Matjaž Koželj, Aleksander Golob, Janez Tomažič, Borut Štabuc
Priprave
Pred mnogo leti smo se v času študija družili, reševali svet in okolje, hodili na predavanja in vaje ter približno redno opravljali študijske obveznosti. Daleč so tisti dnevi, nekdo med nami se rad pošali, da je bila mavrica takrat še črno bela, a življenje je bilo zanesljivo »v barvah«. Med letom smo tudi nekaj delali in prihranili del denarja za počitnice.
Po predavanjih v maju in juniju smo se večkrat skupaj pripravljali na izpite in medtem pogosto sanjarili o tem, kaj si bomo privoščili v zasluženih počitnicah. Preživljanje počitnic navadno ni zahtevalo posebnih priprav. Po izpitih so bila najpomembnejša vprašanja glede počitnic: Kam? Kako? Za koliko časa?
Tako je tudi nekega daljnega leta, ko seveda še ni bilo interneta in mobitelov, družili smo se v živo in imeli ideje (danes bi rekli »zdrave ideje«), po izpitih prišel čas za počitnice. Dobili smo se v piceriji »Pod lipco« in se po krajšem sejmu idej odločili: gremo v Prago, in sicer s kolesi za štiri do pet tednov.
Od večje družbe je ostala četverica pogumnih, ki so navedeni kot avtorji tega potopisa.
Dogovorili smo se za skupno prtljago, o osebni pa smo si izmenjali nekaj idej. Prav veliko nismo mogli izbirati. Najnujnejše je dovolj. Skupna prtljaga je bila: osnovno orodje za popravilo kolesa, vključno s kompletom za krpanje zračnice, tlačilka, polivinil za podlogo spalnim vrečam (čist ostanek od beljenja izpred petih let), zemljevid, tarok karte in fotoaparat.
Za kolesarjenje smo se vsi opremili s športnimi kratkimi hlačami ali odrezanimi ponošenimi kavbojkami, z majicami s kratkimi rokavi, s prtljažnikom, s spalno vrečo, z dvema torbama iz umetnega usnja (eno je bilo treba kupiti, drugo smo imeli kot torbo za šport), dvema zapenjalkama (eno za spalno vrečo, drugo za hrano) in s stekleničko za vodo.
Fotoaparat je bil klasični analogni na film, pri katerem je bilo treba za vsak posnetek nastaviti zaslonko, čas in oddaljenost. Po opravljenem slikanju je bilo treba mehanično prestaviti film za en posnetek. Imeli smo en film v kaseti, črno beli ORWO, 21 DIN/100 ASA za 35 posnetkov. Več kot dovolj za naše potovanje!
Denarja je bilo malo. Izvedeli smo, da lahko pri menjavi avstrijskih šilingov ali nemških mark v češkoslovaške krone oplemenitimo naše bogastvo, če nam uspe tako valuto prenesti v Prago in jo tam zamenjati na prostem trgu. Poskusili bomo, če bo priložnost. Zakaj pa ne?
Prenočišča nam ni bilo treba rezervirati, ker smo med posameznimi etapami kolesarjenja načrtovali spanje ad hoc, do koder bomo pač prikolesarili tisti večer. Glede prenočevanja v Pragi smo upali na bivanje v mladinskem domu. Sklepali smo, da ga tako veliko mesto, kot je Praga, mora imeti. Na kakšno rezervacijo nismo niti pomislili. Prišli bomo v mladinski dom in prostor bo.
Tako opremljeni in s takšnim načrtom smo odkolesarili dogodivščinam naproti.
Odhod z Vidmarjeve ulice v Ljubljani v popolni kolesarski opremi. Obdajal nas je tisti čudoviti sij, ki ga prinese misel na zasluženi dopust. Borut se nam je pridružil v Mariboru. Od leve proti desni: Matjaž, Sašo, Janez. Slikal sosed, eden od treh opazovalcev našega odhoda.
Pot proti Dunaju
Priprave na pot so se nam precej zavlekle in smo se nanjo podali šele popoldne. Toda pomembno je bilo, da smo začeli in da se nam je življenje spremenilo, kot se za počitnice spodobi.
Navaditi se je bilo treba na vožnjo v gosjem redu ob cesti s kamionskim prometom, saj avtoceste tedaj še ni bilo. Prvi dan smo tako prišli samo do Blagovice, kjer pa smo naleteli na veličastno spalnico: velik kozolec toplar na levi strani ceste.
