološka sestra. Pred začetkom izvleka nosil se nam je pridružil bodoči specializant anesteziologije Filip Kuntu. Tako sva poškodovanko spremljala oba, jaz sem bila pred njo, on za njo. Pred reševanjem je stekla konzultacija z družinsko zdravnico Špelo Albreht iz Logatca, iz jame pa sem se posvetovala s Petrom Najdenovim, zdravnikom in izkušenim gorskim reševalcem, ki je bil pred vhodom. Velika zahvala gre celotni Jamarski reševalni službi, predvsem minerjem, ki so napravili jamo prehodno za nosila, in ekipi, ki je postavila manevre za izvlek, ter vodstvu, ki je zelo dobro koordiniralo. Pod črto, potrebuješ res dobro ekipo, ali kot včasih rečemo v slengu, »sama ne bi imela za burek«.
S poškodovanko ste se nedavno po skoraj mesecu dni od reševanja srečali. Ste s strahom odprli vrata njene bolniške sobe?
Niti ne, sem se že prej pozanimala, kako ji gre. Zelo sem bila vesela, ko sem jo videla. Da sva lahko spregovorili nekaj besed in da se njeno stanje izboljšuje. Zahvalila se je, da smo jo prišli iskat v jamo. »Akcija« pa se bo končala, ko bo samostojno stopila na noge in se v največjem možnem obsegu rehabilitirala nazaj na stanje pred poškodbo.
Vas takšni dogodki odvrnejo od novih pustolovščin v podzemlju?
Nikoli. Jamar si ali nisi. Vsi vemo, zakaj se s tem športom ukvarjamo, kaj vsakemu od nas da. Tudi večina poškodovanih se vrne nazaj med nas, ko se rehabilitirajo, in torej z jamarstvom ne zaključijo.
Pravite, da so se v to, da ste zdaj zdravnica jamarske reševalne, malo vmešale celo »višje sile«?
To ni bila moja prva želja, ko sem se začela ukvarjati z jamarstvom. Malo sem bila prisiljena, ker je ta specialnost v vodah Jamarske reševalne službe podhranjena. Ni mi žal, saj zdaj vidim, kaj vse lahko narediš. Ni pa vse lepo. Kolegi so imeli tudi že tragične izide, ko se reševanje ni končalo na dober način.
Delo zdravnika v podzemlju omejuje pomanjkanje opreme in prostora ter hlad, vlaga in blato. Kako se soočate z dodatnimi izzivi, na katere vas redna medicinska in izredna jamarska usposabljanja gotovo niso pripravila?
Težko se je vnaprej pripraviti na situacije, ki jih lahko doživiš med reševanjem, ker so lahko zelo nepredvidljive. Naredila sem nekaj dodatnih tečajev s področja travmatologije, naštudirala nekaj dodatne literature. Redno sem vključena v poučevanje prve pomoči v sklopu Rdečega križa Slovenije. Udeležujem se letnih srečanj Evropske jamarske reševalne organizacije ECRA, kjer posebej sestankuje medicinski tim. Tam debatiramo o oskrbi določenih stanj, se seznanimo s specifično opremo (novostmi na tem področju), pogledamo prezentacije preteklih akcij in jih analiziramo. Udeležujem se reševalnih jamarskih vaj tako pri nas kot v tujini. S prijatelji zdravniki, ki se redno srečujejo s hudimi poškodbami na terenu, večkrat predebatiram kakšno stanje.
Kako močna je ekipa zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ki so usposobljeni in pripravljeni, da se podajo reševat v globine?
Številčno nas je malo. Trije zdravniki smo dodatno usposobljeni za postavljanje reševalnih manevrov (ne razpolagamo samo z medicinskim znanjem), dve delujeta kot jamarki, ki sta vešči gibanja po jamah. Od ostalega osebja je zaenkrat v reševalni še en zdravstveni tehnik in diplomirana medicinska sestra. Zato medse toplo vabimo še kakšnega zdravnika, ki je željan adrenalina pod zemljo.
Verjetno ni odveč poudariti, da jamarska reševalna služba ne rešuje samo jamarjev, temveč je pogosto vpoklicana tudi v primeru nesreč, v katerih se lahko znajde vsakdo med nami. Verjetno so brezna na Kaninu eden takšnih primerov, kjer postanejo nenačrtovani obiskovalci jam turni smučarji?
Rešujemo vse, kar pade v luknjo (smeh). Naša služba ne rešuje samo jamarjev, ampak tudi druge, ki se po nesreči znajdejo pod zemljo ali poškodujejo v kanjonu. To so področja, kjer se naša služba prepleta z gorskimi reševalci. Reševanja nesrečnih sprehajalcev (tudi samomorilcev) so običajno manj zahtevna, saj je izvlek hitrejši. Ni pa rečeno, da je oskrba poškodovanega lažja. Pri padcih z višine se dostikrat pojavi politravma, ki zahteva obsežno oskrbo pred transportom. Naše znanje je uporabno tudi za reševanje z višin, denimo žičnic, ali pri reševanju pogrešanih na terenu, pa tudi pri reševanju izpod ruševin bi znali biti koristni. Navadno osebo spravimo iz jame in jo nato predamo gorskim reševalcem, ki so bolj vešči transporta na hribovskem terenu. Poleg ljudi smo iz brezen že večkrat potegnili tudi domače ljubljenčke.
Rekli ste, da je najbolj osvobajajoč občutek prvi vdih na prostem, ko začutiš svež zrak. Pa vas vendar žene nazaj v podzemlje?Vsako stvar v življenju je treba dozirati v pravem odmerku. Tako kot te vleče v neznan podzemni svet, je tudi povratek zelo zadovoljujoč. Ko se vrneš nazaj, velikokrat občutiš utrujene mišice, pridelaš majhne buške, ampak to ni bolečina, ki bi te motila, pač pa je bolečina, ki ima za sabo eno veliko zgodbo. Izkušnje in zgodbe so tiste, ki vlečejo nazaj. Življenje je tako manj monotono in rutinsko. Sem človek, ki ima rad izzive, tako zasebno kot na delovnem mestu. Adrenalin je molekula, ki me žene naprej, navzdol in navzgor. Ko prideš nazaj na površje, znaš bolj ceniti tiste banalne stvari, kot so svežina zraka, modrina neba, barve spomladanskega gozda, belina skale, mehka postelja, toplina doma, prijeten/sproščen klepet s prijatelji, objem ljubljene osebe.
PORTRET
Tina Bizjak je leta 2012 diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani, specializacijo iz ginekologije in porodništva je končala 2019. Živi na Vrhniki in dela v zdravstvenem domu Velenje ter v slovenjgraški bolnišnici. Članica Jamarske reševalne službe je od leta 2013. Da ohranja empatijo in dá bolnikom največ, kar lahko, potrebuje adrenalin. Zato se v prostem času – če se ne spušča v jame – pogosto dvigne pod nebo. Proti koncu specializacije se je začela ukvarjati še z jadralnim padalstvom, ki mu v zadnjem času namenja že več časa kot podzemlju.