Klanec na Trojane drugi dan ni bil prezahteven, vendar je potem pri Vranskem Matjažu počil tubular, ki se ga z običajno opremo ni dalo zakrpati, rezervnega pa ni bilo na seznamu. Peš se je odpravil v Celje, dolgih 25 km, kjer je sicer proti pravilom spravil kolo na potniški vlak, se odpeljal proti Mariboru in tam kupil nov tubular, da je lahko nadaljeval pot s kolesom. Janez in Sašo sta medtem prikolesarila do Rač, kjer smo se obogatili z nasveti Borutovega očeta in se odpravili na pot proti Dunaju.
Med prvim prenočevanjem so nas v nekem seniku ponoči poljubljale avstrijske miške (prave), česar pa se marsikdo med spanjem ni zavedal. Dobro, da takrat še nismo poznali mišje mrzlice ...
Pravi izziv pa nam je potem pomenil vzpon na prelaz Semmering. Zapomnila sta si ga zlasti tista dva v skupini, ki na kolesu nista imela več kot šest prestav. Brez nenehnega vijuganja po cesti se takšnega klanca pač ni dalo prevoziti.
Dunaj
Ob prihodu na Dunaj je bilo treba najti prenočišče. Po dolgem iskanju smo ga našli v gozdičku pod stolpom ob Donavi. Zvečer smo se zabavali v Pratru in se norčevali ob naših podobah, ki so nam jih odsevala zakrivljena zrcala, ena izmed znamenitosti tega starega zabavišča. Naslednji dan smo si ogledali vse pomembne znamenitosti mesta, opazovali vrvež ljudi v okolici Karlove cerkve in se posladkali s saher torticami. S kolesi smo se odpeljali še v Schönbrunn in si ogledali palačo in vrtove habsburških vladarjev; vse kar smo lahko rekli, je bil »oh …«. Še skok v živalski vrt in na polno naprej! Hitro smo spet ujeli ritem vrtenja pedal.
Pred Karlovo cerkvijo (od leve proti desni: Sašo, Borut, Janez, Matjaž). Slikal Sašo.
Proti Pragi
Naš končni cilj: Praga. S Češkoslovaško smo imeli Slovenci intenzivne stike zlasti v času vladavine Masaryka, ki je našega znamenitega Jožeta Plečnika imenoval za arhitekta praškega gradu, s čimer smo se Slovenci neizbrisno vgradili v zgodovino Prage in češke arhitekture. Veliko Slovencev se je šolalo na Karlovi univerzi v času Avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Čehe smo poznali iz naših hribov, kamor so radi prihajali, včasih tudi v »japonkah«, Aleksander Dubček pa jim je tudi omogočil, da so lahko preživljali počitnice na Jadranu. Tako so se med nami spletla številna prijateljstva. Ta proces približevanja obeh narodov je grobo prekinila intervencija sovjetskih čet in njenih zaveznikov v Varšavskem paktu na Češkoslovaško leta 1968, ko je bila obnovljena železna zavesa in intenzivirana hladna vojna.
Ob zapuščanju stare prestolnice avstrijskega cesarstva in približevanju železni zavesi smo mislili samo na eno: Kako pretihotapiti devize? To bi nam omogočilo bolj razkošno življenje in vsi smo bili prepričani, da si ga zaslužimo. Martin Krpan nam ni bil v pomoč, dobili smo drugo idejo. Tedaj je bil zelo popularen avtobiografski roman Metulj Henrija Charrièreja, ki se je v svojem po krivici preživetem življenju obsojenca moral znajti tudi tako, da je kakšno manjšo stvar skril v svojo intimno odprtino. Za razumevanje tega delikatnega postopka bi bilo najbolje, da preberete roman ali pa si ogledate film s Stevom McQueenom in Dustinom Hoffmanom v glavnih vlogah. Priporočamo … ha. Njegov moto je bil »Spopasti se nameravam z vsem in proti vsem« in prehodno smo sprejeli njegovo filozofijo. Pomislili smo, da se pravzaprav fiziološko ne razlikujemo od tega človeka. Svoje dragocene devize bi vendarle lahko skrili pred strogimi policisti na meji železne zavese na enak način, kot je to storil Henri Charrière! V ta namen smo si pripravili polivinilaste paketke z vrvicami, kamor smo zavili svoje dragocene papirčke, in se zaradi bistroumne ideje tudi slikali. Vendarle pa je zaradi nenavadnosti nadaljnjega postopka ostalo samo pri tem. Devize smo nato skrili v nogavice ali nekam med obleko in potem zaradi mladosti, poštenih obrazov in načina potovanja na meji nismo bili podrobno pregledani.
Pred prehodom železne zavese. Slikal Sašo.
Posvetovanje o nadaljnji poti pod češnjo. Slikal Sašo.
Cesta na Češkoslovaškem od Znojma proti Pragi je bila polna sivih kamionov, bolj malo pa je bilo osebnih avtomobilov. Skoraj vsi so bili izdelani na Češkoslovaškem ali v Sovjetski zvezi in imeli češkoslovaške tablice.
Po nekaj desetih kilometrih nam je začelo zmanjkovati energije, pa tudi žejni smo postajali. Čedalje bolj smo se namesto na kamionski promet na naši levi strani, ki smo se ga že nekako navadili, začeli ozirati na našo desno stran, kjer je bil neskončen drevored z zrelimi češnjami. Spomnili smo se, da so nas v gimnaziji pri predmetu sociologija učili, da naj bi v komunizmu vsakdo prejemal dobrine v skladu s svojimi potrebami. Bili smo v deželi komunizma in če kdo, potem smo imeli prav mi zelo veliko potrebo, da se najemo sladkih češenj. Preobilje češenj je potem res rodilo »velike potrebe«. In če se vrnemo h komunizmu: pravila, da si v komunizmu ne moreš sam izmisliti, kaj je tvoja potreba, ampak ti jo določa država, pa nam pri sociologiji niso dobro razložili in ga torej nismo bili dolžni upoštevati.
Po ogledu znamenitosti Jihlave je bil naš naslednji cilj Kutna Gora, mesto, ki je bilo zaradi bogatih rudnikov srebra dolgo časa drugo najpomembnejše mesto na Češkem. Mesto nam je razkazala simpatična in lepa študentka naših let, ki smo jo po ogledu povabili na kosilo. Zapomnili smo si ga, ker je bilo to prvo kosilo (češki »knedljički in vebrovo pečenje«) v restavraciji po odhodu iz Ljubljane in prvič nismo bili samo mi štirje. Po prijetnem druženju smo si ogledali še kostnico, ki pa je bila zaradi obnove zaprta. Notranjost smo si najprej ogledovali skozi ne prav čista okna, potem pa smo vendarle odkrili neko možnost vstopa in si jo ogledali še od znotraj. Kar smo videli, je bilo srhljivo: skeleti nekaj 10.000 ljudi, ki so umrli zaradi kuge ali nasilne smrti v husitskih vojnah, umetniško razstavljeni po stenah in stropu. Kostnica je na seznamu Unescove svetovne dediščine od leta 1995 naprej. Z mislijo na dobro kosilo in prijetno družbo smo odkolesarili naprej, novim dogodivščinam naproti.
Praga
V Prago se nismo pripeljali skupaj, ker je zaradi dežja vsak gonil tako hitro, kot je le mogel. Ne da bi se prej dogovorili, smo se dobili na Václavskih náměstíh (glavnem praškem trgu), kjer smo, na prostem trgu, šilinge in marke zamenjali za češkoslovaške krone. Menjava je bila še ugodnejša, kot smo pričakovali. Postali smo premožni. Takoj smo se prijavili v mladinskem domu, kupili superge in karto za celodnevno potovanje z ladjo po Vltavi. Mladinski dom je bil zgledno opremljen, saj je imel dovolj čistih WC-jev, topel tuš na hodniku in kuhinjo v skupni uporabi.
V Pragi, v ozadju je katedrala sv. Vida. Od leve proti desni: Matjaž, Janez, Borut, Sašo. Slikala Olga.
V mladinskem domu je bilo veliko mladih pretežno iz vzhodne Evrope, s katerimi pa ni bilo najlažje komunicirati. Družbo smo zato iskali v pivnici pri Fleku, kjer je bilo res sproščeno vzdušje, za katerega je skrbel tamkajšnji izjemni ansambel. Navdušeni smo bili tudi nad predstavo pantomime v znameniti praški »Laterni magici«, kjer so se lahko ustvarjalci umetniško izražali, ne da bi jih mogla držati za jezik tamkajšnja stroga cenzura.
Spomine na »Grad«, »Proces«, »Preobrazbo« in druga znamenita dela Franza Kafke, ki smo jih brali v gimnaziji, smo obudili ob obisku njemu posvečenega muzeja. Njegovo »hrepenenje po svobodi, po življenju brez določil in po neobremenjenosti« smo prenesli v prakso. In Praga je bila kot naročena za to!
Prago na čelu s Karlovim mostom in Hradčani nam je sicer razkazala Olga, ki je nekaj časa stanovala na Vidmarjevi ulici v Ljubljani, potem ko je njena družina leta 1968 pobegnila iz Češkoslovaške, in sta jo kot nekdanjo sosedo poznala Matjaž in Janez. Sami smo si ogledali še največji stadion na svetu in šli na enodnevno križarjenje po Vltavi, z magijo Smetanove melodije prežeti široki reki, ki teče proti morju. Edino sporočilo domačim s celotnega potovanja je bila razglednica, na kateri je pisalo: Lep pozdrav iz Prage.
Pot domov
Za povratek smo si izbrali traso preko Čeških Budjejovic, Linza in Alp. Že prvi dan kolesarjenja proti domu smo imeli resno okvaro kolesa. Sašo je vrtel pedala v prazno in kolo se je ustavilo blizu kmetije ob cesti. Kolo smo skupaj pregledali, odvili zadnji verižnik in odkrili okvaro. Zlomila se je jeklena vzmet v obliki paličice, ki je dvigovala ploščici, ki sta se ob poganjanju uprli v zobato notranjo stran zadnjega verižnika in tako omogočili prenos moči z verige na kolo. Matjaž je Sašu posodil svoje kolo, da se je lahko odpeljal skoraj 40 km nazaj v Prago v upanju, da bo v velikem mestu kljub nedelji našel nekaj, kar bi nadomestilo zlomljeno vzmet. Edina odprta trgovina je bila veleblagovnica, v kateri pa seveda niso imeli tako specifičnih rezervnih kolesarskih delov. V tretjem nadstropju pa je zagledal nekaj, kar bi lahko bilo uporabno: dimnikarsko žičnato metlo, ki so jo sestavljale jeklene žice, podobne iskani vzmeti. S kleščami, ki si jih je neopaženo izposodil, je prav tako neopaženo izpulil iz žičnate metle tri žičke in se hitro vrnil k prijateljem. Izkazale so se za idealen nadomestek zlomljene vzmeti in opravljale svojo funkcijo še dolgo potem. Dimnikar, ki je kupil metlo, pa zaradi manjkajočih žičk gotovo ni bil manj učinkovit.
Na kmetiji so nas domači lepo sprejeli in povabili na kosilo. Med pogovorom smo se zbližali in pri njih zaradi dežja ostali nekaj dni. Pomagali smo jim pri kmečkih delih, spali pa smo na seniku in tarokirali. V taroku smo bili pravi profesionalci. Vedno smo igrali v troje, četrti je mešal in delil karte, v primeru klopa je igral s talonom. Rezultate smo pisali od začetka do konca potovanja. Številke so šle v tisoče.
Ob pogovoru z gostitelji smo spoznali vso tragiko izgube svobode naroda, samostojnosti, humanosti … Niso in niso se ustavili, iz njih so vrele obsodbe agresorjev in vseh zgodb, ki so jih doživeli. To je bil naš prvi stik in izkušnja z Varšavskim paktom. Počutili smo se še bolj svobodne.
Običajen prostor za prehranjevanje na poti. Od leve proti desni: Sašo, Matjaž, Borut. Slikal Janez.
Na nadaljnji poti je sledila razgibana pokrajina s številnimi vzponi in spusti. Svoje dnevne etape smo razdelili na jutranji in popoldanski del, da smo se izognili vročini. Postajali smo pravi mojstri pri vožnji v zavetrju in tako dosegali zavidljive hitrosti. Iz dneva v dan smo bili spretnejši, vsaj zdelo se nam je tako. Tako smo pri vožnji navzdol le redkokdaj zavirali, da smo dobili ustrezno hitrost in zagon za naslednji klanec, ki smo ga zato lahko prevozili brez pretiranega truda.
Pri nekem dolgem spustu pa se je zgodila nesreča. Prvega v vrsti je vrglo iz ovinka na koncu dolgega klanca. Po nekaj metrih vožnje po travniku se je mojstrsko izognil hiši in se nato nekajkrat prekucnil. Drugi smo upočasnili vožnjo in ostali na cesti. K sreči kolesar ni bil poškodovan, poškodovano pa je bilo kolo. Kosti so na srečo ostale nezlomljene. Sprednje kolo je bilo zvito v vertikalni in horizontalni smeri. S posebnim ključkom za napere smo uspeli popraviti zvitost v horizontalni smeri, v vertikalni pa ne. Kolesarki obroč je ostal elipsast. Zlomil se je tudi nosilec za krmilo. Zlomljeni del smo odstranili in je zato krmilo po vstavitvi postalo precej nižje. Kolesarjenje s popravljenim kolesom je bilo sicer varno, vendar napornejše zaradi spremembe položaja telesa in neprijetnega tresenja med vožnjo zaradi elipsaste oblike prednjega kolesa. Trajalo je do prvega večjega mesta, kjer smo kupili novo sprednje kolo in nosilec za krmilo.
Ob vstopu v Avstrijo sprva nismo imeli občutka, da smo vstopili v demokratično državo, kjer spoštujejo človekovo dostojanstvo. Ob obisku neke gostilne so nas mlajši gostje gledali postrani, ko so slišali našo slovansko govorico, potem pa v nemščini izrekli tudi nekaj nacionalistično obarvanih opazk.
Pot nas je nato vodila v nekdanje nacistično taborišče Mauthausen, kjer smo bili med redkimi obiskovalci. Po ogledu smo ostali brez besed. Vsak pri sebi se je spraševal, do kakšnih grozodejstev lahko privede neka ideologija.
Še pod vtisom vsega strašnega, kar smo videli v taborišču, smo ta dan izbrali naše prenočišče globoko v gozdu. Po dolgem pogovoru smo zaspali. Zbudili so nas nenavadni laježu podobni glasovi, ki so prihajali iz različnih strani. V pričakovanju napada smo vstali, vzeli nože iz torb in se s hrbti obrnili drug proti drugemu. Z menjavo straže smo to noč slabo spali, in to samo zaradi tega, ker tedaj še nismo vedeli, kako se ponoči oglašajo teritorialno razpoloženi srnjaki.
Prenočišče nekje ob cesti. Od leve proti desni: Borut, Matjaž, Janez. Slikal Sašo.
Tudi sicer smo na poti prenočišča izbirali glede na okoliščine, v katerih smo se znašli proti večeru. Tako smo spali pod streho senika, v kurilnici neke javne ustanove, kamor smo se zatekli pred dežjem, na parkirišču, kjer so nas na primer sredi noči zbudili reflektorji in življenjsko nevaren hrup ogromnega šleparja, ki je drvel proti naši »spalnici«, da nam je podivjalo srce in nato nam je razbijanje v prsnem košu še nekaj časa kradlo spanec; včasih smo spali kar pod milim nebom, gledali zvezde, utrinke in sladko zaspali ...
Po prehodu čez Visoke Ture je po zares naporni etapi Janez predlagal, da poiščemo udobnejše prenočišče. Zadnja noč našega potovanja mora biti vendar nekaj posebnega! Zvečer, ko se je že dodobra stemnilo, smo nekje pred Šentvidom ob Glini ugledali veliko hišo z gospodarskim poslopjem in senikom, ki bi lahko postal prenočišče, ki ga iščemo. Do njega je bilo mogoče priti samo skozi prelepa vhodna vrata, ki pa niso bila zaklenjena. Videli smo sicer, da je imela hiša v ozadju osvetljeno eno okno, vendar smo vseeno vstopili skozi vrata posestva. Tiho smo se začeli nameščati za spanje v seniku, pri čemer smo nekajkrat prižgali svetilke. Opazili smo, da okno na hiši ni bilo več osvetljeno, in kmalu zatem se je pripeljal avto, iz katerega je izstopilo več ljudi. Samo nekaj trenutkov zatem so nas obsijale svetilke avstrijske policije. Kdo ste in kaj delate tukaj? Povedali smo vse po resnici in jim izročili potne liste. Eden od policistov je odšel v hišo in se kmalu vrnil. Povedal je, da nam lastnica dovoli prespati v seniku. Mirno smo zaspali. Zjutraj so nam policisti vrnili potne liste, gospa lastnica pa nas je povabila v hišo na zajtrk. Pripravila nam je kraljevskega z najboljšim priborom, jajčki na oko, šunko, več vrstami sira, pomarančnim in jabolčnim sokom, kavico … Pokramljali smo z njo in se ji toplo zahvalili. Pozneje smo se zahvalili tudi Janezu, ker je že vnaprej napovedal, da bo zadnje prenočevanje nekaj posebnega.
Pred nami je bil zadnji dan. Borut nas je po Šentvidu zapustil in se sam odpravil proti Štajerski, tako da smo ostali trije.
Prevozili smo Celovec, prečkali Dravo in se mimo dolge kolone počasi premikajočih se avtomobilov povzpeli na Ljubelj. V restavraciji smo naročili čokoladne palačinke in odbrzeli domov. Čas našega prihoda ni bil znan nikomur, niti točen dan niti približna ura. Na domači ulici je potekal običajen dan. Odvezali smo popotne torbice in kolesa pospravili v klet.
Naslednji dan smo šli na Kolezijo igrat košarko. Ob pitju domače pijače smo nazdravili in vzkliknili: »Uspelo nam je!«
Objavljeno v Isis 6/2023
